Jedro

Lastninsko pravico na nepremičnini je v določenih primerih mogoče priposestvovati tudi izvenknjižno. Priposestvovalec o obstoju svoje pravice ni dobroveren samo takrat, kadar in kakor slednja izhaja iz zemljiške knjige (pa je ta vpis iz nekega razloga neveljaven), temveč lahko dobro vero gradi tudi na drugih okoliščinah.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba (II. in III. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se v ostalem delu zavrne in se izpodbijani sklep (I. tč. izreka) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vpis solastnine na parc. št. 341 in 369, k. o. Ž., ki se do ½ glasi na toženca, zmoten ter za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko pri omenjenih nepremičninah vknjižil tožnik do celote, zavrglo (I. tč. izreka); podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so parc. št. 341/1, 341/3 in 369, k. o. Ž., last tožnika do celote, pa je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. tč. izreka). V zvezi s primarnim zahtevkom je pojasnilo, da je tožnikova pravica do poprave zemljiškoknjižnih vpisov zaradi poteka prekluzivnih rokov ugasnila, glede podrednega zahtevka pa, da je toženec uspel izpodbiti domnevo dobroverne posesti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov.

(2) Zoper navedeno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Glede primarnega zahtevka navaja, da je uperjen zoper trenutno zemljiškoknjižno stanje, zato bi moralo sodišče uporabiti pravila veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami; od tu ZZK-1), ki roka za vložitev izbrisne tožbe ne določajo. Preostali del pritožbe se nanaša na podredni zahtevek, s katerim je tožnik na temelju priposestvovanja uveljavljal ugotovitev lastninske pravice. Ne strinja se s stališčem sodišča, da nepremičnin ni možno izvenknjižno priposestvovati. Takšno stališče gotovo ni primerno za okoliščine v 19. stoletju, saj sta šele Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ) in ZZK-1 zemljiški knjigi dala pravi pomen. Poleg tega SPZ (44. čl.) in sodna praksa (sodba I Cp 217/2007 z dne 2. 10. 2007) dopuščata izvenknjižno priposestvovanje. Zaradi napačnega stališča o nemožnosti izvenknjižnega priposestvovanja je sodišče vse ostale dokaze, s katerimi je tožnik izkazoval svojo dobrovernost, zmotno ocenilo kot sekundarne. Dokazna ocena, da tožnik ni bil dobroveren, pa ni napačna le iz tega razloga. Pritožnik izpostavlja predvsem dejstvo, da je ob vzpostavitvi zemljiške knjige prišlo do napake, saj so predniki pravdnih strank svoje (prej solastne) nepremičnine razdružili, kar pa je iz končnega zemljiškoknjižnega zapisa izostalo. Sodišče te okoliščine napačno ni upoštevalo iz razlogov, na katerih je utemeljilo zavrženje primarnega zahtevka – torej, da je tožnikova pravica vzpostavitve oziroma poprave zemljiškoknjižnega stanja zaradi prekluzije ugasnila. Pri tem je spregledalo, da tovrstna prekluzija ne more vplivati na dobro vero tožnika in njegovih pravnih prednikov, ki obstaja že od leta 1881 dalje. Dodaja, da je pri oceni priposestvovanja sodišče dolžno upoštevati vse dejanske okoliščine, pomembne za presojo konkretne situacije (sodba II Cp 21/2009 z dne 25. 3. 2009). Poleg tega se dobrovernost domneva in toženec je tisti, ki mora dokazati nasprotno. V nadaljevanju pritožbe tožnik podrobno nasprotuje dokazni oceni v zvezi z ugotovitvijo, da je bilo M. A. (tožnikovi pravni prednici) solastniško stanje spornih parcel znano. Pri tem opozarja na neverodostojnost priče E. T. (čigar izpovedbe poleg tega ni potrdila nobena druga priča) ter na prestrogo presojo dobre vere. Sodišče je pri tej presoji spregledalo, da sta tako on kot njegova pravna prednica prava neuka. Pritožnik ne sprejema zaključka sodišča, da pripovedovanje sosedov, ki so tožnika in njegove prednike videli uporabljati sporne nepremičnine, ne kažejo na njihovo dobrovernost. Enako velja za pripoved vaščanov, da so sporne nepremičnine vedno veljale za 'Rantovo grapo oziroma mlin', toženčeva struga pa za 'Jurčkovo grapo'. Končno utemeljuje, čemu je sodišče napačno presodilo tudi ostale izvedene dokaze (vodno knjigo, dopise državnih organov, zapisnik o inšpekcijskih pregledih, dopise ribiške družine, lokacijsko dovoljenje ter strokovno mnenje Ž. Z.).

