Jedro

Pri določanju višine odškodnine ne gre za čisto matematično operacijo, pač pa sodniško oceno, ki mora v zadostni meri upoštevati načeli objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je bil poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanke tožene stranke (v nadaljevanju: toženke). Tožnik je v tej pravdi zahteval odškodnino za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Temelj obveznosti med strankama ni bil sporen.

2. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 5.300 EUR za nepremoženjsko in skupaj 1.182 EUR za premoženjsko škodo, oboje v 15 dneh in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženka tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.253,24 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Zoper takšno sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

4. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti prenizka in meni, da prvostopenjsko sodišče ni zadostno upoštevalo subjektivnih in objektivnih lastnosti njegovega primera. Zadeve, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, so z obravnavano zadevo neprimerljive. Nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo višino plače za mesec januar 2015, saj pri tem ne bi smelo upoštevati izrednega odtegljaja, posledično pa je napačno ugotovljena višina povprečno zmanjšanega dohodka zaradi bolniške odsotnosti. Navaja še, da je napačna tudi odločitev o višini pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti toženka. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno priznalo potne stroške pooblaščenca toženke, ki jih je imel s prihodi na narok. Ker ima pooblaščenec sedež izven kraja sodišča, pred katerim je tekel postopek, ne gre za potreben strošek. Hkrati je neutemeljeno in brez navedbe vsebinskih razlogov zavrnilo del priglašenih stroškov tožnika. Strošek posredovanja sklepa sodišča o doplačilu izvedenine in strošek dostave dokazila o plačilu izvedenine sta povsem samostojni storitvi, ki imata podlago v tarifi, strošek provizije banke v zvezi s plačilom izvedenine pa je splošno znan. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Toženka izpodbija sodbo v ugodilnem delu glede višine nepremoženjske škode ter v stroškovnem delu, smiselno iz enakih pritožbenih razlogov kot tožnik. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in je določena višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti previsoka. Poudarja, da je izvedensko mnenje sprejela le zaradi ekonomičnosti dokaznega postopka in ustnih izvedenčevih pojasnil, čeprav meni, da je mnenje neobičajno glede klasifikacije telesnih bolečin. Ker je tožnik utrpel zelo lahke telesne poškodbe in mu je bilo že četrti dan po nesreči predpisano zdravilo, namenjeno kratkotrajnemu lajšanju bolečine, meni, da tudi ob upoštevanju vseh nevšečnosti med zdravljenjem, prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ne bi smela presegati 3.000 EUR. Višjemu sodišču zato predlaga, da prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zniža za 1.500 EUR, skladno s spremenjenim uspehom strank pa ustrezno tudi prilagodi odločitev o stroških postopka. Priglaša še pritožbene stroške.

7. Pritožba je bila vročena tožnici, a nanjo ni odgovorila.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo na podlagi medicinske dokumentacije, izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnika ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku (v bistvenem) utrpel zvin in nateg vratne hrbtenice ter udarnine prsnega koša, spodnjega dela hrbta in medenice ter trpel telesne bolečine v skupnem trajanju 10 mesecev (hude 2 meseca, srednje 1 mesec in lažje 7 mesecev), nevšečnosti med zdravljenjem (vsaj 10 krat specialistično pregledan, tudi z uporabo MR, RTG, UZ, artografije in kolonoskopije, jemal je analgetike, opravil je več ciklov fizioterapij, 2 meseca si je moral povijati vrat, izvajati vaje 3 oz. 4 mesece, 1 mesec se je oteženo gibal in počival, 1 oz. 2 meseca je potreboval tujo pomoč, približno 3 mesece je bil nespečen in razdražljiv, za pol leta se je moral odpovedati športnim aktivnostim, toliko pa je znašala tudi bolniška odsotnost) in strah (primarni strah srednje intenzitete nekaj ur, nato še 3 mesece sekundarni strah nizke intenzitete). Za takšne ugotovitve je navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Posebej je tudi pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenje dr. A. A. in pri tem upoštevalo izraženi dvom toženke o stopnji in trajanju tožnikovih bolečin.1 Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je ocena intenzitete in trajanja bolečin strokovno vprašanje, na katerega je povsem jasno, popolno in strokovno prepričljivo odgovoril izvedenec, toženka pa s svojimi laičnimi špekulacijami ni ustvarila nobenega dvoma v pravilnost izvedenčevega mnenja. Ali je bilo sprejemanje izvedenskega mnenja posledica toženkine želje po ekonomičnosti dokaznega postopka, ni pomembno. Procesno dokazno breme je bilo prevaljeno nanjo, vendar toženka nasprotnega niti ni dokazovala. Neutemeljen je zato njen pritožbeni očitek, ki meri na nepravilnost oz. nestrokovnost izvedenskega mnenja, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, s tem pa tudi pavšalen očitek previsoko odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

10. Ob upoštevanju obsega, intenzitete in trajanja tožnikovih poškodb, je prvostopenjsko sodišče za nepremoženjsko škodo tožniku odmerilo odškodnino v skupni višini 5.300 EUR, kar znese približno 4 povprečne neto plače, posebej za telesne bolečine in nevšečnosti pa 4.500 EUR (od zahtevanih 6.200 EUR), kar znese približno 3,5 povprečne neto plače. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se tožnikova poškodba po Fisherjevemu sistemu razvrščanje telesnih poškodb uvršča med zelo lahke primere (I. skupina). Za takšno vrsto poškodb povprečna odškodnina znaša 3 povprečne neto plače.2 Ob primerjavi s prisojenimi zneski odškodnin v podobnih primerih se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče tožniku prisojeno odškodnino primerno umestilo med ostale skupno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi posamezne zneske, ki so bili prisojeni za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Primere, iz katerih je pri tem izhajalo, je tudi ustrezno navedlo ter konkretno pojasnilo, v čem so primeri z obravnavanim podobni, hujši in lažji.3 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pri določenem znesku za telesne bolečine in nevšečnosti (in končnemu skupnemu) v zadostni meri upoštevane tudi konkretne okoliščine zadeve, tožnikove posebnosti, zato prisojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. člen OZ4).

