Jedro

Upoštevaje zakonsko podlago čl. 200 ZOR pripada oškodovanki takšna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki naj ji omogoči satisfakcijo, zadoščenje, s prisojenim zneskom pa ima oškodovanka možnost, da si z njim pridobi zadovoljstvo in kolikor je mogoče ublaži trpljenje zaradi razžalitve. Da pa bi prisojena denarna odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora tako sodišče pri odločanju upoštevati ne le okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje,ampak tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine in paziti, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, nezdružljivimi z njeno naravo in namenom, kar pomeni, da mora sodišče pri razsoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati več meril in to za vsak konkretni primer posebej. Upoštevati mora objektivna merila, kjer se upošteva narava in teža poškodbe in subjektivna merila, ki se nanašajo na to, koliko oškodovančeve osebne lastnosti, kot so starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno vplivajo na obseg škode. Tretje merilo pa je okvir, ki ga je izoblikovala sodna praksa in se izraža v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Tako je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznega škodnega primera, ob tem pa se upošteva tudi kriterij primerljivosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek I/II sodbe) in v odločitvi o stroških (II/II), tako spremeni, da v tem delu spremenjena glasi: “Toženca sta dolžna v roku 15 dni tožnici, poleg že prisojene odškodnine, plačati še vsak po 175,68 EUR (42.100,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.9.2003 dalje do plačila.

Toženca sta dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 586,70 EUR (140.597,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2006 dalje, v roku 15 dni.” V ostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se nespremenjena potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sta dolžna tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 77,10 EUR , v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v odločbi z dne 24.5.2006 odločilo pod I, da se dovoli sprememba tožbe, pod II pa v tč. I razsodilo, da sta dolžna toženca plačati tožnici vsak po 25.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2003 dalje in ji povrniti stroške izdelave mnenja v višini 85.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004 dalje do plačila. V drugem odst. iste točke pa je v presežku, za še nadaljnjih zahtevanih 75.000,00 SIT s pp. od vsakega toženca, zavrnilo tožbeni zahtevek ter pod tč. II/II odločilo tudi, da je tožnica dolžna plačati tožencem pravdne stroške v višini 46.354,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2006 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava ter odmere stroškov. Upoštevaje določilo I. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbeno sodišče ocenilo, da pritožba terja preizkus izpodbijane odločbe v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, torej v zavrnilnem delu, drugi odstavek pod tč. I/II ter v odločitvi o stroških (II/II).

Pritožnica je prvostopnemu sodišču očitala zmotno uporabo materialnega prava, saj je prvostopno sodišče tožnici priznalo premajhno satisfakcijo za prizadejane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sklicujoč se na določilo čl. 200 ZOR je pritožnica ocenila, da ji zagotovo pripada pravična denarna odškodnina, saj so besede, ki sta jih toženca izrekla, kot so ”kurba, prasica grda, kaj je ti čunka” zelo žaljive, zato znesek 25.000,00 SIT za vsakega toženca ni primeren duševnim bolečinam, ki jih je tožnica zaradi takih žalitev trpela. Pritožba je navajala še, da je tožnica itak zahtevala minimalno odškodnino in še to je sodišče zmanjšalo na minimum, kar ni primerljivo z odmero odškodnine v podobnih primerih. Sklicevala se je na prepričljivost mnenja izvedenca psihologa, ki je opisal vse probleme in težave tožnice, ki jih ima zaradi prizadejanih žalitev in ocenila, da sodišče ni ravnalo prav, ko je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo, da sta izrečene besede lahko slišali samo mama in sestra, zaradi česar je znižan krog manifestacije in posledično intenzivnost duševnih bolečin, kar po oceni pritožbe ni prepričljivo, kajti če nekdo izreče zelo hude žalitve nekomu tako, da jih nihče drug ne čuje ali pa zelo malo ljudi, to še ne pomeni, da razžaljeni ne čuti duševnih bolečin. Pritožnica je ocenila, da iz mnenja izvedenca nedvomno izhaja, da je trpela intenzivne duševne bolečine in da ni bila samo razžaljena, ampak so bile kršene tudi njene osebnostne pravice, tako, da je odmerjena odškodnina nedvomno prenizka in je sodišče kršilo tudi načelo enakosti pred zakonom, saj se za takšne žalitve odmerjajo višje odškodnine.

