Up-205/95

9.4.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I.K. iz R., v priporu, na seji senata dne 9. aprila 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba I.K. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1144/95 z dne 13.12.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik v svoji ustavni pritožbi, vloženi dne 28.12.1995 izpodbija sklep, s katerim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kranju spremenilo tako, da je zoper pritožnika odredilo pripor iz razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94 - v nadaljevanju: ZKP). Navaja, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 8.12.1995 obsojen zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem in tretjem odsavku 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94 - v nadaljevanju: KZ) na 3 leta zapora. S tem dnem mu je sodišče tudi odpravilo pripor, ki je trajal od 22.2.1995, z obrazložitvijo, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ne obstaja več. Z izpodbijanim sklepom pa je pritožbeno sodišče ponovno odredilo pripor in je bil dne 15.12.1995 odpeljan v pripor. Pritožnik v svoji vlogi navaja predvsem dejstva, ki se nanašajo na še nepravnomočno sodbo, ter da ima preskrbljeno stonovanje pri starših in redno zaposlitev. Meni, da je s človeškega vidika nevzdržno in ustavno nedopustno, da pritožbeno sodišče na pritožbo državnega tožilca odredi ponovno pripor in nekritično akceptira vse njegove navedbe, potem ko je prvostopno sodišče pravilno ocenilo vse okoliščine in pripor odpravilo. S tem naj bi bile kršene njegove ustavne pravice in svoboščine, ki se nanašajo na pripor, določbe 14., 22. in 23. člena Ustave, kakor tudi 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

2.Pritožnik je bil na podlagi določbe prvega odstavka 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) pozvan, da svojo ustavno pritožbo dopolni predvsem s tem, da naj navede dejstva in okoliščine, na podlagi katerih meni, da so mu bile kršene njegove ustavne pravice in svoboščine. V dopolnitvi svoje ustavne pritožbe z dne 19.1.1996 pritožnik le ponovno navaja, da je prvostopno sodišče pravilno ocenilo vse okoliščine v zvezi s priporom, in da je Višje sodišče zgolj zaradi pritožbe Okrožnega državnega tožilca odredilo pripor in nekritično akceptiralo vse njegove argumente.

3.Okrožno sodišče v Kranju je pritožnika obsodilo na 3 leta zapora zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ in zoper njega s sklepom št. K 290/95 z dne 8.12.1995 odpravilo pripor. Iz obrazložitve sklepa o odpravi pripora je razvidno. da je prvostopno sodišče ugotovilo, da ni nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri tem je upoštevalo, da je že sam pripor v trajanju desetih mesecev v zadostni meri vplival na pritožnika, njegovo nekaznovanost ter da ima ob pomoči staršev - matere - objektivne možnosti za ureditev svojega življenja.

4.Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi državnega tožilca in navedeni sklep o odpravi pripora spremenilo tako, da je zoper pritožnika ponovno odredilo pripor. Kot posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ponavljal kazniva dejanje je upoštevalo, da je bilo kaznivo dejanje ropa storjeno z zelo veliko silo - eden izmed sostorilcev je ustrelil delavca menjalnice v obraz iz neposredne bližine. Nadalje je upoštevalo, da je pritožnik brez sredstev za preživljanje (brez premoženja in nezaposlen) in da je tudi zadolžen. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih okoliščin menilo, da bi izpustitev pritožnika na prostost pomenila ogrozitev varnosti ljudi ter da je bilo zaradi tega neogibno potrebno odrediti pripor.

B.

5.Po pregledu izpodbijanega sklepa, sklepa Okrožnega sodišča v Kranju o odpravi pripora in kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kranju št. K 290/95 je Ustavno sodišče sklenilo, da je pritožbeno sodišče ponovno odredilo pripor zoper pritožnika v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji in pritožnikova pravica do osebne sbobode ni bila kršena.

6.Ustava v drugem odstavku 19. člena določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in postopku, ki ga določa zakon. Ustava v prvem odstavku 20. člena določa, da se sme oseba, zoper katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, katere so tiste okoliščine, ki opravičujejo odreditev pripora zoper pritožnika in tudi ocenilo, da je bila odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Pri tem je predvsem upoštevalo težo in okoliščine storjenega kaznivega dejanja, kakor tudi druge okoliščine (nezaposlenost, brez sredstev za preživljanje in zadolženost), na podlagi katerih je lahko utemeljeno sklepalo, da obstaja realna nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je tudi argumentirano utemeljilo, zakaj odločitev prvostopnega sodišča o odpravi pripora ni bila v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami o priporu.

7.Pritožnik je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ, ki naj bi ga storil skupaj še z dvema osebama in pri katerem je eden izmed obdolžencev uporabil strelno orožje tako, da je iz neposredne bližine ustrelil v obraz delavca menjalnice. Kaznivo dejanje ropa je eno izmed najhujših kaznivih dejanj zoper premoženje; podano je, če storilec ob tatvini uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo. KZ predpisuje za kaznivo dejanje ropa kazen zapora od enega do desetih let. Če pa to kaznivo dejanje stori dvoje ali več oseb, gre za hujšo - kvalificirano obliko kaznivega dejnaja ropa in KZ za tako obliko predpisuje kazen zapora najmanj petih let. Pritožnik naj bi torej storil zelo hudo kaznivo dejanje, ki pomeni za ljudi izredno visoko stopnjo ogrožanja. Zato so pritožnikove navedbe, da pri storitvi kaznivega dejanja ni ogrožal zdravja in življenja ljudi, popolnoma neutemeljene in v nasprotju s podatki, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa in kazenskega spisa. Tudi pritožnikove navedbe, da si je v času, ko je bil spuščen na prostost, uredil zaposlitev ter da ima preskrbljeno stanovanje in preživljanje pri starših, ne morejo zmanjšati obstoja ponovitvene nevarnosti v taki meri, da ne bi bilo neogibno potrebno odrediti pripor zaradi varnosti ljudi. Ustavno sodišče poudarja, da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja številne okoliščine in dejstva, ki bi po njegovem mnenju zmanjševala njegovo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja in tudi njegovo kazensko odgovornost za kaznivo dejanje. Uveljavlja tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne da bi kakorkoli zatrjevane kršitve tudi utemeljil. Ustavno sodišče zato poudarja, da v postopku odločanja o ustavni pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora presoja le, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za pripor in pri tem ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ta presoja je dana pritožbenemu sodišču in je pritožnik lahko okoliščine in dejstva, ki jih navaja v ustavni pritožbi, uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

9.Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu presodilo vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode. Ker določbe 19. in 20. člena Ustave očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič