Jedro

Presoja dokazne ocene v odškodninskem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 20.3.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh plačati znesek 162.335,32 EUR in zakonske zamudne obresti v enakem (kapitaliziranem) znesku (I. točka izreka), - zavrglo tožbo glede zahtevka na plačilo zneska 4.435,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti nad zneskom 162.335,32 EUR (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 15.449,34 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper III. točko izreka sodbe (stroškovno odločitev) in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter samo odloči o stroških, podredno pa da jo razveljavi in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj iz seštevka odvetniških točk ni razvidno, katere vloge je sodišče upoštevalo in ali je skladno z določili odvetniške tarife upoštevalo, kako se vrednotijo posamezne pripravljalne vloge (sklicuje se na tar. št. 18 in 19 Odvetniške tarife). Nadalje ni razvidno, kako je upoštevalo pritožbene stroške, ali je te obračunalo tudi toženki ter v kakšnem obsegu. Enako velja za vse takse, katere je tekom 18 let trajajočega postopka plačevala pritožnica. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, da je pritožnica po sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 79/2009 z dne 25. 9. 2012 del svojega zahtevka umaknila in v ponovljenem postopku zahtevala znesek 166.770,61 EUR, o katerem je sodišče odločalo (v delu je tožnica uspela 97,34 %, toženka pa zgolj v 2,66 %). Stroškovne odločitve tudi v tem delu ni moč preizkusiti.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da tožnica kot dokaz ni predlagala izvedenca ekonomsko bančne stroke, ki bi ob upoštevanju stroškov njen izračun višine izgubljenega dobička potrdil ali ovrgel, saj je zatrjevala, da je prihodek po pogodbi enak izgubljenemu dobičku. Tožnica ni podala konkretnih trditev o tem, kakšne stroške bi imela z oddajanjem programa. Sodišče je pomanjkanje trditvene podlage in dokazne predloge tožeče stranke enostavno spregledalo in se oprlo na izpovedbo priče. Poleg tega je tožnica v spis celo sama predložila pogodbo, iz katere izhaja, da bi ti stroški bili. Ni pomembno, ali bi imela tožnica stroške z realizacijo pogodbe (kaj s tem sodišče misli, ni jasno), temveč ali bi imela stroške z oddajanjem programa (ki ga ni oddajala), kar vključuje tudi stroške z ustvarjanjem 20 % lastnega programa, kolikor bi ga po svojih lastnih trditvah ustvarjala sama. Priča, na izpoved katere se sodišče sklicuje in ugotavlja, da je povedala, da tožnica ne bi imela nobenih stroškov, je izpovedala prav nasprotno, in sicer da so ti stroški bili (podana naj bi bila kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). B. B. je ob zaslišanju dne 20. 11. 2013 povedal, da bi imela tožnica tudi stroške za plačilo oddajnika toženki. Takšno razmerje za družbo P, ki naj bi pomagala zagotavljati 20 % programa (v zvezi s čimer tožnica ni podala pravočasnih trditve), mora imeti za podlago neko pogodbo, saj ena gospodarska družba za drugo ne more kar brezplačno opravljati nekih storitev. Kako je sodišče prišlo do ugotovitve (ne da bi tožnica predložila takšno pogodbo), da bi vsi ti stroški bremenili Y, iz sodbe ni razvidno (ob tem, da je B. B. povedal, da bi omenjena družba zgolj pomagala zagotoviti 20% programa). Da bi nastajali stroški z ustvarjanjem lastnega programa, pa je potrdila tudi priča N. N. Ta je povedal, da je bila sklenjena pogodba, na podlagi katere bi družba X za tožnico pripravljala določene programske vsebine (teh 20% programa), za kar bi v skladu z določili pogodbe prejela plačilo. Tožnica bi imela z ustvarjanjem lastnega programa variabilne stroške, kar izhaja tudi iz pogodbe, ki jo sklenila z družbo X. Toženka je tekom postopka navajala, da bi imela tožnica, če bi oddajala program, tudi druge stroške (stroške električne energije, stroške kolektivnih organizacij, stroške z delovanjem oddajnika), do česar se sodišče ni opredelilo. Ker je tudi tožnica (tretja stran vloge z dne 6. 