Pritožnica se je pritožila tudi zoper odmero stroškov, navajala je, da je sodišče tožencema priznalo takšne postavke, ki niso zajete v odvetniški tarifi, izpostavila je prejem sodbe druge stopnje – 50 točk, oz. očitala, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo stroškovniku tožene stranke, kjer so nekatere postavke preveč ovrednotene. Tožena stranka je tudi prijavila kilometrino iz L. v Š. v znesku 22.020,00 SIT, čeprav bi sodišče lahko odmerilo stroške za avtobus oz. so ti stroški previsoki. Pritožnica je tako predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožnica je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe 300 točk skupaj z 20 % DDV in povračilo sodne takse za pritožbo v primeru, da ne bi prišlo do oprostitve plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je, v skladu z I. odst. 350. čl. ZPP, preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa je, upoštevaje II. odst. 350. čl. ZPP, preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba zgolj pavšalno kritizira dejanske zaključke 1. stopnega sodišča, v pretežni meri pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in tako tudi ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da so besede, ki sta jih dne 21.9.2000 in 7.9.2000 toženca izrekla tožnici, tej povzročile duševne bolečine v takšni meri, da opravičujejo prisojo denarne odškodnine iz tega naslova, saj je sodišče verjelo tožnici, da so jo izrečene besede prizadele in da je zaradi njih psihično trpela. Prvostopno sodišče je ocenilo, da predstavlja tovrstna zatrjevana nepremoženjska škoda pravno priznano škodo, kadar so duševne bolečine intenzivne in dolgotrajne in se odražajo tudi v okolju v katerem tožnica živi in dela. Besede kot so “kurba, prasica grda” in “čunka” so po oceni sodišča takšne, ki lahko škodujejo dobremu imenu in časti in so gotovo negativna vrednostna sodba. Prvostopno sodišče je ugotovilo tudi, da je pri odmeri odškodnine potrebno intenzivnost ocenjevati v razmerju do vsakega posameznega oškodovanca v smislu njegove osebne prizadetosti in ker je pri tožnici ugotovilo, da je objektivno bolj ranljiva, prej prizadeta, njena prizadetost pa je bolj globoka, zaradi česar je bila bolj prizadeta tudi zaradi obravnavanih dogodkov, je ravno zaradi takšne osebnosti ocenilo, da je tožnica trpela intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine zaradi obeh škodnih dogodkov in ji je zato prisodilo za vsak škodni dogodek odškodnino v višini 25.000,00 SIT (104,32 EUR) in ocenilo tudi, da gre pri obeh škodnih dogodkih za približno po teži enaki dejanji in da so izrečene besede tožnici v obeh primerih povzročile približno enako škodo. Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, pa je sodišče upoštevalo tudi, da so bile žaljive besede izrečene s strani članov iste družine, ki je v sporu z družino tožnice, da sta se dogodka pripetila v podobnih situacijah, ko je bila tožnica na traktorju, zraven pa sta bili še mama in sestra, ki sta tudi edini lahko slišali izrečene besede, zaradi česar je sodišče ocenilo tudi, da se znižuje krog manifestacije in posledično intenzivnost duševnih bolečin. Upoštevaje mnenje izvedenca psihologa E. G., pa je sodišče ocenilo, da se je zaradi izrečenih besed tožničino stanje le delno poslabšalo, niso pa te žalitve pustile trajnih posledic. Tako je sodišče zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za še zahtevanih 75.000,00 SIT odškodnine od vsakega od tožencev.

Upoštevaje takšne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o vrsti in obsegu tožničine škode, temelječih na izpovedi tožnice in obeh tožencev, pregledu kazenskega spisa K 139/00 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, predvsem pa mnenju izvedenca psihologa, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, ko izpodbija višino prisojene odškodnine tožnici za utrpelo negmotno škodo v obeh škodnih dogodkih.

