Jedro

Mladoletna tožnica je v šolskem letu 2016/17 obiskovala 8. razred OŠ. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila stara 13 let, v času izdaje drugostopenjske odločbe pa že 14 let. Zato bi moral upravni organ oceniti, ali je bila glede na svojo starost in zrelost sposobna podati svoje mnenje. Če bi ugotovil, da je tožnica sposobna dati svoje mnenje, bi ga moral tudi pridobiti. Vendar pa, niti prvostopenjski organ, niti drugostopenjski za njim, mnenja tožnice nista poskušala pridobiti. Ker torej mladoletna tožnica v postopek ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem, to je o postopku usmeritve izobraževanja sama ni imela možnosti izreči, gre za bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Zavoda RS šolstvo, Območne enote Novo mesto št. 6901-6672/2016-27 z dne 3. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod RS za šolstvo, OE Novo mesto, kot prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se A.A., rojena ... 8. 2003, usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja; pod 2. točko izreka je odločil, da se imenovana z dokončnostjo te odločbe vključi v Center za usposabljanje, delo in varstvo B.; pod 3. točko izreka je odločil, da sta C.C. in Č.Č. kot otrokova zakonita zastopnika dolžna poskrbeti, da se bo njuna hčerka z dokončnostjo te odločbe vključila v Center B.; pod 4. točko izreka je odločil, da ta odločba velja do zaključka posebnega programa vzgoje in izobraževanja A.A. in pod 5. točko izreka odločil, da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je dne 25. 11. 2010 izdal odločbo, s katero je odločil, da se A.A. usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom v OŠ D. in da odločba velja do spremembe ravni izobraževanja. Osnovna šola D. je dne 13. 9. 2016 podala zahtevo za spremembo odločbe o usmeritvi. V zahtevi je navedla, da ima A.A. čedalje večje težave z razumevanjem in osvajanjem učne snovi, da je pri delu nesamostojna, njena koncentracija pri delu je kratkotrajna, do sošolcev ima poseben odnos in njeno vedenje pogosto ni v skladu z njeno starostjo. Organ je na podlagi 1. odstavka 23. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) pridobil strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (Komisija), ki je otroka po Pravilniku o organizaciji in načinu dela Komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Pravilnik) opredelila kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Na podlagi prvega odstavka 29. člena ZUOPP-1 je pridobil tudi odgovor Centra B., da izpolnjujejo vse pogoje za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami otroka. Komisija je predlagala, da se A.A. usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja, ker je to otroku v največjo korist. Center B. mora najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe, skladno s 36. in 37. členom ZUOPP-1, izdelati tudi individualizirani program za otroka.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Izpostavlja, da je pridobil tudi strokovno mnenje Komisije druge stopnje, ki je prav tako predlagala, da se A.A. vključi v posebni program vzgoje in izobraževanja, z nastanitvijo v Centra B., kjer bo otrok lahko najbolje razvijal svoje potenciale ter osebnostne in socialne lastnosti. Strokovno mnenje Komisije druge stopnje je bilo poslano tudi staršema, na katerega je pripombe podala dekličina mama, ki jih je komisija druge stopnje tudi upoštevala.