2. 2013) navajala določene stroške, je sodišče z navedbo, da slednja stroškov z oddajanjem programa ne bi imela, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica se razen trditve postavljene v predzadnji alineji I. točke pripravljalne vloge z dne 28. 11. 2006, da je toženko takoj obvestila o lokaciji studia (v zvezi s čimer ni predlagala nobenega dokaza), do vprašanja, kako in na kakšen način naj bi to storila, ni opredelila. Brez pravočasno postavljene trditve sodišče (neprepričljivo) ugotavlja, da naj bi se to zgodilo na otvoritvi T 15. 12. 1995. Nobena od prič, na katere se sklicuje sodišče (D. D., E. E., F. F. in B. B.), ni navedla, da so takrat pokazali lokacijo za namestitev zveze. Te priče (kar je sodišče spregledalo) imajo takšne ali drugačne interese pričanja v korist tožnice, s katero so (bile) povezani. Poleg tega ne drži, da za prenos signala iz tožničinega studia ni bilo tehničnih ovir. Zveza ni bila nameščena, prav tako takrat še ni bil zagotovljen pogoj glede oddajnika (točka 2 dopisa z dne 6. 12. 1995), ki si ga je tožnica zagotovila šele 1. 4. 1996. Ob izpovedbi prič, na katere se sklicuje, da naj bi bilo na omenjeni otvoritvi govora o lokaciji za namestitev, sodišče spregleda logično izpovedbo S., iz katere izhaja, da se o tem niso pogovarjali. Glede vprašanja, kdaj je bila tožnica opozorjena na dejstvo, da si mora sama zagotoviti zvezo, je sodišče spregledalo 3. člen najemne pogodbe z dne 1. 4. 1996, v skladu s katerim si je slednja dolžna sama nabaviti (lastno) zvezo, ki je predmet pogodbe (Krvavec, 34 kanal). Dopis z dne 24. 10. 1996 jo tako zgolj opozarja, da si mora nabaviti lastno zvezo (še v času veljavnosti začasne odredbe je bila obveščena, da si mora za napajanje oddajnika na Krvavcu zagotoviti lastno vezo). V nadaljevanju pritožba izpostavlja za predmetni spor bistvene elemente najemne pogodbe z dne 1. 4. 1996, s sklenitvijo katere sta se stranki dogovorili, kako bo tožnica s signalom napajala oddajnik na Krvavcu (ker sodišče tega ni upoštevalo, je kršilo materialno pravo). Pri tem je nenavadno, da sodišče na eni strani ugotavlja, da je bila tožnica obveščena, da je toženka kupila lasten signal, določilo, da si mora tožnica kupiti lastno zvezo, pa enostavno spregleda. Sodišče naj bi kršilo 323. člen OZ. V sodbi ni pojasnjeno, kako je sodišče ugotovilo kršitev povezano z oddajanjem tožničinega programa. Tožnica toženki tudi nikoli ni sporočila, da je izpolnila vse zahteve (pogoje) iz dopisa z dne 6. 12. 1995. Iz sodbe ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje tega dejstva ne šteje kot kršitev tožničinega dolžnega ravnanja. V tem oziru gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče v 20. točki navaja (čeprav za to tožnica trditvene podlage ni podala), da je toženka, ker ni prenašala signala preko zveze Trdinov vrh - Kum - Krvavec, kršila najemno pogodbo z dne 1. 4. 1996. Pri tem spregleda izpovedbo I. I. z dne 9. 3. 2005, da po tej zvezi v spornem obdobju tožničinega programa ni bilo moč pošiljati, saj na vstopni strani (Trdinov vrh) slednja ni zagotovila signala U ali programa T (podana naj bi bila kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato ni jasno, v čem naj bi bilo po sklenitvi najemne pogodbe z dne 1. 4. 1996 lahko toženkino protipravno dejanje oziroma kako naj bi (v povezavi z omenjeno pogodbo) onemogočila oddajanje tožničinega programa iz oddajnika na Krvavcu (ob tem da je bilo v isti najemni pogodbi določeno, da si mora tožnica nabaviti lastno zvezo za napajanje oddajnika na Krvavcu). Ne gre za krivdno ravnanje toženke ampak nesodelovanje tožnice. Sodišče, ki obdobje protipravnosti šteje od 24. 4. 1996 dalje, je spregledalo, da je toženka sklep, s katerim je bila začasna odredba razveljavljena, prejela šele 22. 5. 1996. Nadalje sodišče ni ugotavljalo, koliko časa bi bilo potrebno, da bi bilo oddajanje tožničinega programa na Krvavcu izvedeno (za to naj bi bilo namreč potrebno izvesti določena opravila).

6. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s toženkino pritožbo:

8. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane odločbe prepričljivo obrazložilo, zakaj v obravnavani zadevi glede na naravo tožničinih stroškov postavitev izvedenca (ekonomsko) finančne stroke za ugotovitev višine izgubljenega dobička ni bila potrebna. Pritožba, ki vztraja, da bi bila ta postavitev potrebna, razloge sodišča prve stopnje očitno prezre. Prav tako ne drži, da tožnica ni podala konkretnih trditev glede stroškov, ki bi ji nastali pri izvajanju pogodbe sklenjene s Y d.o.o., v zvezi s katero odškodnino (zaradi izgubljenega dobička) uveljavlja. Kot v 25. točki obrazložitve izpodbijane odločbe utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ustrezno ne oporeka), je tožnica (obrazloženo) pojasnila, da naj razen rednih obratovalnih stroškov(1) drugih oziroma za presojo (edino) relevantnih variabilnih stroškov ne bi bilo. Posledično je tudi očitek o pomanjkanju trditvene podlage, ki naj bi ga po mnenju pritožnice skupaj z dokaznimi predlogi(2) sodišče prve stopnje (enostavno) spregledalo in se oprlo na izpovedbo priče, neutemeljen. Zmotno je navajanje, češ da ni pomembno, ali bi imela tožnica stroške z „realizacijo pogodbe“,(3) temveč ali bi imela stroške z oddajanjem programa (ki ga ni oddajala). Drži, da uveljavlja tožnica povračila škode zaradi nemožnosti oddajanje programa (ki naj bi bila posledica toženkinega protipravnega (ne)ravnanja). Vendar pa gre konkretno za škodo, ki jo predstavlja izostalo pogodbeno plačilo, katerega bi ob omogočenem oddajanju od X d.o.o. sicer prejela. V zvezi z zahtevano odškodnino tako ni pomembna nemožnost oddajanja programa sama za sebe, ampak posledična nemožnost realizacije omenjene pogodbe v relevantnem obdobju (in izostanek pogodbenega plačila). Da pri tem (v kolikor bi pogodbo lahko realizirala) z ustvarjanjem (lastnega) programa ne bi imela nobenih stroškov,(4) je v točkah 25 – 28(5) izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako ne drži, da naj bi priča B. B., na podlagi izjav katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ne bi imela nobenih variabilnih stroškov (točka 25 in 26 obrazložitve izpodbijane odločbe), izpovedala ravno nasprotno (in sicer da naj bi ti stroški bili). Slednji je (na naroku dne 20.11.2013 - glej l. št. 405) povedal, da tožnica kakšnih posebnih stroškov ni imela oziroma da jih je bilo zelo malo(6) (torej da niso bili vredni omembe). Pavšalno, pa hkrati tudi protislovno, je pritožbeno razglabljanje, češ da, ker tožnica ni predložila pisne pogodbe, na podlagi katere naj bi ji družba Y d.o.o. pomagala zagotavljati 20 % programa,(7) ni jasno, kako naj bi sodišče prišlo do svojih zaključkov (da bi vsi stroški bremenili Y d.o.o.), oziroma da brez take pogodbe ena gospodarska družba za drugo ne more „kar brezplačno opravljati nekih storitev“. Da je sodišče prve stopnje do teh zaključkov prišlo na podlagi izpovedbe B. B., je pojasnjeno v točkah 25 – 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pritožba (kot je bilo prej omenjeno) sodišču prve stopnje (obenem) očita napačno „interpretacijo“ te izpovedbe, je takšen očitek tudi sicer protisloven. Na drugi strani pa (ob dejstvu, da mora biti v našem pravnem sistemu pogodbena obličnost posebej predvidena(8)) ni jasno, zakaj bi morali biti vsi dogovori med gospodarskimi subjekti (za to da bi bili upoštevni) sklenjeni v pisni obliki.(9)

