Jedro

V odškodninskih sporih zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo se sodišče, ko najprej ugotovi, za kakšne vrste škod gre in kakšen je njihov obseg (prvi odstavek 200. člena in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), znajde pred težavno nalogo, v kakšni višini odmeriti odškodnino izraženo v denarnih zneskih. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in pa namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), kar zajema med drugim dolžnost, da odmeri takšno odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje ter v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Gre za zelo občutljivo nalogo, kako določiti odškodnino, ki bo primerno in pravično zadoščenje za težave na čutnem in duševnem področju, in ki bo po eni strani individualizirana, po drugi strani pa objektivizirana v smislu prej omenjenih razponov in primerjav. Še razlog več je za omenjeno objektiviziranje. Duševne in telesne bolečine ter strah so subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi, zaradi česar se je težko dokopati do pravega spoznanja o intenzivnosti in obsegu omenjenih bolečin in strahu. Sodnik ima pred seboj dokaj "oprijemljive" podatke, ki mu jih o tem ponudi izvedenec, ki jih delno tudi objektivizira s pomočjo dognanj stroke in podobnih primerov, na drugi strani pa oškodovančevo posredovanje svojega doživljanja bolečin in strahu. To posredovanje pa je seveda lahko bolj ali manj doživeto, bolj ali manj ekspresivno, pač bolj ali manj odvisno od sposobnosti njegovega izražanja. Zaradi opisanih težav, pred katerimi se znajde sodišče, lahko namreč kaj hitro pride do neenakega položaja oškodovancev pred sodiščem, če s sodno odločitvijo ni doseženo sorazmerje med odškodninami, odmerjenimi v konkretni zadevi, in prisojanimi v naši državi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odškodnine za negmotno škodo in plačilo pravdnih stroškov spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 1,800.000,00 SIT in ji povrniti 44.187,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1995 dalje do plačila - v 15 dneh.

V presežku se za 1,900.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrne." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 48.365,00 SIT pritožbenih stroškov in 63.550,00 SIT revizijskih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1997 dalje do plačila - v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo dne 5.10.1992 je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 2.2.1995 razsodilo med drugim, da mora tožena stranka plačati tožeči 2,650.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Za telesne bolečine je prisodilo 1,000.000,00 SIT od zahtevanih 1,500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT od zahtevanih 400.000,00 SIT, za skaženost 250.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT od zahtevanih 1,500.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, ki je v njej trdila, da je odškodnina za 1,300.000,00 SIT previsoko odmerjena, zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava revizijo in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zniža tožniku prisojeno odškodnino za 1,300.000,00 SIT in temu ustrezno spremeni stroškovno odločitev.

Trdi, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoko prisojena, in sicer za telesne bolečine za 500.000,00 SIT, ker je imel tožnik le 12 dni hudih bolečin in poldrugi mesec lahkih, kratek bolniški stalež in ne zelo neprijetnih neugodnosti in prav nobenega zloma kosti. Šlo je za manjšo škodo. Za polovico previsoka je tudi odškodnina za strah, saj se je nekoliko prestrašil ob samem dogodku, strah pa ga je bilo pred operativnim posegom. Intenziteta strahu za izid zdravljenja pa je bila pod nivojem, nad katerim je potrebno jemati pomirjevala ali se zdraviti pri psihiatru. Petkrat previsoko je prisojena odškodnina za skaženost. Za slednjo sploh ne gre, marveč le za prizadetost zunanjosti srednje stopnje. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi šla tožniku odškodnina le v znesku 700.000,00 SIT, saj tožnik ni manualni delavec, gre pa le za zmanjšano gibljivost desnice in težje poklekanje. Prisojena odškodnina nenormalno odstopa od višine odškodnin, ki jih priznava sodna praksa za takšne škode, pri čemer navaja konkreten primer, ki pomeni petdesetkrat večjo škodo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

V uvodu obrazložitve revizije tožeča stranka sicer navaja, da gre tudi za procesno kršitev pritožbenega sodišča, ker je zapisalo neupravičeno (tudi po prepričanju revizijskega sodišča), da so pritožbene navedbe pavšalne. Pri tem revizija ne pove, za kakšno kršitev naj bi šlo niti kako naj bi ta vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Pravkar opisano revizijsko trditev pa je mogoče označiti kot "pavšalno". Zaradi vsega povedanega je ni mogoče upoštevati, česar se očitno zaveda tudi revident sam spričo svojega revizijskega predloga, ki ne terja razveljavitve sodbe.

