Jedro

Organ, ki v zadevi odloča, svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

V primeru delitve skupnega premoženja zakoncev oziroma v postopku nastalega spora o višini tega deleža razpolaganje s solastniškim deležem ne bi bilo dopustno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1761/2019 z dne 5. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem 1. stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, IP 556/2019 zaradi ugotovitve skupnega premoženja. V obrazložitvi toženka navaja dokumente, ki jih je pridobila na podlagi pooblastila iz 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in na podlagi katerih je ugotovila, da premoženje tožnice in njene družine presega višino mejnega zneska 14.042,88 EUR, kar po določbi 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), izključuje pravico prosilke do BPP. Po podatkih GURS in zemljiške knjige je namreč tožnica solastnica do ½ nepremičnine parc. št. 5227/20, št. stavbe 3277, št. dela stavbe 8, k.o. ..., tržna vrednost tega deleža pa znaša 72.035,90 EUR. Tožnica je v prošnji za BPP pojasnila, da je nepremičnina obremenjena s kreditom in je predmet tožbe ter da v nepremičnini ne more prebivati. V zvezi s tem toženka ugotavlja, da je na nepremičnini vpisana hipoteka, vendar to ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in zato ni mogoče šteti, da se premoženje zaradi te okoliščine izključi iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za dodelitev BPP. Tožnica ima možnost, da to premoženje na kakšen drugačen način vnovči (npr. da v najem ali proda) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva (X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014). Prav tako pa dejstvo, da v nepremičnini ne more prebivati, ne pomeni, da predmetne nepremičnine ne more prodati ali oddati v najem. Ker iz uradnih evidenc in izjave tožnice izhaja, da tožnica in njena hči ne živita v nepremičnini, tudi ne obstaja razlog za izločitev iz premoženja po prvem odstavku 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUJP), ki v zvezi s stanovanji ali stanovanjskimi hišami določa, da se le-te ne upoštevajo kot premoženje, če oseba v stanovanju ali stanovanjski hiši dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno bivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Prav tako ne gre za izjemo po določbi 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), saj vrednost nepremičnine presega mejni znesek 50.000,00 EUR. Zato je bilo potrebno njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrniti in se toženka v presojo drugega premoženja tožnice ni spuščala.

2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Navaja, da toženka ni upoštevala, da je stanovanje obremenjeno z zastavno pravico, zaradi česar vrednost polovičnega deleža tožnice ne more biti 72.035,90 EUR, ampak je manjša od 50.000,00 EUR. Poleg tega nepremičnine ne more uporabljati in je za BPP zaprosila ravno v zvezi z uveljavljanjem solastninske pravice na tej nepremičnini, tj. zato, da bi do premoženja prišla oziroma se v zvezi s tem premoženjem vodi postopek ugotavljanja skupnega premoženja. Bivši mož jo namreč poizkuša izigrati in ji onemogočiti dostop do njenega premoženja. Tožnica zato ne more bivati na tem naslovu, saj stanovanje uporablja bivši mož in je primorana plačevati najemnino, kot porok pa je onemogočena najeti kakršenkoli drug kredit. Splošno znano je, da kadar teče sodni postopek v zvezi s premoženjem, takega premoženja ni mogoče vnovčiti in zato tožnica s svojim, v zemljiški knjigi vpisanim solastniškim deležem nepremičnine ne more razpolagati, saj zaradi odprtega sodnega postopka delež ni ugotovljen, pa tudi nihče ne bi kupil samo polovičnega deleža stanovanja. Zato je trditev toženke, da tožnica lahko razpolaga s svojim deležem premoženja, tako očitno napačna, da je samovoljna in predstavlja kršitev pravice do poštenega odločanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nov postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, ampak sodišče le obvešča, da pri odločitvi vztraja.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali se solastniški delež tožnice na nepremičnini parc. št. 5227/20, št. stavbe 3277, št. dela stavbe 8, k.o. ..., upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice.

6. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine (…) se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

7. Sodišče se strinja s toženko, da je treba po ustaljeni upravno sodni praksi pravni standard "možnost razpolaganja" razumeti kot upravičenost do razpolaganja, ki imetniku premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove. Hipoteka, ki je vpisana pri nepremičnini, na to sposobnost ne vpliva, tj. razpolaganja ne preprečuje.1 Nadalje upravno sodna praksa v celoti sledi določbam Stvarnopravnega zakonika, po katerih lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja solastnikov, zaradi česar solastniškega razmerja na nepremičnini samega po sebi ne šteje kot oviro za razpolaganje s tem premoženjem.2 Zato so očitki tožnice o samovoljnosti toženke neupravičeni.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka pri odločitvi, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ker je solastnica stanovanja, v katerem ne živi in katerega vrednost presega premoženjski cenzus, oprla zgolj na podatke, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti. Pri tem pa ni raziskala navedb tožnice v prošnji za dodelitev BPP o tem, da potrebuje BPP zaradi spora o višini solastniškega deleža, saj je ni pozvala, naj pojasni svoje navedbe in predloži dokaze, da je glede lastništva nad stanovanjem oziroma v zvezi z delitvijo skupnega premoženja nekdanjih zakoncev nastal spor. Kot je sodišče poudarilo v že v primerljivih zadevah IV U 102/2018 z dne 3. 7. 2018 in I U 405/2017 z dne 5. 4. 2017, pa bi morala toženka pred izdajo odločbe na podlagi prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Tožnica tako ni imela možnosti, da natančneje pojasni dejstva v zvezi z delitvijo skupnega premoženja in predloži dokazila o tem, da je solastniški delež na stanovanju predmet spora.

9. Namen organa za BPP mora biti ugotovitev resničnega dejanskega stanja prosilcev BPP in ugotovitev, ali so dejansko upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, h kateremu je zavezan organ za BPP, mu nalaga dolžnost, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

10. Ugotovitev pravno relevantnih dejstev je namreč potrebna za pravilno uporabo predpisa. Po 68. členu Družinskega zakonika skupno premoženje zakoncev pripada zakoncema skupaj. Na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek). Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (drugi odstavek). Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino (tretji odstavek). O višini deležev na skupnem premoženju se zakonca lahko dogovorita ali pa na zahtevo enega od njiju o tem odloči sodišče (73. člen ZD). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju se ne upošteva (prvi odstavek 74. člena ZD). Iz citiranih določil izhaja, da tudi v primeru, ko je solastniški delež zakoncev v času trajanja njune zakonske zveze vpisan v zemljiški knjigi na podlagi pravnega posla, v primeru razveze zakonske zveze ni dokončno določen, razen če je bil v času trajanja zakonske zveze, ali pred njo, med zakoncema dogovorjen na način, ki ga za primer dogovora o režimu, ki se razlikuje od zakonitega, določa zakon (85. člen DZ). Zato sodišče pritrjuje tožnici, da v primeru delitve skupnega premoženja zakoncev oziroma v postopku delitve nastalega spora o višini tega deleža razpolaganje s solastniškim deležem ne bi bilo dopustno.

11. Tudi okoliščina, da prosilec za BPP v nepremičnini ne more prebivati, je, če obstajajo razlogi, zaradi katerih stanovanja ni zapustil prostovoljno, lahko relevantna za odločitev, če je to potrebno zaradi varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.3 Toženka pa tožnice tudi v tem delu ni pozvala, naj pojasni in dokaže svoje trditve, da v stanovanju ne more prebivati, in razloge za to.

12. Tožnica je torej v prošnji za dodelitev BPP zatrjevala okoliščine, ki bi bile glede na citirana določila lahko pomembne za odločitev, toženka pa zaradi postopkovnih kršitev dejanskega stanja ni popolno ugotovila. Posledično je bilo lahko materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora toženka ob upoštevanju določil 8. in 9. člena ZUP pravilno ugotoviti materialni položaj tožnice, ki se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega kriterija. Razjasniti mora torej dejansko stanje glede zmožnosti razpolaganja tožnice s stanovanjem, in razloge za njegovo zapustitev.

13. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zato tudi ni bilo potrebno izvesti v tožbi predlaganih dokazov, ki jih tožnica k tožbi tudi ni predložila, ampak se je nanje zgolj sklicevala.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, I U 596/2017 z dne 18. 4. 2017 in druge 2 Glej II U 74/2016 z dne 6. 4. 2016, I U 875/2016 z dne 5. 7. 2016 3 Glej IV U 42/2016 z dne 14. 4. 2016