9. Neutemeljeno je nadalje sklicevanje na stroške za plačilo oddajnika toženki. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve pojasnilo (pritožba pa tem razlogom ne oporeka), da bi tožnici stroški za plačilo oddajnika nastali ne glede na to, ali bi program oddajala (kar pomeni, da gre za (nerelevantne) fiksne stroške). Ker tožnica odškodnine v zvezi z njo (s tožbenim zahtevkom, o katerem je bilo z izpodbijano sodbo odločeno) ne uveljavlja, je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na vsebino pogodbe, ki jo je imela sklenjeno z družbo X oziroma na (v zvezi z njo podano) izpovedbo N. N. Kar se tiče očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb, da naj bi imela tožnica, če bi program oddajala, tudi druge stroške (stroški električne energije, stroški kolektivnih organizacij, stroški z delovanjem oddajnika), je moč ugotoviti, da takšno pavšalno (pritožbeno) sklicevanje na domnevne stroške, glede katerih (kot prvo) ni ustrezno (konkretno) pojasnjeno, ali naj bi (sploh) bili in kako točno povezani z realizacijo pogodbe (v zvezi s katero tožnica odškodnino uveljavlja), prav tako pa so (kot drugo) po višini popolnoma neopredeljeni, ne more biti upoštevno. Prav tako ne drži, da naj bi tožnica na tretji strani vloge z dne 6. 2. 2013 sama omenjala stroške, ki bi jih bilo potrebno pri ugotavljanju izgubljenega dobička upoštevati. Slednja na omenjeni strani (glej l. št. 356) ne omenja nobenih stroškov. Na peti in šesti strani vloge (glej l. št. 358 in 359) ne omenja za to presojo relevantnih variabilnih stroškov,(10) ampak obveznosti, ki bi jih vse poravnala, če ji toženka s svojim nedopustnim ravnanjem ne bi povzročila izpada pričakovanega (s pogodbami predvidenega) dobička.

