Jedro

S pritožbeno trditvijo, da pritožnica in dolžnik nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu v točkah I, II, III in IV izreka potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti za 3.422,83 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1.Z ugodilnim delom odločitve, ki je edini predmet pritožbenega izpodbijanja, je sodišče prve stopnje odločilo, da je:

a)darilna pogodba med zakoncema z dne 8. 7. 2009, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 613/09 z dne 22. 7. 2009, med A. A. in toženo stranko,

-brez učinka do prvotožeče stranke do višine njene terjatve do A. A. v znesku 67.868.916,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 51.559.451,40 EUR od 17. 1. 2019 dalje do plačila (izrek pod točko I), in

-brez učinka do drugotožeče stranke do višine njene terjatve do A. A. v zneskih 10.274.939,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 dalje do plačila, 105.240,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2016 dalje do plačila in 42.138,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2018 dalje do plačila (izrek pod točko II), ter

b)da je tožena stranka dolžna dopustiti,

-da prvotožeča stranka poplača svojo terjatev v višini, kot to izhaja iz izreka pod točko I, iz solastniškega deleža do 1/2 toženki lastnih nepremičnin ID znak: del stavbe ...-285-17 (ID osnovnega položaja: ...03079), ID znak: parcela ... 1289 (ID osnovnega položaja: ...8861), ID znak: parcela ... 1285/1 (ID osnovnega položaja: ...0249), ID znak: parcela ... 1286/6 (ID osnovnega položaja: ...9405), ID znak: parcela ... 1286/5 (ID osnovnega položaja: ...9407), ID znak: parcela ... 1286/4 (ID osnovnega položaja: ...9409), ID znak: parcela ... 1280/2 (ID osnovnega položaja: ...5327) in ID znak: parcela ... 1282 (ID osnovnega položaja: ...5329), (izrek pod točko III), in

-da drugotožeča stranka poplača svoje terjatve v višini, kot to izhaja iz izreka pod točko II, iz solastniškega deleža do 1/2 toženki lastnih nepremičnin kot pod točko III izreka (izrek pod točko IV).

Pod točko V izreka je nadalje zavrnilo izpodbojni zahtevek obeh tožnikov po paulijanski tožbi nasproti isti toženi stranki glede kupoprodajne pogodbe z dne 22. 7. 2009 ter pod točko VI izreka odločilo o pravdnih stroških.

2.Zoper ugodilni del sodbe v točkah I, II, III in IV odločitve, kot to izrecno navaja, se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu, in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da se sodba v izpodbijanih delih izreka razveljavi ter zadeva pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi graja zaključek sodišča, da naj bi bili podani tako objektivni (zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika in oškodovanje upnika s pravnim dejanjem), kot tudi subjektivni pogoji za izpodbijanje darilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa med zakoncema A. A. in toženko. Sodišče je, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015, s katero naj bi to preseglo neenotno sodno prakso in zavzelo stališče o neizpodbojnosti domneve, zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da domneve iz tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni mogoče izpodbiti, zaradi česar navedb in dokazov za utemeljitev izpodbojnosti ni presojalo. Sodna praksa VS RS je glede izpostavljenega vprašanja neenotna in neustaljena, vezana tudi na posamezne okoliščine vsakega konkretnega spora. Nezavedanje glede možnosti škodovanja upnikom je po citirani odločitvi VS RS že pojmovno izključeno, ker naj bi se dolžnikova škodovalna vednost kazala že s samo neodplačnostjo pravnega posla, kar pa lahko drži le, ko je upnikova terjatev ob sklenitvi izpodbojnega neodplačnega posla že zapadla ali vsaj nastala, ne pa v obravnavanem primeru, ko v času neodplačnega razpolaganja terjatve upnikov niti niso obstajale niti dolžnik njihovega nastanka ni mogel pričakovati. S tem je podana mogoča situacija, ko se dolžnik ob obdarovanju toženke ni zavedal oz. se ni mogel zavedati možnosti škodovanja upnikom (ki je nastopilo kasneje zaradi objektivnih okoliščin, zlasti takratnih za gospodarstvo izjemno neugodnih razmer v svetu), kakršno si je VS RS težko zamislilo ob izdaji navedene sodbe. Tudi ob predpostavki izpodbojne domneve so v zakonu za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj predpisani blažji pogoji kot za izpodbijanje odplačnih poslov, kar sicer poudarja odločitev VS RS. Gramatikalna razlaga ne izključuje izpodbojnosti, stališče o izpodbojnosti domneve je podprto tudi v pravni teoriji in nanj napotuje zahteva po restriktivni razlagi pogojev za izpodbijanje neodplačnega razpolaganja, skladni s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

