Jedro

Ker je dokazni predlog za svoje zaslišanje dolžnik podal v okviru trditev, ki se nanašajo na temelj njegove zatrjevane obveznosti, pravna narava njegove obveznosti pa je vsaj v delu, ki se nanaša na judikatno terjatev, že presegla podane trditve (kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, o njej v tem postopku ne more ponovno odločati), sodišču prve stopnje pravilno ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem dolžnika. S tem, ko sodišče pravilno ni zaslišalo dolžnika, saj to za ugotavljanje verjetnosti terjatve ni bilo potrebno (četrti odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), ni v ničemer kršilo dolžnikove pravice do izjave.

Slednjo je potrebno razlikovati od zaslišanja stranke v dokazne namene.

Četudi bi upnik lahko dosegel poplačilo v drugem postopku, lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom D. B. ter za upravitelja imenovalo X. X., za katerega je ugotovilo, da opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko pravnoorganizacijske oblike Pravno in poslovno svetovanje X. X., s. p. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga odpravi in zavrne predlog za uvedbo stečaja oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje, upniku pa naloži povračilo stroškov postopka.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o začetku postopka osebnega stečaja navedlo, da iz dokumentacije, ki jo je predložil upnik, izhaja, da ima upnik kot posojilodajalec do družbe A., d. o. o., ki je že izbrisana iz sodnega registra zaradi zaključka stečaja, na dan 19. 10. 2018 iz naslova Pogodbe o dolgoročnem posojilu z dne 1. 8. 2008 terjatev v znesku 1.271.349,70 EUR, iz naslova Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 22. 4. 2011 terjatev v znesku 2.204.299,22 EUR in iz naslova Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 20. 1. 2011 terjatev v znesku 2.676.584,72 EUR. Vse pogodbe so sestavljene v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov. A., d. o. o., je za zavarovanje dala menice, avalist je bil tudi dolžnik. Poleg tega je dolžnik 22. 4. 2012 (pravilno 22. 4. 2011) podpisal poroštveno izjavo za terjatve po navedenih treh pogodbah. Nadalje je upnik predložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2178/2012 z dne 20. 1. 2014, pravnomočno in izvršljivo dne 11. 2. 2014, iz katere izhaja, da mora dolžnik D. B. iz naslova menice plačati upniku 1.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 in pravdne stroške, s čimer je izkazana judikatna terjatev po upnikovem obračunu na dan obračuna v višini 1.537.913,23 EUR. Upnik je predložil tudi dogovor o poplačilu terjatev z dne 29. 3. 2019, kjer je navedeno, da dolžnik, upnik in C. C. med drugim ugotavljajo obstoj terjatve upnika do D. B. in C. C. kot dolžnikov do upnika iz naslova poroštvenih obveznosti, ki se nanašajo na terjatve, ki jih uveljavlja upnik v tem stečajem postopku, na dan 1. 3. 2019 v višini 6.038.955,48 EUR, vendar bo upnik obema dolžnikoma (porokoma), pod odložnim pogojem plačila 62.500,00 EUR do 31. 8. 2019, odpustil preostali dolg in umaknil predlog za stečaj. Dolžnik je plačal le 12.500,00 EUR.

6. Dolžnik v pritožbi ponavlja enako kot že v ugovoru zoper predlog za začetek stečaja, da mu ni bil predložen nobeden od dokumentov, na katere se upnik v okviru predloga za stečaj sklicuje glede dokazovanja obstoja terjatve (poroštvena izjava, originalna menica in menična izjava). Iz stečajnega spisa izhaja, da je bil predlog za stečaj skupaj s prilogami vročen dolžniku osebno, vse ostale vloge s prilogami pa po pooblaščencu, kar je skladno s 137. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja uporablja subsidiarno. Navedeni pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

7. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje dolžnika v pritožbi, da upnik ni ustrezno izkazal, da je bil dolžnik porok, solidarni plačnik ali dolžnik po drugem temelju, ki bi dokazoval njegovo dolžnost plačila spornih terjatev, saj ni lastnoročno podpisal nobene menice, ki jo je izdala A., zato ni menični zavezanec, ni menični porok oz. avalist. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, že iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2178/2012 z dne 20. 1. 2014 izhaja terjatev najmanj v višini 1.537.913,23 EUR, ki je zapadla 11. 2. 2014. Če je temu tako, je že na podlagi judikatne terjatve, ki je s tem pridobila novo pravno naravo (mimo zatrjevanih dejstev dolžnika glede poroštvene izjave in podpisa menic), podana verjetnost obstoja upnikove terjatve, saj glede judikatne terjatve ne more biti dvoma v njen obstoj.1 Sodišče je namreč na pravnomočno sodno odločbo vezano in o terjatvi, ki iz take odločbe izhaja, glede na objektivne in časovne meje pravnomočnosti, ne more ponovno odločati (319. člen ZPP).

8. Kot neutemeljena se zato izkaže tudi pritožbena navedba dolžnika, da ne ve, da bi bil glavni dolžnik A. upniku karkoli dolžan, saj je dolžnik upniku zavezan plačati terjatev neposredno na podlagi zgoraj navedene sodne odločbe.

9. Predlog za začetek stečajnega postopka, ki ga vloži upnik, mora vsebovati opis dejstev in okoliščin, iz katerih verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP). Tudi po presoji sodišča druge stopnje je upnik v predhodnem postopku z verjetnostjo izkazal obstoj terjatve do dolžnika, s katero dolžnik zamuja s plačilom več kot dva meseca.

10. Pri tem je že sodišče prve stopnje ugotovilo, in pritožba navedenega ne izpodbija, da s plačilom (tudi) te terjatve, ki presega 1.000,00 EUR, dolžnik zamuja za več kot dva meseca, da dolžnik ni zaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov. Sodišče druge stopnje lahko zato le potrdi, da je s tem podana domneva insolventnosti iz druge alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik v pritožbi prav tako ne izpodbija.

11. Neutemeljeno je tudi dolžnikovo pritožbeno sklicevanje na procesno kršitev sodišča prve stopnje iz razloga, ker dolžnika ni zaslišalo. Iz odločbe prve stopnje izhaja, da sodišče dolžnika ni zaslišalo, ker je ocenilo, da glede na dokaze v spisu zaslišanje dolžnika ni potrebno. Dolžnik je dokazni predlog za zaslišanje podal v zvezi z ugotavljanjem obstoja terjatve, saj je utemeljeval, da ni temelja za avalistično, poroštveno ali kakršnokoli drugo obveznost dolžnika za domnevne dolgove družbe A. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme.2 Ker je dokazni predlog za svoje zaslišanje dolžnik podal v okviru trditev, ki se nanašajo na temelj njegove zatrjevane obveznosti, pravna narava njegove obveznosti pa je vsaj v delu, ki se nanaša na judikatno terjatev, že presegla podane trditve (kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, o njej v tem postopku ne more ponovno odločati), sodišču prve stopnje pravilno ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem dolžnika. S tem, ko sodišče pravilno ni zaslišalo dolžnika, saj to za ugotavljanje verjetnosti terjatve ni bilo potrebno (četrti odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), ni v ničemer kršilo dolžnikove pravice do izjave. Slednjo je potrebno razlikovati od zaslišanja stranke v dokazne namene. Pravico, da se izjavi, stranka v postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na naroku, in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem stranke, v nobenem primeru ne more biti prekršena.3 Zato iz tega razloga tudi vsebinsko ne more biti podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne kršena določba 22. člena Ustave RS.