10. Kot je v sklepu III Ips 79/2009 z dne 25. 9. 2012 izdanem v tem postopku ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS (glej točko 12 obrazložitve), je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2006 (l. št. 247) izrecno navedla, da je toženko o lokaciji studia takoj obvestila. Ta trditev je sama za sebe povsem zadostna. Njeno dopolnitev oziroma konkretizacijo (v smislu kako naj bi to storila) bi bila dolžna podati šele, ko bi jo toženka v tem smislu „izzvala“. Da je to v postopku na prvi stopnji (pravočasno oziroma ustrezno) storila, pa pritožnica ne navaja. Slednja z navajanjem, da tožnica glede te okoliščine (češ da „kot dosedaj“ to ni) ni predlagala nobenega dokaza, prihaja v nasprotje s seboj,(11) saj je tudi sama tekom postopka (še v vlogi z dne 3. 12. 2014) na ta način (torej z besedno zvezo „kot dosedaj“) podajala dokazne predloge. Očitek o neobstoju trditvene podlage in dokaznih predlogov tako ne drži. Neprepričljivo (pavšalno) je tudi pritožbeno razglabljanje, češ da naj bi bilo že „pojmovno“ zelo nenavadno, da bi se na otvoritvi T(12) dne 15. 12. 1995 pogovarjali o „neki tako tehnični stvari, kot je lokacija za namestitev zveze“. Zakaj naj bi bilo temu tako, pritožba konkretno ne obrazloži. Da (vsaj z vidika tožnice) ni šlo zgolj za „neko“ tehnično stvar, nenavsezadnje dokazuje obseg škode, ki naj bi jo zaradi nenamestitve utrpela in katere povračilo v tem postopku uveljavlja. Ker so se (kot v okviru 13. točke obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožba pa temu ne oporeka) dne 15. 12. 1995 na lokaciji, na kateri naj bi toženka zvezo namestila (...), nahajali, je neprepričljivo pritožbeno navajanje, da nobena od prič, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje (D. D., E. E., F. F. in B. B.), ni navedla, da so takrat S. lokacijo za namestitev zveze pokazali. Ob tem, da najprej (kot je bilo prej omenjeno) izpostavlja, da omenjene priče „bistvenega“ (tako ali tako) niso izpovedale, ni razumljiv (prav tako povsem pavšalen) očitek sodišču prve stopnje, češ da je spregledalo, da imajo (te priče) zaradi (pretekle) povezanosti z njo takšne ali drugačne interese pričanja v tožničino korist. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve podalo prepričljivo dokazno oceno njihovih izpovedb, ki je pritožba (ki bistvo zaključkov sodišča prve stopnje očitno spregleda) z omenjanjem (in lastno razlago) posameznih izjav prič,(13) v nasprotno ne prepriča. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila izpovedba S. S. (ki naj bi jo po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje prav tako neupravičeno „popolnoma“ spregledalo(14)) logična. Poleg tega slednji ni izpovedal, da se o lokaciji studia in mikro zvezi nikoli niso pogovarjali. Ob zaslišanju na naroku dne 1. 7. 2007 (l. št. 273) je sicer (pavšalno) zatrdil, da naj bi bila D. D. izjava o tem, kaj naj bi se dogajalo na otvoritvi T., neresnična, potem pa (kar smiselno potrjuje zaključke sodišča prve stopnje) dejal, da so ostali zahtevali, da naj vklopijo oddajnik na Krvavcu (kar pa je, ker naj ne bi bilo radijskega dovoljenja, zavrnil).(15) Ker je bila tožnici odškodnina prisojena (šele) za obdobje od 24. 4. 1996 (do 23. 10. 1996), je pritožbeno navajanje, da dne 15. 12. 1995 pogoj glede oddajnika, ki si ga je tožnica zagotovila šele 1. 4. 1996, ni bil izpolnjen,(16) brezpredmetno.

11. Kar se tiče očitka sodišču prve stopnje, da je, ker naj bi glede vprašanja, kdaj je bila tožnica opozorjena na to, da si mora sama zagotoviti zvezo, spregledalo najemno pogodbe z dne 1. 4. 1996, velja poudariti, da iz 3. člena omenjene pogodbe (ki ga pritožnica omenja) izhaja, da si mora slednja lastno zvezo nabaviti do 1. 11. 1996 (in nič prej). Za obdobje po tem datumu pa odškodnina tožnici z izpodbijano sodbo ni bila prisojena (ampak „samo“ do 23. 10. 1996).(17) Pritožbena trditev, da je zato, ker ni upoštevalo določb najemne pogodbe z dne 1. 4. 1996, sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ne drži.(18) Tudi sicer so pritožbene trditve o domnevni kršitvi 323. člena OZ(19) povsem pavšalne in že zato neupoštevne. Podobno velja za navedbo, češ da ji tožnica nikoli ni sporočila, da je izpolnila vse zahteve (pogoje) iz dopisa z dne 6. 12. 1995.(20) Česa ji tožnica ni sporočila, pa ji je bila (upoštevaje dopis z dne 6. 12. 1995 oziroma ker bi bilo to pomembno za vzpostavitev mikro zveze) to dolžna, bi morala konkretno zatrjevati toženka.(21) Tisti, ki opustitev zatrjuje, jo je dolžan tudi konkretno opredeliti. Ker toženka tega ni storila, je neprepričljivo (brezpredmetno) njeno (pavšalno) pritožbeno razglabljanje o neupoštevanju tožničinih kršitev (opustitev) dolžnega ravnanja. Posledično enako velja tudi za očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanje ter zmotno uporabljenem materialnem pravu. Zakaj je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da naj bi toženka v relevantnem obdobju neupravičeno onemogočila oddajanje tožničinega programa, je jasno in natančno pojasnjeno v točkah 12 – 20 obrazložitve. Ker je tožnica od samega začetka zatrjevala toženkino kršitev obveznosti iz najemne pogodbe, katere sestavni del je bil tudi najem zveze Trdinov vrh – Kum – Krvavec,(22) je očitek, da je sodišče prve stopnje zaključek, ki ga je v tej smeri podalo (20. točka obrazložitve), napravilo brez ustrezne trditvene podlage, neutemeljen. Neupoštevno je tudi sklicevanje na izpovedbo I. I. z naroka dne 9. 3. 2005, češ da po prej omenjeni zvezi v spornem obdobju tožničinega programa ni bilo moč pošiljati, ker na vstopni strani (Trdinov vrh) slednja ni zagotovila signala U ali programa T. Ni namreč razvidno, da bi toženka o tem domnevnem „problemu“ v relevantnem obdobju (ali v dopisu z dne 6. 12. 1995) tožnico karkoli obveščala. Še bolj pomembno pa je, da ni razvidno niti, da bi bi toženka v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji podala ustrezne in pravočasne trditve.(23) Le-teh pa pričina izpovedba ne more nadomestiti. Nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(24)) predstavlja tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sama sklep, s katerim je bila začasna odredba razveljavljena, prejela šele 22. 5. 1996, ter da zato njeno ravnanje pred tem ne more biti protipravno.(25) Povsem enaka ugotovitev(26) velja za (tudi sicer nekonkretiziran in že iz tega razloga neupošteven) očitek sodišče prve stopnje, da ni ugotavljalo, koliko časa bi bilo potrebno za izvedbo oddajanja tožničinega programa na Krvavcu.