Toženka je zatrjevala in dokazala (zaslišanji toženke in priče A. A.), da dolžnik ob sklenitvi darilne pogodbe ni vedel in mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja tožečih strank, ter prav tako, da to ni bilo znano ali bi moralo biti znano toženi stranki. V času sklenitve darilne pogodbe namreč tožnika še nista imela nobene terjatve do dolžnika. Tudi ne drži, da naj bi tožnikoma škoda v povezavi z odškodninskimi terjatvami nastala v letu 2008 oziroma 2009, ko so bile sklenjene pogodbe o posojilu, zato je napačno sklicevanje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 522/2011 z dne 3. 11. 2015. Prikrajšanje na podlagi škodljivega pravnega posla v skladu z drugim odstavkom 545. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je namreč mogoče nadomestiti do konca poslovnega leta, zato o nastanku škode ni mogoče govoriti vsaj do začetka stečajnih postopkov nad družbama C. d. d. in D. d. d., s katerima so bile posojilne pogodbe sklenjene. Odškodninska terjatev po prvem odstavku 547. člena ZGD-1, na podlagi katere sta tožnika izkazovala obstoj terjatev do dolžnikov, pred nastopom navedenih okoliščin niti teoretično ne more nastati, kar dodatno potrjuje, da dolžnik ob sklepanju darilne pogodbe ni imel nobenega dolga do tožnikov. Toženka je tako dokazala, da ji ni moglo biti znano, da s sprejemom darila dolžnik škoduje upniku, kot tudi, da tega tedaj ni mogel vedeti niti dolžnik, saj ga takrat ni bremenila nobena domnevna terjatev niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil. V postopku na prvi stopnji je bilo izkazano, da dolžnik ob izpodbijanem razpolaganju ni imel namena zmanjševanja premoženja, s katerim jamči dolžnik za svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je, ker trditev in predloženih dokazov s strani tožene stranke v zvezi z izpodbijanjem domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ sploh ni presojalo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je presojana tudi izpolnitev pogoja oškodovanja upnikov, ker se vprašanje neplačevitosti dolžnika ni presojalo pravilno.

3.V odgovoru na tožbo tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženke, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjsko sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v pritožbeno izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi tožene stranke, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP). Le v tem delu je odločba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

6.Pritožbeno ni sporno, da darilna pogodba, sklenjena med zakoncema A. A. in toženo stranko dne 8. 7. 2009, v obliki notarskega zapisa notarke B. B. iz ... SV 613/09 z dne 22. 7. 2009, predstavlja neodplačno razpolaganje. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in na podlagi izvedenih dokazov izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je opredelilo v točki 10 obrazložitve. Pravilno je tudi povzelo pravno pomembna dejstva v obravnavanem sporu, v katerem tožeči stranki izpodbijata dolžnikovo pravno dejanje – sklenjeno darilno pogodbo njunega dolžnika s toženo stranko, in ob pravilnem materialnopravnem izhodišču tudi pravilno zaključilo, da so za izpodbijanje darilne pogodbe podani tako objektivni pogoji (zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika, oškodovanje upnika s pravnim dejanjem), kot subjektivni pogoj, v okviru katerega zadostuje že sam obstoj neodplačnega pravnega dejanja glede na domnevano vedenje dolžnika, da z razpolaganjem škoduje upnikom, medtem ko se za tretjega takšno vedenje niti ne zahteva.

