Jedro

Ker je za obstoj odškodninske obveznosti po principu objektivne odgovornosti ključna vzročna zveza med obratovanjem nevarne stvari oziroma opravljanjem nevarne dejavnosti ter škodo in ne vzročna zveza med škodo in (morebitnim) protipravnim ravnanjem ali opustitvijo odgovorne osebe, v postopku ugotovljeni pomanjkljivi nadzor delodajalca, neustrezna organizacija delovnega procesa (nezagotovljena pomoč sodelavca) in odsotnost ustreznih delovnih pripomočkov (podajalne naprave), na obstoj toženkine odgovornosti ne vplivajo.

V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je krožna žaga nevarna stvar. Gre za stvar, pri obratovanju katere obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane znatna škoda, pri tem pa te škode kljub zadostni skrbnosti in upoštevanju varstvenih pravil ni mogoče vselej preprečiti.

Izrek

I. Pritožbi toženke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zmanjša za 700,00 EUR (na 1.650,00 EUR) in se zahtevek za plačilo odškodnine v tej višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2007 dalje do plačila zavrne.

V preostalem se pritožba toženke, pritožba tožnika pa v celoti zavrneta in sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu, potrdi.

II. Pritožbi toženke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se toženki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 405,76 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

V preostalem se pritožba toženke zoper sklep, pritožba tožnika pa v celoti zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 175,49 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 2.350,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka in toženki naložilo povračilo tožnikovih stroškov v višini 592,26 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Meni, da bi, glede na ugotovljeni obseg škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče moralo zahtevku po tej postavki v celoti ugoditi. Sklicuje se na primerljivo sodno prakso. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina za ugotovljeni strah. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik navajal, da je po poklicu mizar in da ga težave močno ovirajo pri opravljanju njegovega dela, omejen pa je tudi pri preživljanju prostega časa. Da so tožniku ostale trajne posledice je ugotovil tudi izvedenec, zato ugovarja višini prisojene odškodnine za to škodo. Defekt kože se je zacelil z zabrazgotinjenjem. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru ne gre za skaženost, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

4. Zoper sodbo se pritožuje tudi toženka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija ni bila sporna. Sprva je bila res nesporna, nato pa se je ta okoliščina zaradi novih navedb spremenila, o čemer sodba nima razlogov. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost toženke po načelu krivdne odgovornosti. Ne drži očitek sodišča prve stopnje, da naj bi bil pokrov žage dvignjen previsoko, toženka pa naj bi opustila kontrolo nad delavcem. Glede na starost, delovne izkušnje, izobrazbo, opravljen preizkus varstva pri delu, toženka ocenjuje, da kršitve ni bilo, saj bi se od tožnika pričakovalo, da bi spoštoval pravila stroke in pokrov ustrezno spustil. Očitek o pomanjkljivem nadzoru je pavšalen. Delodajalec ni dolžan zagotavljati konstantnega nadzora. Prav tako ne drži, da toženka tožniku naj ne bi zagotovila pomoči sodelavca. Ne drži, da toženka tožniku naj ne bi zagotovila vseh pripomočkov (podajalne naprave). Stroj je bil izpraven in je ustrezal varnostnim zahtevam. Toženka tako meni, da se je vsaj delno razbremenila svoje odgovornosti, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so imela ravnanja tožnika elemente neskrbnega ravnanja, na kar se je toženka v postopku na prvi stopnji tudi sklicevala. Do tožnikovega ravnanja se sodišče prve stopnje sploh ni opredeljevalo in sodba v tem delu niti nima razlogov. Glede višine prisojene odškodnine toženka navaja, da ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne opravičujejo odmere odškodnine v prisojenem znesku. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi subjektivni kriterij, to je odnos oškodovanca do škode, katerega pa sodišče ni omenilo, zato sodba v tem delu nima razlogov. Ker je prišlo pri tožniku do začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v skladu s teorijo in sodno prakso odškodnina tožniku za to vrsto škode ne pripada. Primarni strah ni bil takšne stopnje, da bi lahko predstavljal pravno priznano škodo, o sekundarnem strahu pa tožnik ni izpovedoval. Toženka nasprotuje tudi prisoji odškodnine za materialno škodo. Sodba v tem delu nima razlogov o prevoženih kilometrih, obsegu telefoniranja in kopiranja. Že same navedbe so v tem delu nesklepčne.

