Jedro

Objekt je tožeča stranka ogradila. V ograji ni bilo lukenj. Vanj se je dalo priti le s preplezanjem več kot dva metra visoke ograje. Vsa vrata objekta so bila zaklenjena, tako da so morali storilci odtrgati ključavnice ali pa razbiti okno, da so lahko vstopili v prostore novogradnje. Na vse navedeno vlagatelj revizije pozablja in povsem neutemeljeno vidi soodgovornost tožeče stranke predvsem v tem, ker, zaradi neugotovljenega vzroka, ni deloval še dodatni alarmni varnostni sistem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morajo vsi štirje toženci solidarno plačati tožnici 1.210.727,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov in zneskov, ki so navedeni v drugem odstavku izreka sodbe in ji povrniti 91.190,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2002 do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo prvo in drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili prvo in drugotožena stranka (v nadaljevanju toženca) pravočasno revizijo in v njej uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sokrivda tožeče stranke je brez dvoma podana, saj objekta, ki je bil tik pred otvoritvijo (ta je bila zaupana tedanjemu predsedniku države Milanu Kučanu, kar je narekovalo še večjo skrbnost), ni varovala z zadostno skrbnostjo. Delavci tožeče stranke so objekt nazadnje pregledali dva dni pred vlomom. Agencija za varnost bi morala poskrbeti tudi za fizično varovanje objekta. To velja zlasti ob dejstvu, da objekt zaradi izpada telefonskih zvez ni bil varovan. Žičnata ograja okoli objekta je bila na več mestih pretrgana. Dostop do objekta je bil zato neoviran, kar je bilo tožeči stranki znano. Prav tako ji je bilo znano, da so nepooblaščene osebe vstopale v objekt tudi pred škodnim dogodkom. Izpovedba priče N. M. ni prepričljiva. Kršitev postopka je podana zato, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o zatrjevani sokrivdi tožeče stranke. Sodišče druge stopnje tudi ni zavzelo stališča do pritožbene trditve, da alarmna naprava ni delovala. Mati prvega toženca ne mora biti odškodninsko odgovorna, saj je postal prvi toženec po izdaji sodbe sodišča prve stopnje polnoleten. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi odločili po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 26 do 12/03 p. b. - ZPP). Zato je revizijsko sodišče pri odločanju uporabilo določbe tega zakona.

Revizijsko sodišče lahko preizkusi pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje le ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ter njune dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija s trditvami, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v bistvu izpodbija le v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno teh sodišč. Trdi namreč, da izpovedbe nekaterih prič (npr. M.) niso prepričljive, da je bila ograja okoli objekta na več mestih strgana, da so v objekt že prej nepooblaščeno vstopale druge osebe, da so delavci tožeče stranke nazadnje pregledali objekt dva dni pred škodnim dogodkom, da je dvorišče novogradnje v bistvu služilo otrokom kot igrišče in da varovanje objekta zaradi izpada telefonske zveze ni bilo dovolj skrbno.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katere je, kot je bilo že povedano, revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, pa so drugačne. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili: - da je bila okoli novogradnje 2,20 metra visoka mrežasta ograja, ki ni bila nikjer strgana; - da so otroci prišli na gradbišče šole tako, da so splezali preko dva metra visoke mrežaste ograje; - da so na vhodnih vratih barake odlomili ključavnico obešanko, na zahodni strani barake pa razbili okno; - da so na dvokrilnih vratih glavnega vhoda s pomočjo žice odprli zapiralo; - da so delavci tožeče stranke ograjo pregledovali vsak dan po končanem delu; zadnji pregled je bil narejen dan pred škodnim dogodkom; ob tem ogledu ograja ni bila nikjer strgana, vsi prostori objekta pa so bili zaklenjeni; - da je bil objekt varovan tudi s strani Agencije za varnost K., vendar v času škodnega dogodka telefonska linija iz neznanih vzrokov ni delovala; Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje naredili zaključek, da je tožeča stranka objekt varovala dovolj skrbno in da ji ni mogoče očitati nobene soodgovornosti za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. S takim zaključkom se strinja tudi revizijsko sodišče. Objekt je tožeča stranka ogradila. V ograji ni bilo lukenj. Vanj se je dalo priti le s preplezanjem več kot dva metra visoke ograje. Vsa vrata objekta so bila zaklenjena, tako da so morali storilci odtrgati ključavnice ali pa razbiti okno, da so lahko vstopili v prostore novogradnje. Na vse navedeno vlagatelj revizije pozablja in povsem neutemeljeno vidi soodgovornost tožeče stranke predvsem v tem, ker, zaradi neugotovljenega vzroka, ni deloval še dodatni alarmni varnostni sistem.

Revizijske trditve, da sodišči druge in prve stopnje nista utemeljili svoje odločitve, da ni podana soodgovornost tožeče stranke in da nista odgovorili na trditve, da je glavni vzrok za nastanek škode v nedelovanju dodatnega alarmnega sistema, pa niso točne. Zakaj ni podana soodgovornost tožeče stranke, je sodišče prve stopnje obširno navedlo v prvem odstavku na sedmi strani razlogov sodbe. V tem delu razlogov je zavzelo stališče tudi do zatrjevanega nedelovanja telefonskih linij. Z obema vprašanjema se je obširno ukvarjalo tudi sodišče druge stopnje (drugi odstavek na tretji strani razlogov sodbe). Očitki revizije, da naj bi bila zaradi neodgovora na navedene trditve tožene stranke storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato niso utemeljeni.

Materialnopravno zmotna je tudi revizijska trditev, da ne more biti podana odškodninska odgovornost matere Z. Đ., ker je ta po izdaji sodbe sodišča prve stopnje postal polnoleten. Po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) je namreč odločilna starost otroka v času povzročitve škode in ne v času sojenja (165. člen ZOR). Iz ugotovitev obeh sodišč pa izhaja, da je Z. Đ. povzročil škodo takrat, ko je bil še mladoleten.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).