7.Pri presojanju obstoja pogojev po tretjem odstavku 256. člena OZ je prvostopno sodišče pravilno izpostavilo, da citirana določba vzpostavlja domnevo o dolžnikovem vedenju, da z neodplačnim razpolaganjem škoduje upnikom. Pravilno in neodstopajoč od novejše sodne prakse, ki sega v čas po sprejeti odločitvi VS RS II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015, na podlagi katere se je poenotila dotlej neenotna sodna praksa glede vprašanja, ali tožena stranka izpodbijanju neodplačnega dolžnikovega pravnega dejanja lahko oporeka z dokazovanjem dolžnikove nevednosti o možnosti škodovanja upnikom, je zavzelo stališče, ki ga je tudi obrazložilo, in sicer, da gre za neizpodbojno domnevo. Ob obrazloženem tožena stranka s pritožbenim zatrjevanjem neenotne in neustaljene sodne prakse, za katero zatrjuje, da je vezana na posamezne okoliščine (različno dejansko stanje), česar pa ne uspe izkazati s sklicevanjem na odločitvi II Ips 181/2013 z dne 20. 2. 2014 in II Ips 108/2009 z dne 23. 2. 2012, ki sta bili sprejeti pred odločitvijo II Ips 191/2015, ne more omajati pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Četudi gre pritrditi pritožničinemu zavzemanju za restriktivno razlago pogojev za izpodbijanje neodplačnega razpolaganja, ker gre za odstop od temeljnega načela o naravi obligacijskega razmerja, ki je razmerje med pogodbenikoma, za katerega je značilna relativnost razmerja, pa s takšnim selektivnim pristopom ne ovrže pravilnosti zaključkov, skladnih z ustaljeno sodno prakso oz. poenotenim razumevanjem člena 256/3 OZ. Usmerjanje k enotni sodni praksi kot ena od nalog VS RS se namreč zagotavlja z argumentacijo v obravnavanih revizijskih primerih, na podlagi česar se tvori ustaljena sodna praksa. Nižja sodišča sicer nanjo niso absolutno vezana, vendar je potrebno za odstop od slednje, glede na to, da predstavlja pomemben neformalni pravni vir, ponuditi argumentacijo, zaradi katere odstopu ni moč očitati arbitrarnosti. Pritožnica s povzetimi pritožbenimi navedbami takšne prepričljive argumentacije, ki bi lahko bila podlaga za drugačno razumevanje uporabljenega materialnega prava, ne ponudi.

8.Tega ne uspe niti z nadaljnjim stališčem, da so tudi v primeru izpodbojne domneve zakonsko še vedno predpisani blažji pogoji za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj, ker je dokazno breme pridobitelja koristi zelo težavno, glede na potrebno dokazovanje okoliščin na strani dolžnika. Četudi bi bilo načeloma moč pritrditi pritožbeni trditvi o težavnosti dokaznega bremena v takšnem primeru, pa tudi s tem stališčem pritožba ne uspe omajati po prvostopnem sodišču izpostavljene argumentacije za zaključek o neizpodbojni domnevi, ki, kot že izpostavljeno, temelji ne le na gramatikalni, temveč tudi na sistemski razlagi člena 256/3 OZ. Tudi ni moč slediti pritožbeni tezi o sprejemljivosti sprejetega stališča VS RS, da je pri neodplačnih razpolaganjih nezavedanje glede možnosti škodovanja upnikom pojmovno izključeno le v primerih, ko je terjatev ob sklenitvi izpodbojnega neodplačnega posla že zapadla ali vsaj nastala (ne pa, ko v času izvedenega neodplačnega razpolaganja terjatve upnikov niso obstajale niti dolžnik njihovega nastanka ni mogel pričakovati, kot v obravnavanem primeru). S takšnimi trditvami pritožnica zatrjuje dolžnikovo nezavedanje obstoja možnosti škodovanja upnikom in oporeka dokaznim zaključkom prvostopnega sodišča o času nastale škode. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da se je prvostopno sodišče v točki 12 obrazložitve opredelilo do vprašanja zapadlosti škode, ko je povzelo zaključek iz sodbe V Pg 522/2011 z dne 3. 11. 2015 Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar je obrazložilo tudi z vidika pravne teorije. Dejstva glede trenutka nastale škode in materialno pravo glede zapadlosti obveznosti v plačilo je sodišče ugotovilo in uporabilo pravilno, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Če pritožba trdi, da je prikrajšanje na podlagi škodljivega pravnega posla – sklepanih pogodb o posojilu iz leta 2008 in 2009 (člen 545/2 ZGD-1) lahko nastalo šele ob koncu poslovnega leta, do katerega je prikrajšanje moč nadomestiti, in da torej o nastali škodi ni moč govoriti vsaj do začetka stečajnega postopka nad družbama A. d. d. (13. 8. 2010) in B. d. d. (28. 12. 2009), s takšnimi navedbami ne zanika samega nastalega prikrajšanja, za katerega zatrjuje le kasnejši nastanek v primerjavi z nastankom škode, opredeljenim po sodišču. Izpodbijana odločitev je tako tudi v tem delu odraz pravilne uporabe materialnega prava. S pritožbeno trditvijo, da z dolžnikom nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.