12. Kolikor se pritožba sklicuje na to, da sodišče naroka dne 24. 9. 2019 ni preklicalo, kljub poslanemu zdravniškemu opravičilu, ki se nanaša na nenadno bolezen dolžnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedenega dne naroka ni udeležil niti pooblaščenec dolžnika, ki svojega izostanka sodišču ni opravičil. Sodišče stranko o preklicu naroka obvesti, če pa naroka ne prekliče, velja, da bo narok opravljen. O tem stranke, ki za preklic prosi, ni dolžno obveščati.4 Opravičila pooblaščenca, ki je tudi sicer prejel vabilo sodišča na narok tega dne, pa sodišče prve stopnje ni prejelo. Razloga za odsotnost pooblaščenca z naroka dolžnik (oziroma njegov pooblaščenec) ne navaja niti sedaj v pritožbi. Prav tako ne navaja, da je bilo pooblastilo kakorkoli omejeno in da pooblaščenec ni imel pooblastila (in s tem dolžnosti) za svoj prihod na narok. To pa pomeni, da se je stranka, ki je imela pooblaščenca, ki na narok brez opravičenega razloga ni pristopil, sama odpovedala pravici spremljati potek obravnave pred sodiščem. Zato tudi iz tega razloga bistvena kršitev določb postopka ni podana.

13. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno presodilo tudi pritožbeno uveljavljanje zlorabe instituta stečajnega postopka s strani upnika, ker naj bi stečaj predlagal zgolj zato, ker želi od dolžnika plačilo svoje terjatve oz. se je poslužil izvensodne možnosti poplačila (sklenitev izvensodne poravnave za znesek 60.000,00 EUR), namesto da bi svojo terjatev uveljavil preko izvršbe ali tožbe, s tem pa prisiljuje dolžnika v plačilo terjatve, kar ni namen stečajnega postopka, saj je ta namenjen varstvu vseh upnikov. Osnovni namen postopka osebnega stečaja je poplačilo upnikov (prim. 382. člen ZFPPIPP). Namen postopka osebnega stečaja je torej enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo: postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Aktivno legitimacijo za začetek stečajnega postopka določa ZFPPIPP v 231. členu, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja. Po določbi 3. točke navedenega člena je upravičen predlagatelj upnik, ki verjetno izkaže v tej točki navedene materialno pravne pogoje. Zato ni pravne podlage, da se predlogu za stečaj ne bi ugodilo, če ima dolžnik le enega upnika. Ali je upniku mogoče omejiti pravico do sodnega varstva v postopku osebnega stečaja, je potrebno razlagati tudi skozi pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v sporu in to, da je sodno varstvo učinkovito, takšno, da lahko stranka učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je identičen - poplačilo upnikove terjatve. Toda zgolj ta ugotovitev ne zadošča za zaključek, da upnikov položaj v stečajnem postopku ne bo ugodnejši. ZFPPIPP na primer določa drugačen način prodaje nepremičnin (unovčenja stečajne mase; pododdelek 5.8.2. ZFPPIPP), kot je to v izvršilnem postopku (členi 178. in nadaljnji), zato upniku ni mogoče odvzeti pravice do pravnega varstva v okviru stečajnega postopka oziroma mu odreči pravno varstvo z utemeljitvijo, da ima možnost zoper dolžnika voditi izvršilni postopek.5 Četudi bi upnik lahko dosegel poplačilo v drugem postopku (kar se je v konkretnem primeru izkazalo kot neučinkovito, saj sodno odločbo upnik že ima, pa je dolžnik ne želi izpolniti prostovoljno), lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku. Očitane zlorabe instituta stečaja zato po presoji sodišča druge stopnje pritožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Enako velja tudi za pritožbeno navedbo, da ravno ponujena izvensodna poravnava za 60.000,00 EUR kaže, da je upnikov predlog za stečaj neutemeljen.

14. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP vse v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).

1 prim. sklep VS RS II Ips 39/2015 z dne 19. 2. 2015. 2 Glej sodbo VS RS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 3 Glej npr. sklep US RS Up-259/03 z dne 7. 4. 2003. 4 Glej sklepe II Cp 4767/2010 z dne 23. 3. 2011, II Cp 1256/2011 z dne 21. 9. 2011 idr. 5 Glej sklep VSL Cst 287/2013 z dne 27. 8. 2013, sklep VSL Cst 359/2016 z dne 7. 6. 2016 idr.