4. Mld. tožnica v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke nezakonita. Res je, da je otrok s posebnimi potrebami, vsled česar je zanjo prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom prezahteven, vendar pa se s toženo stranko ne strinja v delu, da bi bilo zanjo koristneje, da bi se ustrezno šolala ob bivanju izven družine. Bivanje v oddaljenem zavodu Center B. ne bi bilo v njeno korist, saj je v obdobju pubertete in tako čustveno zelo občutljiva ter bi že vsaka najmanjša sprememba lahko vplivala na njeno duševno zdravje. CSD je dejansko stanje njene družine napačno ugotovil in ne drži, da bi bile ogrožene tožničine koristi. V osmem razredu je imela močno čustveno stisko zaradi matematike, kljub temu ji je mati ves čas stala ob strani in jo spodbujala pri učenju. CSD pa je napačno zaključil, da je v okolju, v katerem živi, ogrožena. Z materjo sta druga na drugo močno navezani. V kolikor bi morala šolanje nadaljevati v Centru B., bi ji to povzročilo veliko duševno stisko in škodo na njenem duševnem zdravju. Če pa bi bila vključena v Osnovno šolo E., pa bi se vživela v okolje, ki ji je blizu in ki ga je vajena. Predlaga postavitev sodnega izvedenca defektologa in sodnega izvedenca psihologa. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se odločba Zavoda RS za šolstvo z dne 3. 5. 2017 in odločba RS, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z dne 20. 9. 2017 odpravita, da se mladoletno tožnico z dnem pravnomočnosti te sodbe vključi v Osnovno šolo E. in da sta C.C. in Č.Č. kot otrokova zakonita zastopnika dolžna poskrbeti, da se A.A. s pravnomočnostjo te sodbe vključi v Osnovno šolo E. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vse tožbene navedbe prereka, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja. Poudarja, da je bila odločitev o vključitvi deklice v zavod internatskega tipa sprejeta na podlagi skrbne presoje ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju mnenja otrokove zdravnice, pristojnega CSD, strokovnih mnenj KUOPP prve in druge stopnje ter izvedenskega mnenja, pripravljenega v postopku, ki ga vodi pristojni CSD. Izpostavila je že, da je sporno vprašanje vključitve deklice v Center B. in ne njena usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja. Vendar pa iz poročil šole, CSD in izvedenskega mnenja izhaja, da domače okolje na deklico ne deluje pozitivno. Pri odločanju o šolanju in vzgoji otrok pa mora biti glavno vodilo otrokova korist in v obravnavanem primeru je bilo odločeno v otrokovo korist. Odnosi staršev z deklico zaradi namestitve deklice v Center B. tudi ne bodo prekinjeni, ampak bodo odnosi ob strokovni podpori in usmerjanju staršev lahko celo boljši in ustreznejši. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Stranka z interesom, tožničin oče Č.Č., v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da mati A.A. zadnja leta žal ni več sposobna dovolj dobro doma skrbeti za hčerko in da stalne skrbi doma za hčerko tudi on sam ne bi zmogel, zato meni, da je namestitev A.A. v Center B. nujna in potrebna. Hčerko v zavodu, kjer je že nameščena, redno obiskuje in po svoji zmožnosti tudi prispeva k vzgoji hčerke.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

8. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja mladoletna tožnica v tožbi.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, da se mld. A.A. usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja z vključitvijo v Centru B. 10. Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi, k čemur zavezuje že Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (prvi odstavek 3. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 23. člena). Tudi Ustava RS v 52. členu določa, da imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi (drugi odstavek 52. člena). V prvem odstavku 54. člena Ustave RS je določeno, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V prvem odstavku 56. člena Ustave je določeno, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.

11. Postopek usmerjanja v programe vzgojne in izobraževanja je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZUOPP-1 urejal v členih od 22. do 40. člena. V 22. členu ZUOPP-1 je bilo določeno, da o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami na prvi stopnji odloča Zavod Republike Slovenije za šolstvo, ki mora v skladu s 26. členom ZUOPP-1 pridobiti od vlagatelja vso strokovno dokumentacijo, ki vključuje že opravljene obravnave otroka ter poročilo vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki ga otrok obiskuje in iz katerega je razvidno, da je bil otroku zagotovljen kontinium pomoči. Po tretjem odstavku istega člena (26. člena) je del strokovne dokumentacije tudi zapis pogovora z otrokom o postopku usmerjanja, razen če tega zaradi njegove starosti ali sposobnosti razumevanja okoliščin ni mogoče opraviti.

12. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje ničesar o tem, kaj o postopku usmerjanja meni tožnica. Pogovor z otrokom o postopku usmerjanja pa zahteva ne samo že navedeni tretji odstavek 26. člena ZUOPP-1, temveč tudi zgoraj navedena Konvencija. Le-ta v prvem odstavku 12. člena določa, da države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo; v drugem odstavku istega člena Konvencije pa je določeno, da ima v ta namen otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.

13. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je mladoletna tožnica v šolskem letu 2016/17 obiskovala 8. razred OŠ. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila stara 13 let, v času izdaje drugostopenjske odločbe pa že 14 let. Zato bi moral upravni organ oceniti, ali je bila glede na svojo starost in zrelost sposobna podati svoje mnenje. Če bi ugotovil, da je tožnica sposobna dati svoje mnenje, bi ga moral tudi pridobiti. Vendar pa, niti prvostopenjski organ, niti drugostopenjski za njim, mnenja tožnice nista poskušala pridobiti. Ker torej mladoletna tožnica v postopek ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem, to je o postopku usmeritve izobraževanja sama ni imela možnosti izreči, gre po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14. Sodišče nadalje ugotavlja, da iz izreka pod 3. točko prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila dolžnost vključitve tožnice v Center B. naložena obema tožničinima staršema. V zvezi s tem se ugotavlja, da tožničin oče, ki po podatkih spisa ne živi s tožnico in njeno materjo, ni bil pritegnjen v postopek na nobeni stopnji. Tudi tožničin oče torej ni imel možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

15. Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je tožnica s predlaganim svojim zaslišanjem in postavitvijo izvedencev smiselno predlagala opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, je presodilo tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške tega postopka. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.