Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka od tožnice prejela znesek 100.000,00 DEM, tožena stranka pa ni niti zatrjevala, na kakšni podlagi je upravičena prejeti znesek obdržati (tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da zneska 100.000,00 DEM ni prejela), je pravilno odločilo, da je tožena stranka znesek 100.000,00 DEM prejela glede na podlago, ki se ni uresničila (prodajna pogodba po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bila sklenjena), zaradi česar je skladno z določilom četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna prejeta denarna sredstva vrniti tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 100.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, izračunani na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije, z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve, in sicer od 2.4.1997 dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice za plačilo obresti od glavnice za čas od 29.4.1996 do 1.4.1997. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 284.478,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje gradi obrazložitev sodbe na indikativni oceni izpovedb zaslišanih strank in priče A.K., ki naj bi potrdil navedbe tožnice. Priča je dolgoletni prijatelj tožnice in ji je zato vestno pomagal. Ta priča ni bila prisotna pri nobenem dogodku. Tožena stranka je v dokazne namene predlagala zaslišanje priče, to je šoferja, ki je spornega dne zakonitega zastopnika tožene stranke peljal na Vrhniko. Sodišče je ta dokazni predlog iz neznanih razlogov zavrnilo, zato tožena stranka dejstva, da zakoniti zastopnik tožene stranke kritičnega dne ni bil v SKB banki, ni mogla dokazati. Sodišče je s tem kršilo določbe ZPP. Sodišče je iz neznanih razlogov poklonilo vero tožnici. Nelogično je, da je tožnica v spremstvu svoje priče prišla z avtobusom. Priča dejansko živi v Kamniku in tako kot tožnica nikamor ne gre brez svojega avtomobila. Prav tako je nelogično, da priča kot oseba, ki ji je tožnica zaupala, ni nadaljevala poti na Vrhniko, kjer bi se pogodba podpisala in overila. Ni res, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je od tožnice izvedel, da se njena devizna vloga izteče s 1.4.1996, temveč je povedal, da ga je tožnica obvestila, da se njena devizna vloga izteče, ni pa omenila datuma izteka. Obljubila pa je, da bo pogodbene obveznosti poravnala do 1.4.1996. Kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, ker je tako želela tožeča stranka. Obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na dejstvo, da naj bi zakoniti zastopnik tožene stranke že istega dne dopoldne našel plačilo na svojem žiro računu in se iz tega razloga dogovoril s tožnico za sestanek, ni odraz dejanskega stanja. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da se je na dan podpisa pogodbe spričo dejstva, da je žiro račun odprt pri APP Vrhnika, prepričal in ugotovil, da plačila na njegovem žiro računu ni. Sodišče je ob tem spregledalo poglavitno dejstvo, da mu je tož nica povedala, da ima 30.000,00 DEM s seboj in mu je obljubila, da mu bo nakazala manjkajoči denar takoj naslednji dan. Tožnici se je mudilo podpisati pogodbo, ker je imela že vse pripravljeno za odprtje lokala. Zakoniti zastopnik tožene stranke je bil izredno zaupljive narave, saj je lokal tožnici izročil še pred podpisom pogodbe in je lahko takoj po podpisu začela delati. Tudi splošno znana dejstva, ki jih vsebuje odločba, niso odraz dejanskega stanja, saj je mogoče denar telefonsko nakazovati zelo hitro. Ker je tožnica zahtevala izstavitev potrdila za izročenih 1.000,00 DEM, je povsem logično, da bi, v kolikor bi dejansko izročila 30.000,00 DEM, tudi za ta znesek zahtevala od zakonitega zastopnika tožene stranke izstavitev potrdila. Nadalje tožena stranka v pritožbi napoveduje vložitev tožbe, v kateri bo zahtevala plačilo skesnine v znesku 60.000,00 DEM. Po mnenju pritožnice je napačno tudi razlogovanje sodišča, ki se nanaša na vprašanje neupravičene pridobitve oziroma obveznost vračila, kadar kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ravno dejstvo, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, je podlaga, ki se manifestira v skesnini. V konkretnem primeru ne zdrži trditev sodišča, da nastopi obveznost vračila tudi morebiti prejete are, še posebno iz razlogov, izrecno dogovorjenih v 9. členu pogodbe, ki se nanaša na ta pravni temelj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica zastopniku tožene stranke izročila znesek 30.000,00 DEM. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni verjeti, da bi zastopnik tožene stranke pri notarki podpisal pogodbo, v kateri je navedeno, da se prvi obrok v znesku 30.000,00 DEM (ki se plača za zagotovitev dogovorjene cene v primeru nakupa gostinskega lokala in prednostne pravice - drugi odstavek 9. člena pogodbe) plača ob podpisu najemne pogodbe, če bi držalo, da mu je tožnica k notarki prinesla le 5.000,00 DEM in mu obljubila, da bo ostanek plačala naslednji dan. Pritožba v zvezi s takšno dokazno oceno navaja, da je bil zastopnik tožene stranke zaupljive narave in da se je tožnici mudilo, ker je imela že vse pripravljeno za odprtje lokala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da zastopnik tožene stranke tožnice pred sklenitvijo najemne pogodbe ni poznal, zato ne prepričajo navedbe pritožbe o tem, da je zastopnik tožene stranke tožnici zaupal. Ker je bilo v pogodbi navedeno, da se znesek 100.000,00 DEM plača ob podpisu pogodbe, je povsem razumljivo, da tožnica ni zahtevala izstavitve potrdila za izročeni znesek. Da je bil ta znesek zastopniku tožene stranke izročen, izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na potrdilo SKB Banke d.d., da je tožnica dne 1.4.1996 v dopoldanskem času v SKB Banki d.d. izvršila dvig v višini 89.000,00 DEM. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala zaslišanja šoferja, kot to navaja v pritožbi. Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlagala zaslišanje priče, komercialista J. K., ne pa šoferja, ki ga v pritožbi tožena stranka niti ne imenuje. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kot to zatrjuje pritožba. Tudi glede na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tako so neprepričljive navedbe pritožbe, da tožnica in priča A.K. nikamor ne gresta brez avtomobila in da je nelogično, da ta priča ni nadaljevala poti na Vrhniko. Le zato, ker je priča A.K. prijatelj tožnice, pritožbeno sodišče ne dvomi o njegovi verodostojnosti, saj njegovo izpoved potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi. Prav tako pritožba protispisno povzema izpoved zastopnika tožene stranke o tem, ali je zastopnik od tožnice izvedel, kdaj se izteče vezava njene devizne vloge. Pritožba tožene stranke je torej v delu, ko izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki izročila znesek 100.000,00 DEM za zagotovitev dogovorjene cene in prednostne pravice nakupa gostinskega lokala. Navedla je tudi, da prodajna pogodba za lokal ni bila nikoli sklenjena, zato do sklenitve pravnega posla, za katerega bi stranka lahko dala aro, ni prišlo. Tožena stranka je ves čas postopka na prvi stopnji ugovarjala, da zneska 100.000,00 DEM ni prejela. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka od tožnice prejela znesek 100.000,00 DEM, tožena stranka pa ni niti zatrjevala, na kakšni podlagi je upravičena prejeti znesek obdržati, je pravilno odločilo, da je tožena stranka znesek 100.000,00 DEM prejela glede na podlago, ki se ni uresničila (prodajna pogodba po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bila sklenjena), zaradi česar je skladno z določilom četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna prejeta denarna sredstva vrniti tožnici. Pritožbene navedbe o tem, da je dejstvo, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, podlaga, ki se manifestira v skesnini, pomenijo navajanje novega dejstva, ki v pritožbi ni dopustno, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti na zadnji glavni obravnavi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (točka 1. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).