5. V pritožbi zoper sklep o stroških postopka tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o stroških ustrezno spremeni oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ker je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o glavi stvari s sodbo, zoper katero se je tožnik že pritožil, je posledično, glede na drugačen uspeh tožnika, nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

6. V pritožbi zoper sklep o stroških toženka uveljavlja prav tako vse tri pritožbenem razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da sklep ustrezno spremeni. Navaja, da je izpodbijani sklep napačen že zato, ker se je toženka pritožila zoper sodbo in če bo s pritožbo uspela, bo uspeh v pravdi drugačen. Tudi sicer je sklep nezakonit, saj se ga ne da preizkusiti. Zgolj pavšalna navedba, da je specifikacija razvidna iz stroškovnikov strank je preveč pavšalna. Ni razvidno, ali je sodišče stroške odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ali na podlagi Odvetniške tarife. Neutemeljena je tudi delitev stroškov glede na uspeh po temelju in višini. Sodna praksa (sodba II Cp 410/2001 in I Cp 27/2002) je zavzela stališče, da je tožbeni zahtevek v odškodninskih sporih izražen v obliki denarne vsote, zato se uspeh v pravdi meri v deležih, ki ga prisojena odškodnina predstavlja v razmerju do zahtevanega zneska.

7. Pritožbi toženke sta delno utemeljeni, pritožbi tožnika pa sta neutemeljeni.

O temelju.

8. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel dne 13. 11. 2006 ob nezgodi na delovnem mestu, temeljil na objektivni, kot tudi subjektivni odgovornosti delodajalca, zavarovanca toženke. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da objektivne odgovornosti delodajalca tožnika ni, saj žaganje letev ne predstavlja nevarne dejavnosti, žaga sama po sebi pa tudi ne nevarne stvari. Zato je sodišče prve stopnje odgovornost zavarovanca toženke presojalo z vidika krivdne odgovornosti in zahtevku po temelju v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da je tožnikov delodajalec opustil več dolžnostnih ravnanj, toženka pa tožnikovega soprispevka ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je izključitev toženkine odškodninske obveznosti po načelih objektivne odgovornosti, materialnopravno napačna, kljub temu pa na prvi stopnji ugotovljena dejstva, omogočajo potrditev izpodbijane sodbe, upoštevajoč pravilno uporabo materialnega prava.

9. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval pri delu s krožno formatno žago. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je krožna žaga nevarna stvar (1). Gre za stvar, pri obratovanju katere obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane znatna škoda, pri tem pa te škode kljub zadostni skrbnosti in upoštevanju varstvenih pravil ni mogoče vselej preprečiti. Zavarovanec toženke kot lastnik krožne žage in izvajalec dejavnosti odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z obratovanjem žage na podlagi 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Njegova odgovornost je objektivna kar pomeni, da se domneva, da je vzrok škode nevarna stvar (149. člen OZ) in mora zato razbremenilne oziroma oprostilne razloge zatrjevati in dokazati toženka. Za izključitev svoje odgovornosti bi morala toženka tako trditi in dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi kakšnega nepričakovanega in neizogibnega vzroka, ki je bil izven sfere nevarne stvari, ali zaradi neizogibnega in nepričakovanega ravnanja tožnika (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ). Takšnih okoliščin, toženka v postopku ni zatrjevala. Ker je za obstoj odškodninske obveznosti po principu objektivne odgovornosti ključna vzročna zveza med obratovanjem nevarne stvari oziroma opravljanjem nevarne dejavnosti ter škodo in ne vzročna zveza med škodo in (morebitnim) protipravnim ravnanjem ali opustitvijo odgovorne osebe, v postopku ugotovljeni pomanjkljivi nadzor delodajalca, neustrezna organizacija delovnega procesa (nezagotovljena pomoč sodelavca) in odsotnost ustreznih delovnih pripomočkov (podajalne naprave), na obstoj toženkine odgovornosti ne vplivajo.

