Jedro

Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.

Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 29. 11. 2021 nezakonita, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja, da se tožnika pozove nazaj na delo in se mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja do ponovnega nastopa dela, vključno z vpisom v matično evidenco ZPIZ in plačo, ki bi jo prejel če bi delal (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so njegove zdravstvene težave vplivale na to, da svojega dela ni opravljal pravočasno in kvalitetno. Zaradi sive mrene je bil 3. 1. 2022 operiran. Svojo vodjo je o bolezni in o terminu operacije obvestil takoj, ko je dobil izvid, tj. pred zagovorom o odpovedi. Pri delu z računalnikom si je zaradi težav z očmi moral monitor približati, kar je delo upočasnilo. Zaradi anksiozne motnje je imel občasne težave pri reševanju vlog za sporazumno prekinitev zavarovanj, ki jih podajo zavarovanci. Pri obravnavanju vlog se je včasih soočil s težkimi življenjskimi situacijami ljudi, zaradi česar je težje sprejemal odločitve in je porabil več časa za odločitev. Že več let ima težave s sluhom, zaradi česar od leta 2022 (tj. po odpovedi) uporablja slušni aparat. Težave ima tudi zaradi sindroma obstruktivne apneje, zaradi katere ima motnje dihanja v spanju, kar vpliva na njegovo storilnost in koncentracijo. Bistveno je vprašanje, ali so (bile) njegove zdravstvene težave takšne, da so vplivale na kvaliteto in obseg dela. Zdravniško potrdilo z dne 19. 11. 2021 ne potrjuje nezmožnosti za delo, nakazuje pa na težave, česar toženka ni upoštevala. Ne gre za vprašanje, ali je zmožen opravljati svoje delo, temveč ali ni njegova zmožnost za delo le zmanjšana. Sodišče bi lahko na podlagi izvedenskega mnenja, v katerem ni bila ocenjena anksiozna motnja, zaključilo, da dela ni mogel opravljati enako kvalitetno kot sodelavki zaradi zdravstvenih težav. Zmotno je sodišče presojalo zdravniško spričevalo z dne 5. 1. 2022, ki je bilo izdano mesec po podani odpovedi, zato na odpoved ni moglo imeti nobenega vpliva. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved dr. A. A., da so zdravstvene težave vplivale na njegovo delo. V tem delu je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra, ki bi lahko podal oceno vpliva anksiozne motnje na njegovo delo. Izvedenka medicine dela brez izvidov specialista ni mogla podati mnenja, saj to ni njena specialnost. To pa ne pomeni, da psihiater ne bi mogel podati ocene. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožniku nadrejene delavke B. B., da je težavnih življenjskih zgodb ljudi, na katere naleti tožnik pri vlogah za sporazumno prekinitev zavarovanja morda 1 %. Zmotno je zaključilo, da toženka odpovedi ni podala iz diskriminatornih razlogov. Sodišče je tudi v tem delu kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V zdravniškem potrdilu z dne 19. 11. 2021, katerega je tožnik predložil ob zagovoru, je navedeno, da ima tožnik zdravstvene težave, zaradi katerih je lahko njegova delovna zmožnost omejena, zato zdravnik svetuje napotitev na pregled na medicino dela. Toženka ni čakala na rezultate zdravstvenega pregleda, temveč mu je pred tem podala odpoved. Za odpoved se je očitno odločila že ob uvedbi postopka ugotavljanja tožnikovih delovnih rezultatov. Zato so neverodostojne vse nadaljnje interpretacije rezultatov spremljanja tožnikovega dela. Elektronski sporočili B. B. dokazujeta nestrpnost ter nepripravljenost, da bi prisluhnila tožnikovim težavam. Zaradi zdravstvenih težav ga ni obravnavala enakopravno. Za presojo tožnikovega dela ne more predstavljati objektivne podlage reprezentativni vzorec. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Očitek o presoji zdravniškega spričevala z dne 5. 1. 2022, ki je izdano po odpovedi pogodbe ter upoštevanju izpovedi dr. A. A. ter nestrinjanje z zaključkom sodišča, da odpoved ni podana iz diskriminatornih razlogov, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka, temveč pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, ki jo je tudi zaslišalo. Utemeljeno sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za pridobitev izvedenskega mnenja specialista psihiatrije. Razloge za to je ustrezno pojasnilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Sodišče ni vezano na predlog stranke glede stroke izvedenca, ki naj se angažira za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Odločitev o tem je del običajne diskrecije sodišča. V sodni praksi pa je sprejeto stališče (npr. Vrhovno sodišče RS, VIII Ips 26/2017), da je prav izvedenec specialist medicine dela tisti medicinski strokovnjak, ki najbolj kompetentno in celovito oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Ob upoštevanju celotne medicinske dokumentacije, s katero je razpolagala izvedenka medicine dela, zato ni bilo nobene potrebe za dodatno angažiranje izvedenca psihiatra. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. Pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP o postavitvi drugega (dodatnega) izvedenca, niso bili izpolnjeni. Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela (tožnik, kljub rednim obdobnim pregledom na medicini dela in pri lečečem zdravniku nikoli ni bil napoten ne k psihiatru ne h kliničnemu psihologu) se je izvedba predlaganega dokaza utemeljeno izkazala za nepotrebno.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki nazadnje zaposlen na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec. Opravljal je delo na področju sporazumnih prekinitev zavarovanj, odpovedi dopolnilnih zavarovanj in občasno pomagal v klicnem centru. V letu 2020 je bil za delovno uspešnost ocenjen z oceno negativno. Toženka je pričela s postopkom ugotavljanja pričakovanih rezultatov tožnikovega dela. Imenovala je tri člansko komisijo, ki je njegovo delo spremljala od 1. 6. 2021 do 30. 9. 2021. Tožniku je 29. 11. 2021 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni dosegal pričakovanih rezultatov dela in dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje očitane nepravilnosti presojalo po vsebini. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič B. B., C. C. in D. D. ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da je sodišče dokaze ocenjevalo nekritično, kar tožnik izpostavlja glede presoje izpovedi nadrejene delavke B. B. Njeno izpoved je sodišče prve stopnje ocenilo vestno in celostno ter v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi izpoved dr. A. A. je enako ustrezno ocenilo, pri čemer je logično pojasnilo, zakaj ne sledi njegovemu zatrjevanju, da bi morala toženka upoštevati, da je bil tožnik sposoben delo opravljati le pod določenimi pogoji.

10. Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal. Na sestanku pred obdobjem spremljanja so tožnik, sodelavki, ki sta opravljali podobno delo kot tožnik in ju je toženka spremljala skupaj s tožnikom kot primerjavo, ter tri članska komisija, oblikovali kvalitativne in kvantitativne kriterije. Tudi v postopku pred sodiščem je tožnik izpovedal, da je kriterije ocenil za primerne. Delo tožnika je toženka ugotavljala s pregledom naključnih 10 % primerov. Ugotovila je, da sta sodelavki, v krajšem času prevzeli in obdelali več zahtevkov, z manj napakami kot tožnik. Kljub temu, da je tožnik s kriteriji soglašal, zastavljenih ciljev ni dosegel. 11. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku v opazovanem obdobju več časa vzelo tudi obvezno izobraževanje in dodatno delo, ki se nanaša na pošiljanje odpovedi zavarovanj konkurenčnim zavarovalnicam, kar pa je toženka, skupaj z odsotnostjo z dela zaradi dopusta, upoštevala pri ugotavljanju števila rešenih zadev.

12. Zmoten je pritožbeni očitek, da toženka tožniku ni predstavila podatkov, iz katerih je izhajalo nedoseganje kvantitativnih kriterijev pri njegovem delu. Nasprotno namreč izhaja iz poročila o spremljanju opravljanja delovnih zadolžitev za obdobje od 1. 6. 2021 do 30. 9. 2021, toženka pa se je do pripomb tožnika opredelila tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Nerelevantno je pritožbeno zatrjevanje, da ni utemeljeno uvajati postopka ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov že dobre pol leta od veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč delo, ki se je nanašalo na odpovedi dopolnilnih zavarovanj opravljal že v preteklosti, od leta 2018 dalje, prav tako je sporazumne prekinitve zavarovanj izvajal od konca leta 2019. 14. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela dr. E. E., ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost. Pojasnila je, da siva mrena na enem očesu ni bila kontraindikacija za tožnikovo delo, pri čemer je možne težave s številkami na ekranu tožnik lahko reševal s povečanjem znakov. Enako tudi obojestranska naglušnost in apneja (tudi če bi bila slednja potrjena) ne moreta pomeniti kontraindikacije za opravljanje tožnikovega dela. O diagnozi anksiozne motnje pa ni nikakršnega izvida. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za svojo odločitev in zato pravilno presodilo, da odpoved ni podana iz diskriminatornih razlogov po 6. členu ZDR-1. 15. Opozarjanje na napake in zastoje pri delu ne pomeni nestrpnosti do tožnika in ni namenjeno otežitvi njegova dela, kot zmotno trdi pritožba, sklicujoč se na elektronski sporočili B. B. (B9). Pravica delodajalca, da opozarja na napake in zastoje pri delu izhaja iz njegove dolžnosti organizirati, voditi in nadzorovati delovni proces. Iz naštetih dolžnosti pa izhaja upravičenje delodajalca, da sankcionira tista ravnanja delavcev, ki nemoten delovni proces ovirajo. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožnik pri delu ni bil obravnavan enakopravno.

