Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri sklepanju kompenzacije ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gre za pravni standard, pri čemer sta v drugem odstavku 6. člena OZ navedeni dve najpomembnejši merili in sicer pravila stroke in običaji. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala po danem poslovnem običaju in praksi med udeleženkami, primerno, razumno in pričakovano s tem, ko je zaposlena pri toženi stranki M. D. preverila žig in podpis svojega upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožba, ki se glasi: »1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2017 dalje do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila.«

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. in 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz Pogodbe o poravnavi obveznosti verižne kompenzacije št. 12/11 (v nadaljevanju Pogodba) izhaja, da se za potrebe verižne kompenzacije šteje, da je veljavna izjava volje, ki je prejeta po faksu, pri čemer se šteje, da je podpisana oseba pooblaščena za zastopanje, če uporablja žig stranke (četrti odstavek 5. člena Pogodbe). Uporaba žiga stranke s podpisom glede na navedeno torej vzpostavlja domnevo, da ima podpisnik pogodbe tudi pooblastilo za zastopanje udeleženca v kompenzacijski verigi, po katerem naj bi bila izražena prava volja stranke. Ker je bil pri vseh gospodarskih družbah, navedenih na listini »Predlog verižne kompenzacije«, odtisnjen žig s podpisom, je tožena stranka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upravičeno menila, da imajo podpisniki tudi pooblastilo za zastopanje teh družb. 6. Sodišče prve stopnje se je pri presoji skrbnosti ravnanja tožene stranke sklicevalo na drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Sodišče prve stopnje je torej v nasprotju s pritožbenimi navedbami upoštevalo strožje merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka.

7. Glede neskrbnega ravnanja je tožeča stranka toženi stranki očitala, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ji je kot njeni dolžnici v podpis posredovala kompenzacijo, ne da bi preverila ali jo je njena upnica družba I. d. d. prejela in se z njo strinjala. Navajala je še, da sama kompenzacije ne bi podpisala, če jo ne bi k temu pozvala tožena stranka kot njena upnica.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri sklepanju kompenzacije ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gre za pravni standard, pri čemer sta v drugem odstavku 6. člena OZ navedeni dve najpomembnejši merili in sicer pravila stroke in običaji. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala po danem poslovnem običaju in praksi med udeleženkami, primerno, razumno in pričakovano s tem, ko je zaposlena pri toženi stranki M. D. preverila žig in podpis svojega upnika I. d. d., kot tudi L. d. d. Pritožbeno sodišče dodaja, da je poslovanje z uporabo žiga uveljavljena poslovna praksa in daje verodostojnost dokumentom. M. D. je zaslišana izpovedala, da so bili podpisi in žigi taki, kot na do takrat sklenjenih verižnih kompenzacijah, kar je tožena stranka dokazala s predložitvijo listin (B3 in B5) in kar tožeča stranka ni izpodbijala. Udeleženca kompenzacije I. d. d. in L. d. d. sta se torej izkazala s podpisom in žigom, kot je bilo to običajno, pri čemer se je kasneje izkazalo, da sta ponarejena, a je nedvomno šlo za dober ponaredek, ki ob predložitvi, kljub ustrezni pozornosti, pri povprečni osebi enakih značilnosti kot tožena stranka (oziroma zanjo M. D.), ni vzbujal nobenega suma (prim. sodbo VS RS III Ips 73/2010). Ker je torej zaposlena pri toženi stranka ravnala v skladu s poslovno prakso in običaji ter po merilih stroke, ne drži, da je tožena stranka ravnala protipravno oziroma tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo običajno pri upniku dodatno telefonsko ali pisno preverjanje prejema kompenzacije in strinjanja z njo. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da do sporne kompenzacije še ni bila udeležena v kompenzaciji, pri kateri bi prišlo do ponarejanja podpisa in/ali žiga in dejstvo, da je sklepanje kompenzacij v poslovanju med gospodarskimi subjekti običajen način sklepanja poslov, toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi morala dejstvo ponarejenega podpisa predvideti in zato ravnati še bolj skrbno.

9. Navedenega ne more omajati sklicevanje tožeče stranke na odločbo VSM I Cpg 57/2013. V tej zadevi se je namreč skrbnost ravnanja presojala z vidika vedenja o insolventnosti kot dejstva, ki je javno objavljeno, kar z obravnavano zadevo ni primerljivo.

10. Ob povedanem in dejstvu, da je tožeča stranka tista, ki je z namenom izvedbe oziroma sklenitve verižne kompenzacije sklenila Pogodbo z A. d. o. o. (predlagateljica kompenzacije) in na njeni podlagi tudi po svoji volji vzpostavila terjatev do predlagateljice kompenzacije, trditve o tem, da je bila s strani tožene stranke zavedena v podpis kompenzacije, niso utemeljene.

11. Ker že iz navedenih razlogov tožeča stranka s svojim odškodninskim zahtevkom, za utemeljenost katerega morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke (131. člen OZ), med drugim nedopustno ravnanje tožene stranke, ki pa ga tožeča stranka ni dokazala, ne more biti uspešna, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). V zadevi VSL I Cp 766/2018, na katero se sklicuje pritožnik, pa tudi sicer ni šlo za primerljivo situacijo z obravnavano.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).