11. Tudi tožnikove pritožbene navedbe o tem, da je prisojena odškodnina prenizka, so tako neutemeljene. Prav vsi primeri, ki jih navaja, imajo pomembne distinktivne okoliščine, ki jih z obravnavano zadevo razločujejo, s čimer je hkrati utemeljena tudi razlika med prisojenimi zneski odškodnine.5 Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da pri določanju višine odškodnine ne gre za čisto matematično operacijo, pač pa sodniško oceno, ki mora v zadostni meri upoštevati načeli objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnine. Slednje je prvostopenjsko sodišče, kot pojasnjeno, povsem ustrezno opravilo.

12. Ker je bil tožnik po škodnem dogodku dlje časa v bolniškem staležu, med katerim zavarovancem pripada le znesek bolniškega nadomestila, ki je manjši od siceršnje plače, je bil njegov dohodek zmanjšan. Pri izračunu razlike v izgubi dohodka je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo in tožnikove povprečne neto plače pred škodnim dogodkom in izračunalo razliko s povprečno neto prejetimi bolniškimi nadomestili, dobljeni znesek pa je pomnožilo z meseci tožnikove bolniške odsotnosti. Iz plačilnih list, ki jih je predložil tožnik, je izrecno navedena končna neto plača, ki jo je prejel. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je za mesec januar 2015 znašala 919 EUR.6 Res je iz plačilne liste navedenega meseca (še pred navedbo neto vsote, ki jo je tožnik prejel) razviden tudi izredni odtegljaj, najverjetneje nekakšen poračun s preteklimi preveč izplačanimi zneski, a ni videti razloga, da bi ga moralo sodišče ignorirati in znesek odtegljaja prišteti dejansko izplačanemu neto znesku. Razlogov, ki bi morebiti utemeljevali takšen pristop, ni v postopku navajal niti tožnik sam. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je razlika v izgubi dohodka ugotovljena pravilno.

13. Končno pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o napačno priznanih (potrebnih) pravdnih stroških. Res je predmetni postopek tekel v Ljubljani, pooblaščenec toženke pa kot odvetnik deluje v Novem mestu, od koder so mu bili priznani tudi potni stroški prihoda na narok, vendar ne gre spregledati, da ima toženka sicer sedež v Mariboru. Če bi si torej toženka izbrala pooblaščenca v kraju sedeža, za kar bi imela tudi glede na sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik, razumne razloge, bi bili zaradi večje razdalje stroški prihoda na narok še večji.7 V tem smislu je ravnanje toženke dejansko ekonomično, prvostopenjsko sodišče pa je ta strošek utemeljeno štelo kot potreben. Pritrditi gre tudi stališču prvostopenjskega sodišča o tem, da posredovanje sklepa o doplačilu izvedenine in posredovanje dokazila o plačilu slednje ne predstavljata samostojne storitve, pač pa sta že zajeta v drugih (priglašenih in priznanih) odvetniških storitvah. Strošek bančne provizije, ki na bi tožniku nastal zaradi plačila izvedenine, ni z ničemer izkazan. Pojasniti gre še, da ne gre za strošek, ki bi bil splošno znan, pač pa je obstoj in višina provizije odvisna od konkretnega ponudnika plačilnih storitev oz. bančnega paketa.

14. Ker so torej po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitki neutemeljeni, hkrati pa tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP8), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Stranki s svojima pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Točka 25 izpodbijane sodbe. 2 Mag. D. Jadek Pensa, B. Novak, M. Smrekar Tomelj, Z. Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 765. 3 Točka 31 izpodbijane sodbe, zlasti opombi 2 in 3 (navedba primerljivih, hujših in lažjih primerov iz sodne prakse). Neutemeljene so zato navedbe, da posamezne zadeve od obravnavane niso dejansko hujše oz. lažje ter da prisojena odškodnina ne odraža ustrezne razlike med prisojenimi odškodninami. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 97/07, s kasnejšimi spremembami. 5 Konkretneje: v zadevah VS002369 in VS002071 ne gre za primerljivo, temveč hujšo poškodbo (II. skupina po Fisherju), v zadevah VS001960 in VS002071 oškodovanca lažje občasne bolečine trpita še sedaj in jih bosta v bodoče, v zadevi VS002409 pa je bil oškodovanec paraplegik že pred škodnim dogodkom, zato je bilo subjektivno doživljanje posledic še toliko hujše. 6 Opomba 5 izpodbijane sodbe. 7 Približna razdalja od Maribora do Ljubljane znaša 130 km, od Novega mesta do Ljubljane pa 70 km. 8 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 73/07, s kasnejšimi spremembami.