Jedro

Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka, če ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik pa je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca oziroma je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (1. do 3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Zavarovanec tožene stranke je torej objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo (obratovanje njegovega motornega kolesa), deloma prost pa je svoje odgovornosti zaradi tožnikove delne krivde oziroma tožnikovega delnega prispevka k nastali škodi. Odločitev tožnika, da prečka cesto s čredo ovac na kraju, kjer ni bilo prehoda za pešce, je bila tvegana in je zato zahtevala od njega posebno pozornost. Soodgovornost, ki jo je sodišče ugotovilo v višini 40%, ni previsoka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.149.066,20 SIT in pravdne stroške v višini 409.625,20 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka ter višino določene odškodnine za invalidnost, fizične bolečine in strah. V reviziji trdi, da je bil tožnik v času nezgode star približno 80 let in se je po cesti počasi premikal skupaj s čredo ovac. Škodni dogodek se je zgodil na glavni cesti K. - P., ko je zavarovanec tožene stranke z motornim kolesom trčil v tožnika. Ugotavlja, da so okoliščine škodnega dogodka nesporne in da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. V nadaljevanju revizije pa ugotavlja, da je šlo za izredno nepozornost zavarovanca tožene stranke kot udeleženca v prometu, ki svoje vožnje ni prilagodil okoliščinam na cesti. Če bi bil vsaj malo pozoren, bi gotovo na cesti že na oddaljenosti 1 km videl čredo ovac in tožnika. Poleg tega gre za zelo ozko prometno sredstvo, ki bi lahko reagiralo tako, da bi se izognilo trčenju. Po mnenju tožnika je voznik motornega kolesa izključno odgovoren za nezgodo. Tožnikov prispevek k dogodku pa je lahko največ 10%. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi celotno zahtevano odškodnino z zamudnimi obrestmi od sodbe do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje, pri tem pa revizijske stroške upošteva kot nadaljnje pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na drugi in prvi stopnji v revizijskem postopku prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Revident sicer v reviziji ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zvezi s škodnim dogodkom pravilno ugotovljeno, kljub temu pa v nadaljevanju revizije izpodbija dokazno oceno o tem, ali se je zavarovanec tožene stranke lahko izognil nesreči, predvsem pa, na kakšno razdaljo je lahko zaznal tožnika. Revident povsem v nasprotju s podatki v spisu (tudi z izvedenskim poročilom, ki ga je po njegovem naročilu napravil izvedenec M. P.) uveljavlja, da bi moral voznik motornega kolesa tožnika zagledati že na oddaljenosti 1 km. Sam revident je še v pritožbi zatrjeval, da je ta razdalja znašala 400 metrov! Protispisna je tudi trditev, da naj bi sodišče ugotovilo, kako je tožnik pridivjal na cesto s čredo ovac.

Odločitvi na prvi in drugi stopnji temeljita na naslednjih ugotovitvah: - da je bilo cestišče iz smeri P. proti mestu nesreče pregledno le 80 metrov, - da je zavarovanec tožene stranke vozil v okviru dovoljene hitrosti, - da je 80-letni tožnik prečkal cesto s čredo ovac na kraju, kjer ni bilo prehoda za pešce.

Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči pravilno presodili, da je tožnik sopovzročil nesrečo v obsegu 40%, kot je to bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka, če ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik pa je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca oziroma je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (1. do 3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Zavarovanec tožene stranke je torej objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo (obratovanje njegovega motornega kolesa), deloma prost pa je svoje odgovornosti zaradi tožnikove delne krivde oziroma tožnikovega delnega prispevka k nastali škodi. Odločitev tožnika, da prečka cesto s čredo ovac na kraju, kjer ni bilo prehoda za pešce, je bila tvegana in je zato zahtevala od njega posebno pozornost. Soodgovornost, ki jo je sodišče ugotovilo v višini 40%, ni previsoka.

Ekskulpacija objektivno odgovornega zavarovanca tožene stranke v tem obsegu je zato materialnopravno pravilna.

Pravilnost odločitve o temelju tožbenega zahtevka pa pomeni tudi pravilnost odločitve o višini odškodnine. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč tožniku priznali vso zahtevano odškodnino, razen za skaženost. Prisojena odškodnina je nižja od zahtevane le za odstotek tožnikove soodgovornosti. Zavrnitve tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti pa tožnik v reviziji sploh ne omenja.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP v povezavi s 386. členom ZPP), je revizijo po 393. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker revident z revizijo ni uspel, mora tudi sam nositi stroške revizijskega postopka.