Jedro

Dejstvo je, da je bil vzorec substance registriran le v urinu, ne pa v krvi in da navodila za uporabo tega zdravila ne pomenijo absolutne prepovedi za udeležbo v cestnem prometu. Vendar pa je prisotnost prepovedanih substanc mogoče ugotavljati, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tudi na podlagi ostalih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno pravilno ocenilo, ne le na podlagi odvzetega vzorca urina.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati pritožbene stroške – sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 131 ZVCP-1 in mu na podlagi tretjega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v višini 950,00 EUR in pa 10 (deset) kazenskih točk (KT) zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B in pa prepoved vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženec ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da se sodba o prekršku razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila prekršena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

S pritožbenimi navedbami o tem, da je obdolženec štiri ali pet dni pred obravnavanim dogodkom pred spanjem zaužil tableto D., katere je izročil tudi policistom, saj je to zdravilo dobil na recept osebnega zdravnika za takrat, ko ne more zaspati in zato ni bil pod vplivom mamil, kar bi vzorec krvi tudi dokazal, pritožnik predvsem napada razloge sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi. Poudarja, da mu tudi zdravnica, ki je opravila strokovni pregled nadaljnje vožnje ni prepovedala, saj znakov vpliva mamil ni bilo. Trdi, da je dejansko stanje sodišče glede prisotnosti mamil v njegovem organizmu ugotovilo napačno. Ni namreč moč mimo ugotovitve zdravnice, ki je ob zdravniškem pregledu, ki je sestavni del strokovnega pregleda ugotovila, da pri njem takrat ni objektivnih znakov vpliva mamil ali drugih psihoaktivnih snovi. Analiza vzorca urina namreč ni zanesljiva in na podlagi nje ni mogoče sklepati na prisotnost mamil v organizmu. To je le dokaz, da je obdolženec v nekem obdobju oziroma pred dnevi zaužil tableto za spanje, česar tudi ni mogoče povezati z zmanjšanjem psihofizičnih sposobnosti za vožnjo. Znano je namreč, da se mamila z urinom izločajo še dolgo časa po zaužitju, torej tudi po času, ko je njihovo delovanje že izzvenelo. Šele, če bi bila ugotovljena prisotnost mamila v krvi, bi bil to dokaz, da je pod vplivom mamil. Zato zaključek sodišča, da je storil prekršek z eventualnim naklepom, ne sprejema. Dejstvo je, da mu je to zdravilo D. predpisala zdravnica, ki mu je tudi povedala, da ni ovire pri vožnji z motornim vozilom ob jemanju tega zdravila. Enako pa je dobil informacijo tudi v lekarni, slednje pa izhaja tudi iz škatlice ter navodil, ki so zdravilu priložena. Psihoaktivno zdravilo m. je namreč v skupini benzodiazepinov s hitrim in kratkotrajnim učinkom. Psihofizična sposobnost je zmanjšana pri prezgodnjem prebujanju. Ko je tableto zaužil nekaj dni pred dogodkom, pa njegova psihofizična sposobnost v času vožnje ni bila zmanjšana. Takim pritožbenim navedbam ni pritrditi.

Že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je obdolženec ob kontroli policistov v vozilu kritičnega dne imel pri sebi zdravilo D., kot tudi, da jih uživa na podlagi recepta pooblaščene zdravnice, kar je razvidno iz potrdila (priloga ...), ki ga je v spisovno gradivo vložil sam obdolženec. Osrednje vprašanje v tem postopku namreč je, kot izpostavlja pritožba, ali je ob siceršnji regularno predpisani terapiji zdravila D., ki vsebuje tudi m., ki je psihoaktivno zdravilo, obdolžencu, ki sicer ob uživanju tega zdravila nima absolutnih omejitev za vožnjo (prazen trikotnik na navodilu za uporabo zdravila), mogoče zanesljivo očitati, da je v kritičnem času bil pod vplivom psihoaktivnega zdravila, kar m. vsekakor je.

