Jedro

S sodbo sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno dejstvo, da je vzrok poklicne bolezni in škode, ki je nastala tožnici zaradi te bolezni dvojen. Bilo je ugotovljeno, da je do škode prišlo zaradi tožničine izpostavljenosti plinom, ki so nastali ob požaru v prostorih tožene stranke ter zaradi njene izpostavljenosti indigu pri njenem delu strojepiske pri toženi stranki. Glede odgovornosti tožene stranke za posledice tožničine izpostavljenosti indigu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za posledice v zvezi s tem krivdno odgovorna tožena stranka.

V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je treba vzrok požara pripisati višji sili ali pa krivdnemu ravnanju kakšne osebe zaposlene pri toženi stranki. Pri tem je odločilno, ali je šlo za krivdno ravnanje delavcev pri toženi stranki ter kakšna je bila stopnja njihove krivde pri tem. Sodišči prve in druge stopnje sta torej prezrli, da je pri odločanju o tej zadevi treba tudi ugotoviti, ali je nastanek škode posledica krivdnega ravnanja delavcev tožene stranke. Šele potem, ko bodo raziskana vsa odločilna dejstva o tem, ali je tožena stranka odgovorna tudi za nastanek požara in plinov, ki so sopovzročili tožnici škodo (kumulativna vzročnost), bo mogoče ob upoštevanju stopnje odgovornosti na temelju prvega in drugega vzroka ugotoviti skupno stopnjo odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi bolezni - poklicne astme, do višine 50 %. Tožnica uveljavlja odškodnino za negmotno škodo v znesku 12,000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, za gmotno škodo v višini 1,737.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, mesečno rento v višini 20.000,00 SIT od 1.6.1997 dalje z zamudnimi obrestmi za že dospele obroke rente ter plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Tožnica je bila pri toženi stranki v začetku osemdesetih let zaposlena kot strojepiska, kjer je obolela za alergijo, kasneje pa za bronhialno astmo. Ugotovljeno je bilo, da je tožničina bolezen poklicna bolezen, zaradi katere je bila tožnici aprila 1989 priznana invalidnost tretje kategorije zaradi posledic poklicne bolezni. Za škodo, ki je tožnici nastala zaradi vplivov posledic požara v prostorih toženke, ta ni odgovorna, sodišče pa je ugotovilo, da na strani toženke obstaja odgovornost za škodo, ki jo je tožnica utrpela kot posledico izpostavljenosti indigu. Toženka je ravnala malomarno, ker ni upoštevala pravočasnih opozoril zdravnikov na preobčutljivost tožnice na indigo in je ni pravočasno razporedila na drugo delovno mesto, kjer tožnica ne bi prihajala v stik z alergeno snovjo. Pri oceni obsega odgovornosti delodajalca je sodišče upoštevalo, da je škoda zaradi izpostavljenosti tožnice indigu začela nastajati že prej, preden je bil delodajalec v februarju 1984 opozorjen na njeno alergijo. Odgovornost tožene stranke je manjša, ker v mnenju konzilija specialistov medicine dela iz leta 1984, ki je sicer ugotovil potrebo po spremembi delovnega mesta ali po izboljšanju ekoloških pogojev, ni bila posebej omenjena preobčutljivost tožnice na indigo. Delno je do nastanka škode prišlo tudi zato, ker zdravstveno osebje tožnice ni pravočasno napotilo v bolniški stalež, ko je bilo ugotovljeno, da je treba zanjo poiskati drugo delovno mesto.

Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke ter njene odškodninske zahtevke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo dolžnost povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka. Sodišče je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da toženka ni odgovorna za škodne posledice požara, ki so prizadele tožnico. Glede izpostavljenosti indigu je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo povsem enako dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v delnih sodbah sodišč združenega dela v letu 1991, razen podatkov o zdravstvenem stanju tožnice po izdaji omenjenih sodb. Pritožbeno sodišče v okviru ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotovilo odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP/99) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP/99) s predlogom, da naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in ugotovi polno odgovornost toženke za škodo, podrejeno pa, da razveljavi omenjeno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revidentka navaja, da temelj za odškodninsko odgovornost toženke obstaja v določilih 20. člena Zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list RS, št. 47/86), po katerih delodajalec dela ne sme organizirati tako, da bi bili delavci pri delu izpostavljeni nevarnim in strupenim stvarem, med katere spadajo tudi alergeni. V obravnavanem primeru je bila takšna snov indigo kot tudi ozračje po požaru v prostorih tožene stranke. Sodišče druge stopnje za svojo odločitev ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer je kršilo določila 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP/99. Gre za dejstvo, da sta v letu 1984 zdravnica specialistka dr. F. ter lečeča zdravnica toženke ugotovili, da tožnica ne bi smela delati na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena. Toženka na to ni reagirala, čeprav se je zdravstveno stanje tožnice poslabševalo. Upoštevati bi morala alergološke izvide Kliničnega centra v Ljubljani z dne 4.4.1984, izvid z dne 17.6.1988, ki ugotavlja pozitivni kožni test z modrim indigom ter izvid z dne 26.1.1990, ki je pokazal pozitivni rezultat pri testiranju na črni indigo v letu 1987. Teh listin in izpovedi izvedencev pritožbeno sodišče dokazno ni ocenilo in primerjalo z ekspertizo konzilija specialistov medicine dela pri UNZ z dne 13.7.1984 ter mnenjem invalidske komisije. Sodišče ni dovolj raziskalo, kakšna je verjetnost, da se je tožničino zdravstveno stanje slabšalo zaradi njenega trajnega stika z indigom po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je tožnica na ta material preobčutljiva. Pritožbeno sodišče je obšlo izvedeniško mnenje dr. M. B., ki je izpovedala, da je bilo strupeno ozračje po požaru z največjo stopnjo verjetnosti sprožilni moment za nastanek bronhialne astme pri tožnici. Ni obrazložilo, zakaj tega mnenja ne sprejme. Prav tako ni ocenilo izpovedi priče I. B., ki je izpovedala, da je tožnica večkrat prosila J. P., da naj jo razporedi na drugo delovno mesto, kjer ne bo imela opravka z indigom. Čeprav je tožnica predložila izvid, da je alergična na indigo, njeni predpostavljeni niso ukrepali, temveč so čakali na rezultate uvedenega invalidskega postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). V tej zadevi sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so utemeljene revizijske navedbe, da sta sodišči pri sojenju bistveno kršili določbe postopka. Ob obravnavanju pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na drugačne dejanske ugotovitve, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Ker do teh ugotovitev ni prišlo na glavni obravnavi, je s tem kršilo določila 373. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar smiselno opozarja revidentka v obrazložitvi revizije. Revidentka utemeljeno navaja, da obrazložitev sodišča druge stopnje ne vsebuje navedbe odločilnih dejstev, zaradi katerih bi bilo treba zahtevek tožnice zavrniti, ter da pritožbeno sodišče pri sojenju ni upoštevalo vseh elementov ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje. Določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je kršilo tudi sodišče prve stopnje, ker svojo odločitev o stopnji krivde in odgovornosti tožene stranke opira na nepravilno ugotovljeno vsebino listin v spisu.