10. Imetnik nevarne stvari se lahko delno oprosti svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Tudi v zvezi s soprispevkom oškodovanca je trditveno in dokazno breme na toženki. Neskrbno ravnanje tožnika, ki naj bi prispevalo k nastanku škode, je, glede na toženkine trditve, neuporaba delovnih sredstev, ki jih je imel na razpolago – ni uporabljal podajalne naprave in rokavic. Teh očitkov toženi stranki ni uspelo dokazati – sodišče prve stopnje jih je tudi obravnavalo in v zvezi z njimi ugotavljalo dejansko stanje. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožnik ustrezne podajalne naprave ni imel na razpolago. To je priznala celo sama tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2010, zato so neutemeljne pritožbene navedbe, ki napadajo razloge sodbe v tem delu. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da uporaba rokavic v konkretnem primeru ne bi zmanjšala možnosti za nastanek škode, kvečjemu obratno. Pravilno je sodišče prve stopnje dalje ugotovilo, da delodajalec tožniku ni zagotovil ustrezne pomoči sodelavca, s katero bi tožnik lahko opravil delo varno brez ustrezne podajalne naprave. Ob zaslišanju je T. M. povedal, da drugi delavci za pomoč tožniku niso bili vedno na razpolago, zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo tožnikovo izpoved v delu, kjer je povedal, da tudi v konkretnem primeru ni bilo nikogar na voljo za pomoč. Tako se tudi pavšalni očitek toženke, da bi tožnik moral odkloniti delo, če ga ni mogel opraviti na varen način, ob vseh ugotovljenih pomanjkljivostih v delovnem procesu, izkaže za neutemeljen. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je tožnik prispeval k nastali škodi je tako pravilen.

11. Neutemeljeno toženka sodišču prve stopnje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se ni opredelilo do njenega ugovora pasivne legitimacije. Odgovornost delodajalca, ki je zavarovana pri toženki, je objektivna. To pomeni, da je vzrok za škodo nevarna stvar, katere imetnik je delodajalec (te domneve toženka iz razlogov, navedenih v 9. točki obrazložitve te odločbe, ni uspela izpodbiti). Morebitno delodajalčevo kršitev, zaradi katere bi bila po 9. točki prvega odstavka 8. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti izključena pasivna legitimacija toženke, bi tako predstavljala delodajalčeva razporeditev tožnika v nasprotju z odločbo ZPIZ na delo z žago. Da bi odločba ZPIZ takšno prepoved zajemala, toženka ni zatrjevala, teh trditev pa tudi ni mogoče izluščiti iz navedb tožnika, na katerih je toženka temeljila svoj ugovor pasivne legitimacije. Tožnik je namreč trdil, da delodajalec pri razporeditvi tožnika na delovno mesto ni spoštoval omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 2002, po kateri naj ne bi smel dvigovati bremen nad 10 kg in delati ves čas stoje. Te omejitve pa dela z žago ne izključujejo. Dolžnosti sodišča vsebinsko obravnavati ugovor pasivne legitimacije tako ni bilo, saj zatrjevane omejitve iz odločbe ZPIZ ne bi mogle vplivati na presojo njegove utemeljenosti in so s tem za ta postopek nerelevantne.

O višini:

12. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 1.300,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, je odškodnina v tej višini določena v skladu z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine iz 179. člena OZ. Na pavšalni pritožbeni očitek tožnika je dodati, da je tako dosojeni znesek tudi ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu tudi ustrezno obrazložena in omogoča preizkus njene pravilnosti, kljub temu, da sodišče ni izrecno povzelo tožnikove izpovedi, za katero toženka v pritožbi niti ne trdi, da se od ugotovljenega obsega škode razlikuje.

13. Ne drži pritožbena navedba tožnika, da je izvedenec pri tožniku ugotovil trajne posledice v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te je, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, ocenil na dve leti trajajoče. Toženka na drugi strani utemeljeno opozarja na stališče, ki ga je zavzela sodna praksa (2) in sicer, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le izjemoma in sicer, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti zelo močne intenzitete in daljšega trajanja, ali pa obstajajo posebne (neobičajne) okoliščine. V obravnavanem primeru ugotovljeni obseg škode tem kriterijem ne ustreza, prav tako pa niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi terjale prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v na prvi stopnji ugodilnem delu.

14. Neutemeljeno pravdni stranki izpodbijata odločitev o odškodnini za strah. Tožnik o strahu za izid zdravljenja ni izpovedoval. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na 300,00 EUR odmerjena odškodnina za primarni strah primerna in ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

15. Glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, se je sodišče prve stopnje sklicevalo na mnenje izvedenca, zato ne drži toženkina pritožbena navedba, da ni razlogov na čem temelji ocena, da ne gre za skaženost. Glede na zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 16. 2. 2011, kjer je sodnica po pregledu poškodbe zapisala, da je vidna le posledica šiva, pa pritožbeno sodišče ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu kot pravilno.

16. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v utemeljenost tožnikovega zahtevka za premoženjsko škodo po temelju, ki je bil glede na zahtevano višino in vrsto uveljavljane škode tudi v zadostni meri konkretiziran. Glede višine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 216. člen ZPP in za stroške fotokopiranja, telefoniranja in prevozov tožniku priznalo odškodnino v ustrezni višini.

17. Ker je pritožba tožnika neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo, pritožbi toženke pa je na podlagi 5. alineje 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 700,00 EUR, v preostalem pa zavrnilo tudi pritožbo toženke in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

O stroških postopka.

18. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. S spremembo sodbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se je spremenil tudi uspeh strank v postopku. Le-ta se v skladu z uveljavljeno sodno prakso (3) v primerih, kadar je ugotavljanje temelja odškodninske obveznost povzročilo nastanek znatnih stroškov, ugotavlja kot povprečje uspeha strank po temelju in višini. Po temelju je tožnik uspel v celoti, po višini pa v približno 30%, zato tožnikov skupni uspeh v postopku pritožbeno sodišče ocenjuje na 64%. Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o sodnih taksah ter Odvetniško tarifo tožniku priznalo stroške v višini 1.600,94 EUR in vključujejo stroške odvetniških storitev v višini 2740 točk (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki ga je tožnik vložil v spis), kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke znaša 1.257,66 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov, 20% DDV ter 66,60 EUR potnih stroškov. Upoštevajoč tožnikov uspeh, ima le-ta pravico do povračila 1.024,60 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo stroške v višini 1.718,98 EUR in vključujejo stroške odvetniških storitev v višini 2540 točk (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki ga je toženka vložila v spis), kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke znaša 1.165,86 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov, 20% DDV, sodno takso (36,94 EUR) ter stroške izvedenca (259,70 EUR). Upoštevajoč toženkin uspeh, ima le-ta pravico do povračila 618,83 EUR (4). Po medsebojnem pobotanju stroškov, je toženka dolžna tožniku plačati 405,76 EUR. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena poseglo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

19. Drugi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP sta podlaga tudi odločitvi o pritožbenih stroških. Tožnik s svojima pritožbama ni uspel, zato nima pravice do povračila stroškov pritožbenega postopka. Stroške tožene stranke v zvezi s pritožbo zoper sodbo je sodišče odmerilo v višini 472,99 EUR in vključujejo stroške odvetniških storitev v višini 550 točk (252,45 EUR), 2% materialnih stroškov, 20% DDV in stroške sodne takse (165,00 EUR). Glede na toženkin pritožbeni uspeh, ocenjen na 30% (od v pritožbi spornih 2.350,00 EUR, je uspela s 700,00 EUR), je upravičena do povračila 141,89 EUR, ki ji jih mora povrniti tožnik. Stroške tožene stranke v zvezi s pritožbo zoper sklep o stroških je sodišče odmerilo v višini 112,00 EUR in vključujejo stroške odvetniških storitev v višini 200 točk (91,80 EUR), 2% materialnih stroškov ter 20% DDV. Glede na toženkin pritožbeni uspeh glede stroškovne odločitve, ocenjen na 30% (v pritožbi sporne stroške v višini 592,26 EUR je uspela znižati na 405,76 EUR), je upravičena tudi do povračila 33,60 EUR, ki ji jih mora povrniti tožnik. Vsota pritožbenih stroškov toženke plačilo katerih bremeni tožnika, je razvidna iz III. točke izreka te odločbe.

(1) Odločbe VS RS II Ips 459/2000, VS RS 91/2001, II Ips 695/2003, II Ips 429/2005

(2) Sodbe VS RS II Ips 723/2008, II Ips 618/2005, sodba VS RS II Ips 295/1998 in druge.

(3) VSL sklep I Cp 1645/2010, VSL Sodba II Cp 2952/2011, VSL Sklep II Cp 2606/2010

(4) Končni izračun stroškov se razlikuje od izračuna sodišča prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pri stroških tožeče stranke napačno seštelo priznane točke, pri stroških tožene stranke pa je upoštevalo prenizko vrednost materialnih stroškov.