Jedro

Sodišče pred izdajo zamudne sodbe presoja procesne in materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri čemer glede sklepčnosti tožbe preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče prve stopnje je obstoj navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe presojalo in ugotovilo, da so ti izpolnjeni. Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Tožena stranka pa po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče je odmerilo pravično denarno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku parcijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek (odškodnino) v višini 3.315 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2021 do plačila (I. točka izreka). Zahtevek tožnika za znesek v višini 700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2021 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 463,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku parcijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec).1 Toženec predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, oziroma zavrne pretirano vloženi zahtevek (spremeni sodbo). Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje.

Glede telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu toženec navaja, da je tožnik sam navedel, da se je kasneje prijavil v bolnišnico, torej mu na bolečino in strah ni bilo treba takoj reagirati. Tožnik ne navaja, da je uporabljal zdravila proti bolečinam, kar jasno kaže, da ga ni bolelo (saj to niso bile bolečine kot pri vbodu roga ali noža), niti ni bilo strahu. Tudi potrebe po pomirjevalih ni bilo. Šlo je za tipičen prepir, ki ga je tožnik izzval z žaljivim sporočilom, bolečina ter strah nista objektivna, temveč subjektivna. Tudi dejstvo, da ni mogel spati, glede na značaj pretepa ne daje podlage (za prisojeno odškodnino). Kje in kakšen strah se je pojavil, je tožnik izvedel od zdravnika, zato ni imel objektivnega strahu oz. strahu sploh ni bilo. Bolečina, ki jo je tožnik utrpel zaradi udarca, ni bolečina, ki traja dalj časa, mogoče jo je odstraniti oziroma omiliti in ne gre za bolečino, za katero bi bilo treba prisoditi 1.500 EUR (to bi bilo utemeljeno pri osebah, ki so jih zabodli z nožem), to je pristransko in ni v skladu z naravo poškodbe.

Glede nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika toženec navaja, da ni podlage za prisojo 1.500 EUR. Če bi bil tožnik bolan, ne bi isti dan šel v službo, abstinenco od dejavnosti pa bi lahko nadomestil z drugimi dejavnostmi, kot je branje. Tožnik je bil že prej na bolniški zaradi hrbta in njegove poškodbe nimajo veze s tožencem, ker ni bil udarjen v hrbet Znesek v višini 1.500 EUR ni objektiven, tožnik tudi ni ponudil nobenih dokazov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sodišče prve stopnje zamudno sodbo zoper toženo stranko potem, ko ugotovi: - da je potekel 30-dnevni rok, od kar je toženi stranki pravilno vročilo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice iz drugega odstavka 277. člena ZPP, - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe presoja procesne in materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri čemer glede sklepčnosti tožbe preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče prve stopnje je obstoj navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe presojalo in ugotovilo, da so ti izpolnjeni. Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Tožena stranka pa po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Pritožbene navedbe toženca, s katerimi ta izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, so ob povedanem nedopustne. Glede na že navedeno, ko se šteje, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva, ni mogoče upoštevati drugačnih pritožbenih navedb o tem, da tožnika ni bolelo, da ni imel strahu, da je šlo za prepir, ki ga je tožnik izzval z žaljivim sporočilom, da ni imel potreb po pomirjevalih, da je bil tožnik že prej na bolniški zaradi hrbta in njegove poškodbe niso povezane s tožencem in podobno. Na vse tovrstne pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.

8. Poleg nedopustnih pritožbenih navedb pa toženec navaja tudi, da je odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, previsoka, vendar tudi te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo kriterije, ki jih določata prvi in drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ namreč pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo,2 pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).3

9. Glede utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika je sodišče ugotovljeno dejansko stanje navedlo v 16. točki obrazložitve (stanje, ki izhaja iz neprerekanih trditev tožnika). Ob ugotovljenem dejanskem stanju glede utrpelih poškodb, bolečin (hude bolečine en teden, zmerne bolečine dva tedna ter blage bolečine dva tedna) ter ob ugotovljenih nevšečnostih (motnje spanja, zbujanje zaradi hudih bolečin in glavobolov, nočne more, počitek, izogibanje psihičnim in fizičnim naporom, soncu, gledanju televizije, branju in podobno, hlajenje udarjenih mest z ledom, izvajanje dihalnih vaj, dajanje svitka iz brisače pod vrat, razgibavanje vratu) je sodišče odškodnino iz tega naslova ustrezno odmerilo v višini 1.500 EUR, pavšalne navedbe toženca, da je odmerjena odškodnina previsoka, pa niso utemeljene.

10. Glede na ugotovitve sodišča o utrpelem strahu tožnika (hudem primarnem strahu zaradi fizičnega napada s strani toženca ter sekundarnem strahu za izid zdravljenja, ki je trajalo pet tednov, glej 18. točko obrazložitve), so ob že obrazloženem v zamudni sodbi nedopustne pritožbene navedbe, da strahu ni bilo. Neutemeljeno pa je tudi nasprotovanje odmerjeni odškodnini iz tega naslova v višini 300 EUR, saj navedeni znesek predstavlja pravično denarno zadoščenje v smislu 179. člena OZ.

11. Tudi dejanske navedbe tožnika glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti ter zaradi kršitve njegovih osebnostnih pravic je sodišče pravilno štelo za priznane. Dejstev, ki jih je sodišče v zvezi s tem navedlo v 20. do 22. točki obrazložitve, ni dopustno izpodbijati. Toženec nasprotuje odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika z navedbo, da je znesek 1.500 EUR pretiran, dejansko pa navedeni znesek predstavlja skupni znesek za obe postavki. Trditve o previsoki odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika so le pavšalne in nekonkretizirane, glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic tožnika pa toženec pritožbenih navedb ne podaja. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja le, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika (20. točka obrazložitve)4 ter zaradi kršitve njegovih osebnostih pravic (22. točka obrazložitve)5 sodišče s skupno prisojenimi 1.500 EUR (750 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika ter 750 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve njegovih osebnostih pravic) pravilno napolnilo standard pravične denarne odškodnine za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi kršitve osebnostih pravic in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu6 potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožniku povrniti njegove potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniku, in sicer 375 odvetniških točk, kar znaša (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) 225 EUR, materialni stroški (2%) znašajo 4,5 EUR, 22 % DDV pa 50,49 EUR. Vsi potrebni stroški pritožbenega postopka, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, tako znašajo 279,99 EUR.

1 V isti vlogi je toženec vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem je že pravnomočno odločeno, zato navedb, ki se nanašajo na ta predlog, sodišče druge stopnje v tej odločbi ne povzema. 2 S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča terja, da upošteva stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. 3 Gre za načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. 4 Tožnik težje navezuje stike in je zadržan v odnosih z drugimi ljudmi, boji se ljudi, jim ne zaupa in se jim izogiba; težave ima s spanjem, ima nočne more ter pogosto podoživlja škodni dogodek. Navedeno je negativno in trajno vplivalo na kakovost tožnikovega življenja. 5 Zaradi fizične sile, s katero je toženec posegel v tožnikovo telesno integriteto, ter žalitev, s katerimi je prizadel čast in dobro ime tožnika, je ta doživel hude duševne bolečine in čustveno stisko, ker se je počutil in se še vedno počuti razvrednoteno, ponižano, nevredno, užaljeno, nemočno in osramočeno. Doživel je hud šok, grozo, strah, občutek hude tesnobe, prizadetosti, ogroženosti, ponižanosti, užaljenosti, zaskrbljenosti, krivice in jeze. 6 Glede ugoditve zahtevku v I. točki izreka in glede odločitve o stroških v III. točki izreka.