V zvezi s tožničino pritožbo:

12. Pritožbeni očitek, češ da stroškovne odločitve (ker iz seštevka odvetniških točk ni razvidno, katere vloge je sodišče upoštevalo) ni mogoče preizkusiti, ne drži. Sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitve izpodbijane odločbe kot opravila, za katera gre tožnici povračilo odvetniške nagrade, izrecno omenja (tudi) tožbo in pripravljalne vloge. Ker ob tem ne navaja, da katere od njih ne bi priznalo, je moč (po naravi/logiki stvari) zaključiti, da je priznalo vse. Glede na to, da pritožnica ne zatrjuje, da je upravičena do višjega (konkretno opredeljenega) povračila odvetniških stroškov, je brezpredmetno njeno navajanje, da (iz obrazložitve) ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje posamezne pripravljalne vloge ovrednotilo v skladu z določili odvetniške tarife. Iz 34. in 35. točke obrazložitve je nadalje razvidno, da je obema pravdnima strankama priznalo povračilo z vložitvijo pritožb nastalih odvetniških stroškov, v točki 34 pa tudi kakšno povračilo gre tožnici iz naslova plačanih sodnih taks. Slediti ni moč niti očitku o neupoštevanju dejstva (oziroma neobstoju razlogov o tem), da je pritožnica po sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 79/2009 z dne 25. 9. 2012 umaknila del svojega zahtevka in v ponovljenem postopku zahtevala znesek 166.770,61 EUR, o katerem je sodišče odločalo (ter da naj bi v tem oziru uspela 97,34 %, toženka pa zgolj v 2,66 %). Ker tožnica ne zatrjuje, da je do (delnega) umika prišlo v posledici (delne) izpolnitve, torej da gre za situacijo iz prvega odstavka 158. člena ZPP, je namreč ta (očitek) brezpredmeten.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zoper sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami nosita z njuno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica sama nosi tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki naj bi ji nastali ne glede na to, da programa ni mogla oddajati.

Op. št. (2): Katerimi, pritožba ne pojasni.

Op. št. (3): Kaj sodišče prve stopnje s to besedno zvezo „misli“, je jasno (natančno) pojasnjeno v točkah 22 – 29 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (4): Ker bi vse produkcijske stroške programskih sklopov, ki so bili pogodbeni predmet (v zvezi s katerim odškodnino uveljavlja), nosila sopogodbenica.