Materialno pravna podlaga za odločanje o tovrstni škodi je v določilu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je potrebno uporabiti, glede na čas škodnega dogodka in upoštevaje določilo čl. 1060 Obligacijskega zakonika (OZ). Iz navedenega zakonskega določila med drugim izhaja, da prisodi sodišče za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi, če gmotne škode ni, pri odločanju o zahtevku za povrnite negmotne škode ter pri odmeri odškodnine, pa gleda sodišče tudi na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenih namenom.

Upoštevaje navedeno zakonsko podlago pripada oškodovanki takšna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki naj ji omogoči satisfakcijo, zadoščenje, s prisojenim zneskom pa ima oškodovanka možnost, da si z njim pridobi zadovoljstvo in kolikor je mogoče ublaži trpljenje zaradi razžalitve. Da pa bi prisojena denarna odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora tako sodišče pri odločanju upoštevati ne le okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje,ampak tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine in paziti, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, nezdružljivimi z njeno naravo in namenom, kar pomeni, da mora sodišče pri razsoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati več meril in to za vsak konkretni primer posebej. Upoštevati mora objektivna merila, kjer se upošteva narava in teža poškodbe in subjektivna merila, ki se nanašajo na to, koliko oškodovančeve osebne lastnosti, kot so starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno vplivajo na obseg škode. Tretje merilo pa je okvir, ki ga je izoblikovala sodna praksa in se izraža v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Tako je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznega škodnega primera, ob tem pa se upošteva tudi kriterij primerljivosti.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo vse potrebne dejanske okoliščine za prisojo pravične denarne odškodnine, ni pa v celoti pravilno materialno pravno presodilo sporne zadeve, ko je odmerilo odškodnino le v znesku 25.000,00 SIT. Prvostopno sodišče pri tem ni pravilno upoštevalo okoliščin pri sami razžalitvi, težo izrečenih besed in ugotovljenih tožničinih duševnih bolečin, zato prisojena odškodnina tudi ni ustrezno umeščena v okvir odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah. Primerno in pravično denarno odmeno za tožničine duševne bolečine zaradi razžalitve, po oceni pritožbenega sodišča, tako predstavlja denarna odškodnina v skupni višini 280,00 EUR (67.100,00 SIT) za vsak škodni dogodek oz. kot je s tožbo terjano, od vsakega toženca, pri čemer je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je utrpela tožnica v obeh škodnih dogodkih približno enako škodo, zato mu je bilo potrebno slediti. Pritožbeno sodišče pa ni moglo slediti stališču tožnice, da dejstvo, da sta žalitve poleg nje slišali še njena sestra in mama, ni upoštevno, saj je sodna praksa že izoblikovala stališče, da gre za pravno priznano škodo iz tega odškodninskega naslova tudi, če žalitve razen oškodovanca ni slišal nihče, vendar pa je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je tožničina škoda v takem primeru, ko tožnici niso bile izrečene žalitve pred širšim občinstvom, vendarle manjša. Tudi ozadju škodnega dogodka, ki se kaže v družinskih nesoglasjih med družino tožnico in toženih strank, je mogoče pripisati določen vpliv za odmero višine odškodnine, kot je pravilno ocenilo tudi prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče tako v presežnem delu, do zahtevanih 100.000,00 SIT odškodnine od vsakega toženca, ni ugodilo pritožbi, saj bi glede na opisane kriterije za odmero tovrstne škode, ta presegla okvir pravične denarne odškodnine, zato je bilo potrebno pritožbo v presežnem delu zavrniti.

Ker je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank (čl. 7 in 212 ZPP), sodišče ne obrazloženemu in nekonkretiziranemu zapisu tožeče stranke, da je tožnica utrpela tudi škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, ni moglo dati ustrezne teže. Ker je odločitev prvostopnega sodišča v I. odst. tč. II, torej v delu, ko je sodišče tožnici priznalo po 25.000,00 SIT (104,32 EUR) odškodnine od vsakega tožnika, že pravnomočna, je pritožbeno sodišče s spremembo prvostopne odločbe lahko poseglo le v izpodbijani zavrnilni del in ga spremenilo tako, da je tožnici priznalo še po 175,68 EUR oz. 42.100,00 SIT odškodnine od vsakega toženca, z enakimi pripadki kot je o njih že odločilo že prvostopno sodišče, upoštevaje enako materialnopravno podlago (čl.324 v zvezi s čl.277 ZOR).