9.Pritožbene navedbe s povzemanjem dolžnikove izpovedi, da ne misli, da je pri poslovanju karkoli naredil narobe, in da s sklenitvijo darilne pogodbe ni imel namena skrivanja svojega premoženja, ter nadaljnje, da je sodišče njeni izpovedi in izpovedi dolžnika, ki obe izkazujeta, da dolžnik oškodovalnega namena ni imel, poklonilo vero, nato pa ju zaradi napačne interpretacije materialne določbe ni presojalo, v delu glede vsebovane ocene o po sodišču poklonjeni veri predstavljajo lasten zaključek pritožnice. Slednja nato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katero utemeljuje z navedbami, da sodišče sploh ni presojalo njenih trditev in predloženih dokazov v zvezi z izpodbijanjem domneve iz tretjega dostavka 256. člena OZ. Citirane graje, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, ne uveljavlja konkretizirano, saj ne pojasni, katero procesno pravilo naj bi sodišče prve stopnje kršilo. Če uveljavlja smiselno zatrjujoči poseg v pravico do izjave (točka 8 drugega odstavka 339. člena ZPP), je ta graja neutemeljena, saj je prvostopno sodišče toženkine pravno pomembne trditve (kar pa navedbe, s katerimi je ta skušala izpodbiti neizpodbojno domnevo o dolžnikovem vedenju oškodovanju upnikov ter takšno lastno vedenje, niso) presojalo in se do njih v svoji obrazložitvi tudi opredelilo. Pri tem gre še pojasniti, da se mora sodišče opredeliti le do trditev, ki niso očitno nepomembne. Trditve, ki jih je tožena stranka tekom postopka prve stopnje ponudila in jih ponavlja v pritožbi, ne predstavljajo pravno relevantnih trditev o dejstvih, saj z njimi toženka ne more izpodbiti neizpodbojne domneve (o vedenju dolžnika) ali dejstva, ki je že po zakonski dikciji pravno nepomembno pri neodplačnem razpolaganju med zakoncema (o vedenju toženke kot obdarjenke). Zato se zaradi nepomembnosti sodišču do njih ni bilo treba opredeliti (niti do vsebine dokazov, izvedenih v zvezi s takšnimi trditvami). Ne glede na navedeno ustaljeno stališče pa ne gre spregledati, da se je prvostopno sodišče že s tem, ko je kot pravno nepomembne izrecno označilo trditve, s katerimi je skušala tožena stranka že med prvostopnim postopkom izpodbiti neizpodbojno domnevo, opredelilo do njenih navedb. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so tudi prepričljivi in življenjsko logični, temelječi na metodološkem principu iz 8. člena ZPP, in jih pritožnica s pritožbeno drugače zastavljeno dokazno oceno, ki temeljni na za konkretni materialnopravni okvir pravno nepomembnih dejstvih, ne more omajati. Ob zgoraj obrazloženem je neutemeljen tudi očitek o posledično napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