V odškodninskih sporih zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo se sodišče, ko najprej ugotovi, za kakšne vrste škod gre in kakšen je njihov obseg (prvi odstavek 200. člena in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), znajde pred težavno nalogo, v kakšni višini odmeriti odškodnino izraženo v denarnih zneskih. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in pa namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), kar zajema med drugim dolžnost, da odmeri takšno odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje ter v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Gre za zelo občutljivo nalogo, kako določiti odškodnino, ki bo primerno in pravično zadoščenje za težave na čutnem in duševnem področju, in ki bo po eni strani individualizirana, po drugi strani pa objektivizirana v smislu prej omenjenih razponov in primerjav. Še razlog več je za omenjeno objektiviziranje. Duševne in telesne bolečine ter strah so subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi, zaradi česar se je težko dokopati do pravega spoznanja o intenzivnosti in obsegu omenjenih bolečin in strahu. Sodnik ima pred seboj dokaj "oprijemljive" podatke, ki mu jih o tem ponudi izvedenec, ki jih delno tudi objektivizira s pomočjo dognanj stroke in podobnih primerov, na drugi strani pa oškodovančevo posredovanje svojega doživljanja bolečin in strahu. To posredovanje pa je seveda lahko bolj ali manj doživeto, bolj ali manj ekspresivno, pač bolj ali manj odvisno od sposobnosti njegovega izražanja. Zaradi opisanih težav, pred katerimi se znajde sodišče, lahko namreč kaj hitro pride do neenakega položaja oškodovancev pred sodiščem, če s sodno odločitvijo ni doseženo sorazmerje med odškodninami, odmerjenimi v konkretni zadevi, in prisojanimi v naši državi. Nižji sodišči sta se očitno ravnali tudi po tej zahtevi, kar nedvomno izhaja iz sodbenih obrazložitev, vendar pa ne v zadostni meri, na kar pravilno opozarja revizija. Ta pa v tem svojem prepričanju le nekoliko pretirava glede nekaterih odškodninskih postavk.

Upoštevaje povedano je vrhovno sodišče za posamezne vrste odškodninskih postavk znižalo prisojene odškodnine in tako odmerilo primerno zadoščenje, ki naj vzpostavi pri tožniku zaradi zadobljenih poškodb porušeno ravnotežje na telesnem in duševnem področju. Pri tem se je oziralo tudi na nižjih stopnjah ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovo osebnostjo, poklicem, navadami in starostjo.

Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, ki izvirajo iz dobljenih poškodb, je za 12 dni hudih bolečin in 1 in pol mesec lahkih bolečin, 10 dni hospitalizacije, skoraj 3 mesece bolniškega staža, mesec dni nošnje mavca na roki, 3 mesece fizikalnih terapij, 22 zdravniških pregledov in nekaj dni povišane temperature primerna odškodnina v znesku 600.000,00 SIT.

Le četrtina zahtevane oziroma polovica prisojene odškodnine gre tožniku za strah, saj je bil ta ob nesreči kratkotrajen, sekundarni strah pa je trajal pretežno le do pregleda v ambulanti, v katero je bil tožnik prepeljan v manj kot uri po nesreči. Zato mu iz tega naslova ne gre več kot 100.000,00 SIT, kot to zagovarja revizija.

Skoraj docela pa je neutemeljena revizija, kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ta ni medicinski pojem marveč pravni standard, ki sta ga sodišči raziskali tako v objektivnem pogledu (lastno opažanje, izvedenčev opis, fotografije) kakor tudi v subjektivnem pogledu tako z oškodovančevega vidika kakor tudi z vidika drugih ljudi, ki prihajajo z njim v stik. Ob tem je pravilno upoštevalo tožnikov poklic oziroma situacije, zaradi katerih prihaja tožnik (carinik) v stik z ljudmi in reakcije le-teh. Vse našteto in primerjava z drugimi odškodninami opravičujejo zadoščenje za to obliko škode v višini 200.000,00 SIT.

Spet pa je bila previsoko odmerjena odškodnina za telesne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navzlic tožnikovi mladosti in življenjskim ambicijam pa teža zadobljenih omejitev (nekoliko zmanjšana groba moč roke), zmanjšana (za 40 %) gibljivost kazalca in zapestja (5 %) in rahel defekt noge ne opravičujejo višjega zadoščenja kot 900.000,00 SIT za duševne bolečine, ki mu jih te omejitve, nadrobno naštete v prvostopni sodbi, povzročajo v življenju.

Revizijsko sodišče je tako ob pravilni uporabi materialnega prava reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je zapisano v izreku te odločbe.

To je seveda terjalo tudi spremembo odločitve o stroških na vseh treh stopnjah (drugi odstavek 166. člena ZPP), upoštevaje uspeh ene in druge stranke (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela z 48,64 % tožena pa z 51,36 % in v tem razmerju gredo vsaki izmed njiju (tožeči od priznanih 444.046,00 SIT le 215.983,97 SIT in toženi od 334.495,00 SIT le 171.796,63 SIT), kar da po pobotanju znesek 44.187,00 SIT. Od pritožbenih in revizijskih stroškov pa gredo tožeči stranki stroški odmerjeni od zneska, s katerim je uspela, se pravi od 850.000,00 SIT, kar znese, ob uporabi zakona o sodnih taksah in odvetniške tarife, na drugi stopnji 48.365,00 SIT in na tretji stopnji 63.550,00 SIT. Ni pa bilo mogoče priznati toženi stranki zahtevanih stroškov zaradi dejstva, da je ta tuja pravna oseba, ker odvetniška tarifa za odločanje o povrnitvi stroškov za zastopanje ne omogoča, da bi se priznali izdatki za uporabnika pravne pomoči (1. in 15. člen tarife) na način, kot je to predlagala tožena stranka (prvi odstavek 16. člena tarife).