Sodišče je ugotovilo, da je toženi stranki mogoče očitati malomarnost, ker na podlagi zdravniških izvidov ni razporedila predlagateljice na varno delovno mesto v prvi polovici leta 1984, da pa te obveznosti tožena stranka ni imela več po 13.7.1984, ko je pridobila ekspertizo UKC, Ljubljana, Univerzitetnega inštituta za medicino dela, v katerem "ni ugotovljena tožničina alergija na indigo". Pri tem je prezrlo, da je bilo v tem mnenju obravnavano mnenje in diagnoza specialista alergologa dr. F., ki ni bilo drugačno v tem smislu, da toženka ne boluje za alergijo, temveč le v tem smislu, da se pri njej še ni razvila poklicna bolezen bronhialna astma. Tožena stranka bi morala torej še naprej upoštevati dejstvo, da je bila tožnica alergična na indigo, kot je to ugotovil specialist alergolog.

Po določilih 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, 4/91, 13/93) organizacija oziroma delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo ta utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Določila 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) določajo, da je za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi odgovoren delodajalec, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Določila 158. člena ZOR določajo, da je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo naklepoma ali iz malomarnosti. S sodbo sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno dejstvo, da je vzrok poklicne bolezni in škode, ki je nastala tožnici zaradi te bolezni dvojen. Bilo je ugotovljeno, da je do škode prišlo zaradi tožničine izpostavljenosti plinom, ki so nastali ob požaru v prostorih tožene stranke ter zaradi njene izpostavljenosti indigu pri njenem delu strojepiske pri toženi stranki. Glede odgovornosti tožene stranke za posledice tožničine izpostavljenosti indigu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za posledice v zvezi s tem krivdno odgovorna tožena stranka. Indigo ob normalni uporabi ni nevarna stvar, vendar pa bi organi tožene stranke ob opozorilih zdravnikov na tožničino alergijo morali preprečiti, da bi tožnica pri delu prihajala v stik z alergeno snovjo, saj je znano, da trajni stik z alergeni pri bolnikih vodi do hujših zdravstvenih okvar ter lahko pripelje celo do invalidnosti. Ta dolžnost delodajalca je določena v določilih 20. člena ZVD, po katerih mora delodajalec z ustreznimi varstvenimi ukrepi delavcem zagotoviti varno delovno okolje. Pri oceni obsega krivdne odgovornosti tožene stranke v zvezi s tem vzrokom je sodišče prve stopnje upoštevalo medicinsko dokumentacijo priloženo spisu, kot tudi izpovedi prič dr. M. B. ter I. B., saj v nasprotnem primeru sodišče ne bi moglo priti do ugotovitev, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke.

V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da naj bi bil drugi vzrok, ki je povzročil nastanek škode kot posledice poklicne bolezni ter kasneje invalidnosti tožnice, vdihovanje strupenih plinov, ki so se pojavili v poslovnih prostorih tožene stranke zaradi požara v teh prostorih. Revizijsko sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v zvezi s tem vzrokom treba ugotoviti, kako je prišlo do požara ter nastanka plinov, ki so privedli do škode. Zakonskih pravil odgovornosti delodajalca za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, ni mogoče ustrezno uporabiti, če se pred tem ne ugotovijo pomembna dejstva, ki v sodnem postopku niso bila ugotovljena. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je treba vzrok požara pripisati višji sili ali pa krivdnemu ravnanju kakšne osebe zaposlene pri toženi stranki. Pri tem je odločilno, ali je šlo za krivdno ravnanje delavcev pri toženi stranki ter kakšna je bila stopnja njihove krivde pri tem. Sodišči prve in druge stopnje sta torej prezrli, da je pri odločanju o tej zadevi treba tudi ugotoviti, ali je nastanek škode posledica krivdnega ravnanja delavcev tožene stranke. Šele potem, ko bodo raziskana vsa odločilna dejstva o tem, ali je tožena stranka odgovorna tudi za nastanek požara in plinov, ki so sopovzročili tožnici škodo (kumulativna vzročnost), bo mogoče ob upoštevanju stopnje odgovornosti na temelju prvega in drugega vzroka ugotoviti skupno stopnjo odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.

Sodišči sta torej zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba sodbi razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določila ZTPDR, ZOR in ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).