Jedro

Pritožbena navedba glede financiranja čistilne naprave v letih 1999 in 2000 je neutemeljena, saj v obravnavanem primeru upravni organ pogojev za oprostitev plačila takse iz 2. odstavka 21. člena Uredbe zaradi zamude tožeče stranke pri njenem uveljavljanju sploh še ni mogel vsebinsko presoditi.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2.Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper Odločbo Uprave Republike Slovenije za varstvo narave z dne 7.9.2000. S slednjo je bilo tožeči stranki - zavezanki odmerjena taksa za obremenjevanje vode za leto 1999 v znesku 3,567.200,00 SIT,- od katere je morala zaračunane akontacije v znesku 716.796,00 SIT plačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake akontacije do dneva plačila, razliko v znesku 2,850.404,00 SIT pa v petnajstih dneh po prejemu te odločbe.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema navedbe tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na določbe Uredbe o taksi za obremenjevanje vode (Uradni list RS, št. 41/95, 44/95 in 8/96; Uredba), ki je bila izdana na podlagi 4. odstavka 80. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96; ZVO). Iz listin upravnega spisa izhaja in tudi ni sporno, da je tožeča stranka dne 7.9.2000, to je po preteku roka iz 10. člena Uredbe, vložila napoved za odmero takse za odvajanje tehnološke odpadne vode, medtem ko iz upravnega spisa ni razvidno, da bi vložila tudi vlogo za oprostitev plačila te takse v skladu z 21. členom Uredbe, zato ni bilo podlage za oprostitev plačila takse. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je k napovedi za odmero takse priložila poročilo o opravljenih meritvah Zavoda za zdravstveno varstvo C. z dne 31.3.2000, saj navedeno poročilo ne more nadomestiti vloge za oprostitev plačila sporne takse in tudi ne sanacijskega programa, kot ga predvideva 21. člen Uredbe in katerega vsebina je določena v 66. členu ZVO. Ker je za pravilno presojo sporne zadeve odločilnega pomena dejstvo, da tožeča stranka vloge za oprostitev plačila takse ni vložila, in zato upravni organ pogojev za oprostitev plačila takse ni mogel presojati, so brez podlage ugovori, da je tožeča stranka v letu 1999 in 2000 investirala v biološko čistilno napravo več kot znaša obračunana taksa. Pavšalni ugovor, ki se nanaša na izračun takse, pa predstavlja tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS, saj tožeča stranka v pritožbi ni nasprotovala ugotovitvam glede višine takse. Sicer pa tožeča stranka ni navedla, kakšen vpliv ima okoliščina, da mehanska naprava odstranjuje približno 70% škodljivih snovi, in tudi ni predložila obračuna, ki bi izkazoval drugačno stanje obračunane takse.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma o zadevi meritorno odloči in tožbi ugodi. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče s sklepom naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka, ki jih je utrpela tožeča stranka. Navaja, da je izpodbijani upravni akt v nasprotju s temeljnimi izhodišči in namenom predpisov o varstvu okolja. Tožeča stranka je predložila dokaze o izvedbi in financiranju čistilne naprave, zato je nesporno, da je sredstva porabila za zmanjšanje obremenitve vode. Tožeča stranka je torej sama rešila ekološko vprašanje, zato je ni šteti med onesnaževalko taksno zavezanko za obremenjevanje vode. Podredno ugovarja tudi višini določene takse, saj mehanska čistilna naprava, ki je v obratovanju že od spomladi leta 1998 odstranjuje približno 70% škodljivih snovi. Tožena stranka pri odmeri takse ni upoštevala določila o obračunavanju takse Uredbe.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 80. člena ZVO onesnaževalec plača takso za obremenjevanje vode, katere odmera in merila za znižanje in oprostitev plačevanja so na podlagi 4. odstavka 80. člena ZVO določena v Uredbi/95. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Uredbe Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, zavezanca skladno z zakonom oprosti plačila takse ali mu plačilo takse zmanjša, če ta obračunano takso uporabi za izvajanje sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda, pod pogojem, da zavezanec navedeno oprostitev ali zmanjšanje plačila takse uveljavlja v napovedi za plačilo takse za preteklo leto, ki jo mora vložiti do 31. marca tekočega leta (2. odstavek 10. člena Uredbe). Zavezanec je v celoti oproščen plačila takse, če Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, na podlagi sanacijskega programa oceni, da bi z oprostitvijo takse izvedba sanacijskih del potekala hitreje in bi bila s tem obremenitev okolja znatno manjša. Zavezancu se praviloma plačilo takse letno zmanjša do zneska sredstev, ki jih vloži na leto v izvedbo sanacijskega ali drugega programa zmanjševanja onesnaževanja voda (2. odstavek 21. člena Uredbe).

V obravnavani zadevi je bistveno, ali je tožeča stranka z napovedjo za leto 1999 pravočasno uveljavila oprostitev plačila takse za obremenjevanje voda. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin iz upravnih spisov pravilno zaključilo, med strankama pa to tudi ni sporno, da je tožeča stranka napoved za plačilo takse za leto 1999 vložila šele po poteku roka iz 2. odstavka 10. člena Uredbe, napovedi pa tudi ni predložila zahtevanega sanacijskega programa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato pritožbeni ugovor glede financiranja čistilne naprave v letih 1999 in 2000 neutemeljen, saj v obravnavnem primeru upravni organ pogojev za oprostitev plačila takse iz 2. odstavka 21. člena Uredbe zaradi zamude tožeče stranke pri njenem uveljavljanju sploh še ni mogel vsebinsko presoditi.

Sodišče prve stopnje je pavšalne ugovore glede višine obračunane takse, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, pravilno kvalificiralo kot tožbene novote po 3. odstavku 14. člena ZUS in se ni spuščalo v njihovo pojasnjevanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so ti ugovori nedopustni, saj tožeča stranka v pritožbi v upravnem postopku ugotovitvam glede odmerjene višine takse ni nasprotovala, v tožbi pa tudi ni obrazložila, zakaj višini odmerjene takse ugovarja šele v upravnem sporu.

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani ne pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar je bilo predmet spora tudi v obravnavanem primeru.