(3) Na pritožbo toženec ni odgovoril. (4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožnikova pritožbena izvajanja glede zavrženja primarnega tožbenega zahtevka so napačna že zato, ker so oprta na zmotno izhodišče, da je njegova tožba v tem delu izbrisna. Pa tudi, če bi jo bilo mogoče označiti kot tako, bi se njena pravočasnost presojala po predpisih, ki so veljala v času oprave izpodbijane vknjižbe (in ne po novem ZZK-1) (1). Ker je tu obravnavani tožbeni zahtevek naperjen zoper vknjižbe, opravljene v postopku nastavitve zemljiške knjige, gre za t. im. tožbo za izpodbijanje vpisa. Kot je pravilno in obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v času izpodbijane vknjižbe veljavna zakonodaja zoper tak vpis predvidevala pravna sredstva, ki so bila vezana na prekluzivne roke (str. 10-14 obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Tudi danes veljavni ZZK-1 ni v tem pogledu nič drugačen (228. čl. ZZK-1). Glede na (neizpodbijane) ugotovitve sodišča prve stopnje, da teh pravnih sredstev tožnikovi pravni predniki niso nikoli uveljavljali, je bil primarni tožbeni zahtevek utemeljeno zavržen s sklepom.

(6) Pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP, v zvezi s 366. čl. ZPP) ni našlo drugih razlogov v škodo izpodbijanega sklepa (I. tč. izreka), zato ga je potrdilo, pritožbo v tem delu pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(7) Pravilno je pritožnikovo stališče, da je lastninsko pravico na nepremičnini mogoče priposestvovati tudi izvenknjižno. To pomeni, da opravičljiva zmota priposestvovalca, ki je pogoj za njegovo dobrovernost, ni nujno oprta na usklajeno zemljiškoknjižno stanje. Povedano drugače: priposestvovalec o obstoju svoje pravice ni dobroveren samo takrat, kadar in kakor slednja izhaja iz zemljiške knjige (pa je ta vpis iz nekega razloga neveljaven), temveč lahko dobro vero gradi tudi na drugih okoliščinah. Sodna praksa pri presoji dobrovernosti napotuje na vse dejanske okoliščine, iz katerih je v konkretnem primeru mogoče sklepati, da je bil posestnik nepremičnine ob povprečni skrbnosti prepričan, da je stvar njegova (2). Sklep o (ne)obstoju dobre vere je materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve (3). Omejevanje dobrovernosti zgolj na stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige, je sicer formalno dosledno izpeljano iz nove opredelitve dobroverne lastniške posesti (27. in 28. čl. SPZ), ki je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic na nepremičnini pogojena z njihovo vknjižbo (49. čl. SPZ). Vendar takšna izpeljava ni primerna za konkretni primer, katerega relevantno dejansko stanje sega več kot sto let v preteklost. Pa tudi za situacije, nastale po uveljavitvi nove zakonodaje, sodna praksa in doktrina od omenjenega pravila dopuščata izjeme, predvsem takrat, ko razlogov za neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja ni mogoče pripisati pridobitelju (4). Prav takšen položaj pa izhaja iz tožnikovih trditev, da je med pravnimi predniki pravdnih strank ob vzpostavitvi zemljiške knjige prišlo do razdružitve prej solastnih parcel, kar je bilo v takratnem zemljiškoknjižnem postopku tudi uradno evidentirano (popravki popisnih listov oziroma izkazi o spremembah A 29 – A 33). Do končne realizacije teh popravkov sicer ni prišlo (v novo zemljiško knjigo je bilo preneseno prejšnje, še nepopravljeno lastninsko stanje), roki