10.Prav tako ni utemeljena graja o nepravilni odločitvi glede (ne)utemeljenosti ugovora, da bi bilo treba vprašanje neplačevitosti dolžnikov presojati upoštevajoč solidarno odškodninsko odgovornost za denarno terjatev, saj bi tožnika svoji denarni terjatvi lahko uveljavljala tudi do vseh članov vodenja in nadzora odvisnih družb, ki so opravljali vodstvene in nadzorne funkcije v obravnavanem obdobju. Prvostopno sodišče je odločitev pravilno oprlo na institut solidarnih odgovornosti, ki ne predvideva vrstnega reda unovčenja obveznosti od solidarnih dolžnikov. OZ ne predpisuje obveze upnika z več dolžniki, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj v razmerju nasproti enemu od njih najprej poskuša poplačati od katerega ali vseh ostalih. Šteje namreč (člen 255/2 OZ), da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drug) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Ker, kot je to prvostopno sodišče pravilno obrazložilo v točki 23, ni zakonsko predpisane kumulacije ali vrstnega reda unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj ali solidarnih odgovornosti, kar je dodatno pojasnjevalo z namenom instituta solidarnosti, takšnega pravilnega zaključka pritožba ne more uspešno omajati s sklicevanjem na stališče pravne teorije, da pogoji za izpodbijanje niso podani, če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način; še vedno gre namreč za poplačilo v razmerju do istega dolžnika (člen 255/2 OZ), nasproti katerega upnik varuje svoje interese s paulijansko tožbo. Pritožba zato s trditvijo, da pogoji za izpodbijanje niso podani, če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, zaradi česar bi sodišče moralo opustitev zatrjevanja in dokazovanja neplačevitosti ostalih solidarnih dolžnikov s strani tožnikov šteti kot razlog za neizpolnitev objektivnega pogoja za izpodbijanje darilne pogodbe, ne more uspeti omajati pravilnega zaključka o neplačevitosti dolžnika in posledičnem oškodovanju upnikov – tožečih strank.

11.Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu je dejansko stanje ugotovljenem pravilno in popolno, pritožbeno sodišče pa je tudi že odgovorilo na uveljavljane bistvene kršitve postopka. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pri pritožbenem preizkusu izpodbijanih delov sodbe ni bilo ugotoviti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, vloženo po pooblaščencu, zaradi neutemeljenosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

12.Ker tožena stranka s pritožbo, vloženo po pooblaščencu, v kateri je priglasila stroške, ni bila uspešna, mora na podlagi čl. 154/1 ZPP v zvezi s čl. 165/1 ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama.

13.Tožeči stranki je sodišče, glede na v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, ki jih je štelo za potrebne, glede na vsebinsko opredelitev do pritožbenih navedb, priznalo, in sicer v skladu s prehodno določbo sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 2/15), po določbah ZOdvT: za 2.785,60 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210), 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 22% DDV (tar. št. 6007), kar skupno znaša 3.422,83 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1V povzetku.

2VS RS.

3Določba 350. člena ZPP.

4V nadaljevanju tudi darilna pogodba.

5Primerjaj točke 1 do 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Primerjaj točko 7 obrazložitve.

7Na primer VSL I Cp 2306/2015 z dne 20. 1. 2016, II Cp 2288/2016 z dne 10. 5. 2017, I Cp 1030/2019 z dne 29. 1. 2020, I Cp 1599/2022 z dne 14. 12. 2022, ki temeljijo na jezikovni in sistemski razlagi vednosti o škodovanju, izkazani po sili zakona (na kar se nekatere odločitve izrecno sklicujejo), zaradi česar ta ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja, čemur pritrjuje večinsko stališče teoretikov – podrobneje o tem: VS RS II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015, od koder izhaja med drugim tudi seznanjenost z drugačnim, a manjšinskim stališčem sicer priznanega teoretika M. Juharta, na katerega se v pritožbi sklicuje pritožnica.

8O tem v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9V II Ips 191/2015 in izpodbijani sodbi temelječem na gramatikalni in sistemski razlagi.

10Katerih bistvena značilnost je dejansko v tem, da zanje dolžnik ne prejme odmene v obliki nasprotne dajatve.

11Stran 22, 23.

12To daje prednost interesom upnika, da ohrani svojo pravico pred interesi pridobitelja, ki je določeno pravico pridobil neodplačno, medtem ko mora dolžnik, katerega vedenje o škodljivosti razpolaganja ravno zato predstavlja neizpodbojno domnevo, v zakonsko predvidenem obdobju treh let po sklenitvi neodplačnega pravnega posla iz istega razloga (varstvo upnika) v vsakem primeru računati na možnost omejenega in neučinkovitega razpolaganja s premoženjem.

13Glej točko 20 obrazložitve.

14Iste terjatve.

15Ki določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)Tako Vesna Kranjc v komentarju Obligacijskega zakonika, GV Založba , Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 488.