Jedro

Ocena verodostojnosti zagovora oziroma ocena protislovnih dokazov in izpovedb ne spada v obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, temveč je to stvar obrazložitve sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega J.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljenega J.A. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Osumljencu je bila odvzeta prostost dne 19.12.2006 ob 7.40 uri.

Zagovornik osumljenca je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin opisanih v 22., 25. in 29. členu Ustave RS ter zaradi kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistvene trditve v zahtevi se namreč nanašajo na očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma očita sodišču kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (neargumentiranost) delu izpodbijane pravnomočne odločbe, ki se nanaša na priporni razlog, kakor tudi delu, kjer sodišče navaja okoliščine, iz katerih sklepa na obstoj utemeljenega suma, da je J.A. storil obravnavana kazniva dejanja, vendar pa iz obrazložitve očitanih kršitev izhaja le, da se ne strinja z dokaznimi zaključki nižjih sodišč oziroma s presojo okoliščin o obstoju pripornega razloga in s presojo zbranih dejstev in dokazov o obstoju utemeljenega suma. Poudarja namreč, da so zaposleni v leasing hišah aktivno sodelovali pri odobritvi neupravičenega leasinga, saj so bili povezani s sostorilcem, da je bil sam osumljenec žrtev izsiljevanja, prav tako osumljenega M.D., da bi moralo leasing podjetje preverjati boniteto leasingojemalca, kar pa v konkretni zadevi ni, sicer pa se noben bančni sistem, ki je vreden ohranitve, ne bi smel bati nezaposlenih oseb, ipd. Ker iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP), zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne more biti uspešna.

Enako velja tudi za nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, kjer sodišču očita relativno kršitev določb postopka kot posledico kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja že Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah, kar naj bi sodišče storilo s tem, ker ni ocenilo in sledilo osumljenčevemu zagovoru ter s tem, ker je selektivno ugotavljalo dejstva, kar pomeni, da je iz dokaznega gradiva izluščilo zgolj dejstva, ki so obremenjevala obdolženca, zamolčalo pa tista, ki so ga razbremenjevala. Bistvo obrazložitve sklepa o odreditvi pripora je namreč v obrazložitvi dejstev in dokazov, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, kakor tudi okoliščin, iz katerih sodišče sklepa, da je podan priporni razlog (2. odstavek 202. člena ZKP). Pri obrazložitvi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mora sodišče posebej presoditi dejstva, na podlagi katerih sklepa o obstoju konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Vse te razloge pa izpodbijana sklepa vsebujeta. Ocena verodostojnosti zagovora oziroma ocena protislovnih dokazov in izpovedb pa ne spada v obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, temveč je to stvar obrazložitve sodbe, kjer mora sodišče na podlagi opravljene glavne obravnave konkretno navesti razloge, zakaj je določeno odločilno dejstvo štelo za dokazano ali nedokazano.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.