Op. št. (5): Glej predvsem 26. točko obrazložitve.

Op. št. (6): Prav tako je (kot to v 26. točki ugotavlja sodišče prve stopnje) jasno povedal (glej l. št. 405), da naj bi Y d.o.o. tožnici zagotovil (in ne le „pomagal“ zagotoviti) ves program, in sicer skupni program s T (80%) in lasten program (20%).

Op. št. (7): Slediti ni moč niti očitku, češ da tožnica o tej okoliščini ni podala pravočasnih trditev. Tožnica, ker je zatrjevala, da naj bi imela le fiksne stroške, te okoliščine niti ni bila dolžna zatrjevati. Kot je v sklepu II Ips 17/2003 z dne 18.12.2003 pojasnilo Vrhovno sodišče RS, je trditveno breme glede variabilnih stroškov (kar bi stroški - ki pa jih, kot je bilo ugotovljeno, tožnica ne bi nosila - z zagotavljanjem 20% lastnega programa bili) na toženi stranki.

Op. št. (8): Glej 51. člen OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami) Op. št. (9): Na kar nakazuje pritožbeni očitek, da takšna pogodba ni bila predložena.

Op. št. (10): Česar ne zatrjuje niti pritožba.

Op. št. (11): Venire contra factum proprium Op. št. (12): Zakaj bi morala tožnica to sporočiti prav pisno, ni jasno niti (s strani pritožbe) pojasnjeno.

Op. št. (13): Pri čemer spregleda tudi, da se sodišče prve stopnje v zvezi s to okoliščino (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ne sklicuje na izpovedbo B. B. ampak na njegovo pisno izjavo (priloga A 89).

Op. št. (14): Kar seveda ne drži. V okviru 13. točke obrazložitve (str. 9) se „ukvarja“ prav z njegovo izpovedbo.

Op. št. (15): Da je bil takšen njegov pomislek neutemeljen, pa je v 13. točki obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (16): Ker je bila prav ona tista, ki se je (po dopisu z dne 6. 12. 1995) tožnici zavezala namestiti (mikro)zvezo, tudi ni posebej prepričljivo pritožbeno „opozarjanje“, da je dne 15. 12. 1995 okoliščina nenameščenosti predstavljala oviro za prenos signala iz tožničinega studia.

Op. št. (17): Zatrjevanju, da je bila tožnica še v času veljavnosti začasne odredbe obveščena, da si mora za napajanje oddajnika na Krvavcu zagotoviti lastno vezo, tako ni moč slediti.

Op. št. (18): V zvezi s tem gre zgolj pripomniti, da neupoštevanje pogodbenih določb, na katere se pravdne stranke ne sklicujejo, tudi sicer ne pomeni kršitev materialnega prava. Gre za dejstvo, na obstoj katerega sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Op. št. (19): Člen ureja institut prenovitve (novacije) obveznosti.

Op. št. (20): Da so bili relevantni pogoji po omenjenem dopisu izpolnjeni, je v točkah 13 – 18 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (21): Pri tem pa seveda ni moč pričakovati, da ji bo posebej sporočila tudi, da je od nje same po najemni pogodbi z dne 1. 4. 1996 dobila oddajnik (pogoj iz druge točke dopisa z dne 6. 12. 1995).

Op. št. (22): In sicer po obeh najemnih pogodbah (z dne 1. 4. 1995 in dne 1. 4. 1996).

Op. št. (23): Tega v pritožbi niti ne zatrjuje.

Op. št. (24): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (25): Tožnica je na naroku dne 20. 11. 2013 pojasnila, da odškodnino, ker naj bi do 23. 4. 1996 veljala začasna odredba, zahteva od 24. 4. 1996. Toženka temu ni ugovarjala oziroma navajala tega, kar sedaj v pritožbi.

Op. št. (26): Ni namreč razvidno, kdaj naj bi v zvezi s tem v postopku na prvi stopnje podala pravočasne konkretizirane (določne) ugovore (da naj bi to storila, v pritožbi niti ne zatrjuje).