Jedro

O isti upravni zadevi je bilo izdanih že več zavrnilnih odločb in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, od izdaje teh odločb ni spremenilo, zato je bilo treba tožnikovo prošnjo zavreči kot nedovoljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) z dne 21. 6. 2012. V obrazložitvi navaja, da se prošnja nanaša na BPP za vložitev ustavne pritožbe zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012. Tožnik je že pred tem vložil več prošenj za BPP z enako vsebino, ki jih je organ obravnaval pod opr. št. Bpp 193/2012, Bpp 202/2012, Bpp 272/2012 in Bpp 278/2012 ter v vseh teh primerih prošnjo za BPP zavrnil. Po drugem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se v primerih, ko ta zakon ne določa drugače, v postopkih za dodelitev BPP uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta zakon v četrti alinei 129. člena določa, da upravni organ ob preizkusu zadevo zavrže s sklepom, če se o isti zadevi že vodi upravni postopek ali sodni postopek (…) ali če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je organ že odločal o vsebinsko identični prošnji za BPP, je bilo zato treba tožnikovo prošnjo zavreči kot nedovoljeno.

Tožnik je v svoji prošnji navedel še, naj ga v „pravdni zadevi zoper toženo stranko Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij Zavoda ZPKZ Maribor, zaradi plačila 20.000,00 EUR, zaradi kontradiktornosti in poštenosti postopka zagovarja odvetnik po uradni dolžnosti“. Organ se v zvezi s tem zahtevkom sklicuje na prvi odstavek 27. člena ZBPP, po katerem se BPP praviloma dodeli za vsako zadevo posebej, kar pomeni, da je za vsak postopek treba vložiti posebno prošnjo. Ne glede na to pa je Okrožno sodišče v Mariboru pod opr. št. Bpp 1407/2011 že izdalo odločbo, s katero je za identično zadevo tožniku že odobrilo BPP za prvi pravni nasvet. Tožnik te pravice še ni izčrpal, saj po podatkih vpisnika dodeljeni odvetnik še ni vrnil izdane napotnice.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlago tožbo, v kateri navaja, da mu Okrožno sodišče v Novem mestu birokratsko in pravno formalno po tekočem traku zavrača prošnje za BPP, saj mu še nikoli ni ničesar odobrilo. Gre za „nepravilnost, nepošteno nespoštovanje zakona in pravne manipulacije“. Po vsebini mu je odločba tuja ali celo sovražna, „izraz zlonamernosti“ strokovne sodelavke in predsednice sodišča. Stalno zavračanje prošenj za BPP je škandalozno in sramota za pravno državo Slovenijo.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in se nanje sklicuje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 34. člena ZBPP postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZBPP ne določa drugače. Zakon, ki ureja splošni upravni postopek je ZUP, ki v prvem odstavku 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če (med drugim) je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče povzeti, da se toženka v zvezi s prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS Ips 2907/2010 opira na ugotovitev, da je bilo o isti upravni zadevi izdanih že več zavrnilnih odločb in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, od izdaje teh odločb ni spremenilo. Slednjega sicer ne navaja izrecno, vendar ta okoliščina dovolj jasno izhaja iz konteksta obrazložitve, predvsem pa tožnik glede tega v tožbi ne navaja ničesar drugega. Po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, zato ni imelo podlage za nadaljnji preizkus izpodbijanega sklepa glede te okoliščine.

Glede tožnikove prošnje za dodelitev BPP zaradi odškodninske tožbe zoper Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, ZPKZ Maribor, se toženka prav tako opira na navedeno določbo prvega odstavka 129. člena ZUP, vendar tokrat na ugotovitev, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, tožnik pa je z odločbo že pridobil pravico, ki jo skuša izposlovati. Tudi glede tega tožnikovega zahtevka tožnica navaja podatke, na katere opira svojo ugotovitev, tožnik pa v tožbi ne izpodbija ne pravilnosti teh podatkov, ne ugotovitev tožnice. Tudi glede tega tožnikovega zahtevka se zato sodišče omejuje na ugotovitev, da je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, za vsebinski preizkus pravilnosti te obrazložitve pa iz že navedenih razlogov v tožbenih navedbah nima podlage.

Ker tožnik tudi sicer ne navaja nobenih razlogov, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.