Jedro

Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 60. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da storilec ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic. Ker pa od stranke prekrškovnega postopka, v katerem je bil izdan plačilni nalog, ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8-dnevnem roku, saj je v postopku za prekrške prekrškovnega organa (hitri postopek) poudarjeno načelo hitrosti, ker se v hitrem postopku (praviloma) obravnavajo lažje kršitve, ki imajo manjše posledice za kršitelja in ki so lažje dokazljive, tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 45,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilca in izpodbijani sklep potrdilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Zatrjuje, da se mu s kratkim, 8 dnevnim rokom za vložitev pravnega sredstva onemogoča varstvo in uveljavitev pravic, ki mu gredo po Ustavi Republike Slovenije (URS).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker je pritožbeno preizkušana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi storilčeve ZSV z dne 1. 4. 2021 zoper sklep, s katerim je prekrškovni organ kot prepozno zavrgel njegovo ZSV z dne 11. 3. 2021, so pravno nerelevantne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje storilcu očitanega prekrška oziroma postopek pred prekrškovnim organom in pred sodiščem v zvezi z očitanim prekrškom (t.j. da policija ne sme biti prekrškovni organ, da alkotest ni merilna naprava, da je storilec s podpisom zapisnika potrdil zgolj postopek ne pa tudi rezultata, da ni bila izvedena neposredna ustna obravnava ipd.). Le te na zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je prekrškovni organ pravilno štel storilčevo ZSV z dne 11. 3. 2021 za prepozno ne morejo vplivati, ker se ne nanašajo na dejstva v zvezi z začetkom oziroma koncem teka 8 dnevnega zakonskega roka za vložitev ZSV z dne 11. 3. 2021. 5. Pritožbenim očitkom, da je z določitvijo 8-dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka poseženo v storilčevo pravico do pravnega sredstva, ni mogoče slediti. Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva)1. Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank izvršilnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice2. 6. Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 60. člena ZP-13 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da storilec ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic4. Ker pa od stranke prekrškovnega postopka, v katerem je bil izdan plačilni nalog, ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8-dnevnem roku, saj je v postopku za prekrške prekrškovnega organa (hitri postopek) poudarjeno načelo hitrosti, ker se v hitrem postopku (praviloma) obravnavajo lažje kršitve, ki imajo manjše posledice za kršitelja in ki so lažje dokazljive, tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno.

Z ZSV z dne 1. 4. 2021 izpodbijano sodbo je bila zavržena ZSV storilca zoper plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa z dne 28. 2. 2021. Ker je po podatkih spisa storilec v pravnem pouku navedenega PN bil opozorjen na prekluzivnost pritožbenega roka, pritožba ob vsem navedenem neutemeljeno očita kršitev 23., 25. in 29. člena URS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

7. Pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je ZSV zoper PN z dne 28. 2. 2021 vložil po preteku 8 dnevnega zakonskega roka. Vsled navedenemu je kot pravilen potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila storilčeva ZSV vložena prepozno in da je prekrškovni organ ravnal pravilno, ko jo je na podlagi drugega odstavka 63. člena ZP-1 s sklepom zavrgel. 8. Ker je rok za vložitev ZSV procesni rok, ki je zakonski in stvar zakonodajalca ter prekluziven, ima zamuda takšnega roka za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče prve stopnje po storilcu vloženo ZSV moralo vsebinsko obravnavati.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1), saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

10. Ker storilec ni uspel s pritožbo, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka člena 147 ZP-1 ter tar. št. 8221 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 45,00 EUR, ki jo je dolžan storilec plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

1 T. Jerovšek, P. Kovač v: M. Avbelj, L. Šturm (ured.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2011, str. 393. 2 Primerjaj: odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-8/2010 z dne 3. 6. 2010, U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 in U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014. 3 Prvi odstavek 60. člena ZP-1 določa, da se zahteva za sodno varstvo lahko vloži v osmih dneh od vročitve odločbe o prekršku, pisno pri pristojnem prekrškovnem organu. 4 Primerjaj: odločba Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 in št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010.