Sodišče prve stopnje je na to dilemo odgovorilo pritrdilno. Svojo odločitev je gradilo ne le na obdolženčevem zagovoru, ki ga je povzelo v sodbo in v katerem je obdolženec povedal, da uživa zdravilo D., o učinkih katerega se je poučil tudi preko spleta in iz navodil za uporabo in ki hitro učinkujejo in ne ostanejo dolgo v organizmu (kar izhaja tudi iz priloženih navodil za uporabo), temveč tudi na listinskih dokazih, to je zapisniku o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu (priloga ...), poročilu o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino M. f. v L. št. ... z dne 28. 9. 2010 ter naročilu za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina za ugotavljanje vpliva alkohola, mamil in psihoaktivnih zdravil za obdolženca z dne 9. 9. 2010. Vse te listinske dokaze je sodišče tudi dokazno ocenilo. Že iz citiranega zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu, ki ga je sestavil pooblaščeni policist izhaja ugotovitev o zaznanih simptomih prisotnosti droge (drget oči) in sum, da je obdolženec vozil pod vplivom mamil. Slednje pa je potrdil tudi klinični pregled, ki je sestavni del strokovnega pregleda, kjer je zavedeno, da je obdolženec zaužil zdravilo D. 8. 9. 2010 zvečer in da obstaja sum vpliva psihoaktivnih snovi v obdolženčevem organizmu. Take ugotovitve ob sočasnem obdolženčevem zavedanju možnih učinkov zdravila D., so sodišču prve stopnje zanesljivo nudila podlago za sklep, da se je obdolženec nedvomno zavedal, da to zdravilo vsebuje prepovedano substanco.

Obdolženec v svojim pritožbenih navedbah graja tako zapisane razloge v izpodbijani sodbi s trditvijo, da je štiri ali pet dni pred dogodkom (pred spanjem) zaužil to tableto in da se to zdravilo počasi izloča, istočasno pa tudi, da je to zdravilo, ki vsebuje M. hitro in kratkotrajno učinkujoče, kar je trdil tudi v svojem zagovoru (listna št. ..., ...). S takimi pritožbenimi navedbami pritožnik prihaja najprej sam s seboj v nasprotje, še zlasti, ker je ob strokovnem pregledu zavedena njegova izjava o zaužitju tega zdravila na dan pred kontrolo v cestnem prometu (8. 9. 2010). Zato take kontradiktorne pritožbene navedbe pač ne morejo omajati prepričljivih razlogov v izpodbijani sodbi v obdolženčevi krivdi, ki ne bazirajo le na odvzetem vzorcu urina, temveč tudi na pravilni dokazni oceni tako obdolženčevega zagovora in vseh predhodno navedenih listinskih dokazov, ki so zanesljivo nudili podlago za logičen sklep o tem, da ni dvoma, da je obdolženec vedel, da je udeležen v cestnem prometu pod vplivom mamil, saj je užival tako zdravilo, ki sodi med prepovedane substance, ne glede na to, kdaj ga je zaužil, pri čemer ni prezreti, da je dokaj nenavadno, da je ob kontroli svojih psihofizičnih sposobnosti to zdravilo imel obdolženec v svojem vozilu, čeprav naj bi ga uporabljal le zaradi težav z nespečnostjo. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti pritožbeni pomislek o tem, da je bil vzorec te substance registriran le v urinu, ne pa v krvi in da navodila za uporabo tega zdravila ne pomenijo absolutno prepovedi za udeležbo v cestnem prometu, kajti prisotnost te substance kot prepovedane, je mogoče ugotavljati, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje tudi na podlagi ostalih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno pravilno ocenilo. Povedano pomeni, da so razlogi v izpodbijani sodbi o obdolženčevi krivdi prepričljivi, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, obdolžencu pa na podlagi tretjega odstavka člena 131 ZVCP-1 izreklo tudi predpisano sankcijo, ki je pritožba izrecno ni problematizirala, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo ob upoštevanju člena 165 ZP-1 in ugotovilo, da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bo moral plačati pritožbene stroške – sodno takso, le-to pa mu bo s posebnim nalogom odredilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek člena 147 ZP-1).