Jedro

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek od premoženja na območju A. za leto 2017 od poslovnih prostorov na naslovu B., v izmerah 67,20 m2, 50,00 m2 in 65,30 m2, ki so bili točkovani z 185,0, 185,0 in 304,0 točkami, v skupnem znesku 392,22 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da se davek od premoženja plačuje na podlagi 156. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in podlagi Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2017 (v nadaljevanju Pravilnik). Davek od premoženja se plačuje ne glede na to ali lastnik uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. Osnova za davek od premoženja je vrednost stavbe, ki je ugotovljena na podlagi Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja. Vrednost stavbe je določena na osnovi števila točk, katerih višina je odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov ter vrednosti točke, ki za leto 2017 znaša za občino A. znaša 2,89 EUR. Davčni organ se sklicuje na določbe 158. člena in 162. člena ZDO, ki jih citira, ki se nanašajo na možnost znižanja davčne osnove ter začasne oprostitve v zvezi z davkom od premoženja ter na določbe 385. člena, 386. člena, 387. člena, 96. člena, 143. člena in prvega odstavka 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnikove razloge, da gre za metodologijo, ki nima pravne podlage, zavrne, pri čemer se sklicuje na določbe Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) in odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Zavrne tudi očitke glede napačne uporabe materialnega prava, kar pojasni. Navaja določbe 1. in 2. točke 156. člena in prvega odstavka 157. člena ZDO, ki jih citira. Predmetni davek je tožniku odmerjen od premoženja na posest poslovnih prostorov, na naslovu, kot ga navaja v A.. Glede očitka, da finančni organ ni upošteval, da so bili poslovni prostori preurejeni šele po znatnem vlaganju najemnic, ki jih uporabljata za lastne namene, toženka navaja, da se po določbi 2. točke 161. člena ZDO davek ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske dejavnosti. Predlagan izrek ničnosti izpodbijane odločbe nima podlage v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede očitane napačne časovnice odmere pa da gre za procesni rok, na katerega so vezane procesne pravice strank, zato ta kršitev ne vpliva na pravilnost odločitve. Odmera tudi ni zastarala, saj pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati (125. člen ZDavP-2).

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na pritožbene navedbe. Zakonska podlaga je le vrednost poslovnega prostora (17. člen ZDO). V konkretnem primeru je vrednost oziroma dejanska možnost uporabe nastala šele po prenosu posesti oziroma z vlaganji prevzemnika. Torej v konkretnem primeru ni zakonske podlage za odmero tožniku. Kolikor bi bil investitor tožnik, bi moral po zakonu biti deležen olajšav na podlagi 20. člena ZDO, in ne obdavčitve. Davek od premoženja bi moral biti odmerjen do 31. marca 2017, in ne kot po izpodbijani odločbi, 2. 10. 2017, in to v trimesečnih obrokih, ne pa tako, da zadnja dva obroka zapadeta v plačilo v naslednje fiskalno leto, to je v leto 2018, kar ni dopustno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) in da toženki naloži plačilo stroškov postopka po odmeri sodišča. 4. Toženka odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in z razlogi, s katerimi obrazložitev dopolni in pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Sodišče se sklicuje na razloge obeh odločb kot pravilne in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot fizična oseba izključni lastnik nepremičnin na naslovu B., občina A., ki v naravi predstavlja poslovne prostore, ki jih tožnik kot fizična oseba oddaja v najem družbama C. d.o.o. in D. d.o.o., ki sta neposredni uporabnici teh prostorov, ki navedene prostore uporabljata za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti.

8. V zadevi je sporna pravna podlaga za naložitev obveznosti tožniku in posledično ali je tožnik na podlagi 2. točke 161. člena ZDO oproščen plačila davka. Sodišče zavrača ugovor tožnika, da gre v obravnavanem primeru za napačno uporabo materialnega prava. Razlogi tožnika, da je vrednost poslovnih prostorov oziroma dejanska možnost uporabe nastala šele po prenosu posesti predmetnih poslovnih prostorov na drugi pravni osebi, pa so za odločitev nepomembni. V zadevi ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik. Tudi pravna podlaga oziroma veljavnost relevantnih določb ZDO, tako kot pravilno navaja toženka, je pravilna. Med drugim se določbe 156. člena do 158. člena in 161. člena do 164. člena ZDO na podlagi 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-313/14-86 z dne 21. 3. 20141 uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Ker drugačna zakonska ureditev še ni bila sprejeta, to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru davek od premoženja odmerjen na podlagi veljavnih zakonskih določil. 9. Na podlagi 156. člena ZDO davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže. V skladu s 157. členom ZDO pa je zavezanec za davek od premoženja iz 156. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Po 2. točki 161. člena ZDO se davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev pa velja le za lastnika in uživalca v isti osebi2. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da tožnik kot lastnik poslovnih prostorov, ki jih oddaja v najem pravnima osebama, ki v njih opravljata dejavnost, ni oproščen plačila davka od premoženja. Materialno pravo je po povedanem pravilno uporabljeno.

10. Toženka je pravilno pojasnila tudi, da ni sporna hkratna obdavčitev predmetnih nepremičnin z davkom od premoženja ter nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, saj ima vsaka od navedenih obdavčitev svojo pravno podlag, zato ne gre za nedovoljeno večkratno obdavčitev istega premoženja, saj ima na podlagi 147. člena Ustave RS država popolno fiskalno suverenost. 11. Tožnik kakšnih konkretnih ugovorov glede vrednosti oziroma osnove za odmero davka, razen splošnega ugovora, da je ta vrednost nastala šele po prenosu posesti, ne navaja, slednje pa kot že rečeno na odmero nima vpliva. Na drugačno odločitev ne vplivajo razlogi tožnika, da bi davek moral biti odmerjen do 31. marca 2017 in ne 2. 10. 2017. Prvi odstavek 387. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ odmeri davek od premoženja na posest stavb z odločbo do 31. marca za tekoče leto, torej v obravnavanem primeru je to pravilno leto 2017, rok za odmero pa ni materialni rok, temveč gre za procesni rok, in na samo pravilnost odmere po presoji sodišča nima vpliva, kot tudi posledično tudi ne dejstvo, da sta dva obroka konkretno zapadla v letu 2018. 12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnosti razlogi), je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi dejansko stanje ni sporno.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 22/14. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 in sodbi Upravnega sodišča RS I U 1100/2014 z dne 15. 9. 2015 in II U 320/2015 z dne 15. 3. 2017.