V delu, ko napada stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, pa je pritožba tožnice neutemeljena. Tožnica pavšalno zatrjuje napačno in pretirano odmero stroškov tožene stranke, takih nekonkretiziranih trditev pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Glede izpostavljenega priznanja stroška “prejem sodbe druge stopnje” - 50 točk, je pritožnica očitno spregledala, da je tožena stranka priglasila izdatek za pregled sodbe sodišča druge stopnje in posvet s stranko (stroškovnik na listni številki ... spisa), kar je bilo toženi stranki, glede na določilo I. odst. tar. št. 40 Odvetniške tarife (OT), tudi utemeljeno priznano v zahtevani višini. Pritožba tudi ne more biti uspešna, ko izpodbija priznanje pravdnih stroškov toženih strank v zvezi s kilometrino za prihod na sodišče iz L. Pravno podlago za odločanje o pravdnih stroških predstavljajo določila Pravilnika o povrniti stroškov v pravdnem postopku in, iz 19. čl. v zvezi s čl. 15, tega podzakonskega predpisa izhaja, da potni stroški stranke obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oz. stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, zato odločitev sodišča prve stopnje ni nepravilna.

Vendar pa je višji znesek prisojene odškodnine spremenil tudi deleže uspeha (čl. 154/II ZPP) pravdnih strank v tej pravdi, zato je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju po sodišču prve stopnje ugotovljene višine pravdnih stroškov vsake stranke (tožeča stranka 286.694,00 SIT in tožena stranka 157.370,00 SIT), po ugotovitvi, da je uspeh tožeče stranke zaradi spremembe odločitve prvostopnega sodišča sedaj 67,10 % in znašajo stroški tožeče stranke tako 192.371,70 SIT oz. 802,75 EUR, uspeh tožene stranke pa je 32,9 % in znašajo stroški 51.774,70 SIT. oz. 216,05 EUR, pobotalo pravdne stroške obeh pravdnih strank in je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 140.597,00 SIT (586,70 EUR), kot je razvidno tudi iz izreka te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zadnje glavne obravnave dalje.

Odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje ima pravno podlago v določilu 4. tč. I. odst. 358. čl. ZPP, v preostalem delu, ko je sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih še izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje,pa je pritožbeno sodišče upoštevalo določilo čl. 353 ZPP, saj tudi ni našlo kršitev, na morebiten obstoj katerih mora, glede na določilo II. odst. 350. čl. ZPP, paziti po uradni dolžnosti.

Ker je bila tožeča stranka s pritožbo delno uspešna, njen pritožbeni uspeh znaša približno 56 %, pritožbeno izpodbijanega dela zahtevka (sporno 75.000,00 SIT uspela 42.100,00 SIT), ji je v takem deležu tožena stranka dolžna tudi povrniti stroške pritožbenega postopka, torej v višini 77,10 EUR, upoštevaje le utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka, po odmeri sodišča (250 toćk za sestavo pritožbe – 114,75 EUR in 20 % DDV – 22,96 EUR, skupaj 137;70 EUR). Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka je sodišče upoštevalo določilo I. in II. odstavka čl. 165 v zv. s čl. 154/II ZPP. Pri odločanju o obrestih od stroškov pritožbenega postopka pa določilo čl. 313 ZPP v zv. s čl. 299 OZ in obstoječo sodno prakso.

Sodišče je upoštevalo Zakon o uvedbi eura (ZUE), katerega je Republika Slovenija od 1.1.2007 sprejela kot svojo valuto, po srednjem paritetnem tečaju 1 EUR = 239,64 SIT in temu ustrezno tudi izrazilo denarne zneske.