za odpravo te napake pa so že davno potekli (glej zgoraj, tč. 5). Ne glede na to pa so omenjene zemljiškoknjižne listine v zvezi z naznanjenimi spremembami lastninskega stanja v postopku vzpostavitve zemljiške knjige gotovo ena od bistvenih okoliščin, ki v povezavi z drugimi (lahko) kaže na kvalificirano dobrovernost tožnika in njegovih pravnih prednikov. Pritožnik torej sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da bi te listine pri svojih zaključkih moralo upoštevati. Sodišče prve stopnje se prav tako zmotno ni opredelilo do okoliščine, da so sporne nepremičnine med tamkajšnjimi vaščani veljale za nepremičnine tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov ('Rantova grapa, Rantov mlin'), sosednje nepremičnine pa za toženčeve oziroma nepremičnine njegovih pravnih prednikov ('Jurčkova grapa'). Pritrditi je pritožbenemu stališču, da je dobro vero mogoče oblikovati tudi na takšni podlagi. Tu obravnavana dejstva so v konkretnem primeru odločilnega pomena, saj se tudi iz njih (lahko) sklepa na dobrovernost tožnika in njegovih pravnih prednikov. Ker se sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča do njih ni opredelilo oziroma jih ni ugotavljalo, je bilo treba pritožbi v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka (II. tč. izreka), ugoditi. Zaradi prepletenosti in součinkovanja vseh relevantnih dejstev na presojo dobre vere pa pritožbeno sodišče omenjenih pomanjkljivosti ni moglo odpraviti samo, zato je izpodbijano sodbo v navedenem delu razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

(8) V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja dobre vere upoštevati tudi pravkar navedene okoliščine in se do njih ustrezno opredeliti. V povezavi s temi ugotovitvami bo moralo znova presoditi že izvedene dokaze (ki jim je zmotno pripisalo zgolj sekundarni pomen) in jih vse skupaj strniti v dokazno oceno. Ta naj se ob pravilni uporabi materialnega prava nanaša na vsa zatrjevana dejstva, iz katerih je moč materialnopravno sklepati na morebitno priposestvovalčevo opravičljivo zmoto o lastninskem stanju. Pri tem ni odveč opomniti na domnevo dobre vere (9. čl. SPZ, 3. odst. 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, § 328 ODZ). Če bo (znova) ugotovilo, da je bilo kakšnemu od pravnih prednikov zemljiškoknjižno (torej solastninsko) stanje znano, bo moralo pojasniti, kako to (če sploh) vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Dobra vera, ki mora trajati ves čas priposestvovalne dobe, se za posestnega naslednika namreč presoja samostojno (45. čl. SPZ, 30. čl. ZTLR).

(9) Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku (II. tč. izreka) je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev (III. tč. izreka) ter odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo VSS II Ips 225/2000 z dne 26. 10. 2000 ter VSK sklep Cp 579/2008 z dne 7. 4. 2009. (2) VSL sodba II Cp 21/2009 z dne 25. 3. 2009. (3) Sodba II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008. (4) Glej Tratnik v: Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 266-267. Pritožnik pravilno opozarja, da tudi SPZ sugerira na načelno možnost izvenknjižnega priposestvovanja (2. odst. 44. čl. SPZ, enako tudi § 1500 Občega državljanskega zakonika z dne 1. 6. 1811; od tu ODZ). Na isti sklep napeljuje še 2. tč. 1. odst. 22. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007).