16. Dokazni postopek je pokazal, da je bila toženka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjena s slabšim sluhom tožnika in težavami pri soočanju s težkimi življenjskimi zgodbami zavarovancev. Operacijo sive mrene pa je tožnik omenil šele v oktobru 2021, ko je bilo obdobje spremljanja že zaključeno. Bistveno za odločitev pa je, da toženka pred pričetkom postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila seznanjena s tem, da tožnik iz zdravstvenih razlogov ne bi mogel opraviti dodeljenih nalog, in da bi lahko njegove zdravstvene težave vplivale na izpolnjevanje kriterijev. Da bi bil tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja v spornem obdobju omejen pri delu na način, da tega dela ne bi zmogel opravljati skladno s pričakovanji, pa tudi dokazni postopek ni potrdil. Skupni 10 % vpliv njegovih zdravstvenih težav na delo, o katerem je izpovedala izvedenka, je bil odpravljiv s povečanjem znakov na ekranu in uporabo slušnega aparata.

17. Ob zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 21. 11. 2021 je tožnik predložil zdravniško potrdilo z dne 19. 11. 2021, iz katerega izhaja, da njegove zdravstvene težave lahko vplivajo na sposobnost opravljanja dela in predlog, da se tožnika napoti na pregled na medicino dela. Na podlagi opravljenega pregleda izdano zdravniško spričevalo z dne 5. 1. 2022 pa potrjuje, da tožnik izpolnjuje zdravstvene zahteve za opravljanje dela. Zapisana je le ena omejitev, tj. kontrola čez šest mesecev. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v spornem času v celoti izpolnjeval zdravstvene pogoje za opravljanje dela. Posledično njegove zdravstvene težave niso razlog in ne morejo biti izgovor za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov.

18. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da je toženka tožnika obravnavala diskriminatorno zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav. Iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela in njenega zaslišanja izhaja, da zdravstveno stanje tožnika v obdobju spremljanja njegovega dela ni bilo takšno, da tega dela ne bi mogel opraviti. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala toženka počakati na zdravniško spričevalo, izdano po tem, ko ga je poslala na zdravniški pregled za oceno njegove delazmožnosti. Glede na ugotovitve izvedenke, na katerih temelji odločitev prvostopnega sodišča, pa tudi ni bistveno pritožbeno sklicevanje tožnika na število težavnih življenjskih zgodb ljudi, na katere je naletel pri svojem delu. Pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi držale pritožnikove trditve o tem, da zaradi zdravstvenih težav dela ni mogel opraviti dovolj hitro, to še ne opravičuje ugotovljenih vsebinskih napak pri delu. Da dejansko stanje v zvezi z nedoseganjem kvalitativnih kriterijev ni pravilno ugotovljeno, pa pritožba niti ne zatrjuje. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in pritožba tega ne prereka, da je imel tožnik slabše delovne rezultate od pričakovanih že v letu 2020, ko ni imel težav z vidom.

19. Tožnik nalog na delovnem mestu samostojnega strokovnega sodelavca ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pa ni bila posledica njegovega zdravstvenega stanja. Ker tožnik pri svojem delu ni dosegal niti kvalitativnih niti kvantitativnih kriterijev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je toženka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

20. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka pa ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam nosi svoje stroške postopka ne glede na izid (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).