16.1.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi L. L. iz L., ki ga zastopa M. J., odvetnica v L. na seji dne 16. januarja 1997

o d l o č i l o :

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 440/94 z dne 8.12.1994, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 38/94 z dne 2.2.1994 ter sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani št. III P 405/92 z dne 25.11.1993 se razveljavijo in se zadeva vrne pristojnemu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v uvodu navedene sodbe, s katerimi so sodišča v pravdnem postopku odločala o tožbi za plačilo odškodnine v obliki rente za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka.

Pritožnik je v tem pravdnem postopku nastopal kot toženec.

2.Temeljno sodišče v Ljubljani je kot prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je tožnici povzročil s tem, ko se je pijan vanjo zaletel, tako da je padla in se pri tem poškodovala. Ker je bila tožnica na podlagi odločbe Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani (v nadaljevanju: SZD PIZ) z dne 2.10.1986, opr. št. Si 539/85 invalidsko upokojena in ker je invalidska pokojnina nižja od plače oz. starostne pokojnine, ki bi jo sicer prejemala, in ji s tem nastaja premoženjska škoda, je sodišče ugodilo zahtevku tožnice in tožencu naložilo:

3.Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da že iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani št. III P 92/88 z dne 18.10.1988 (tedaj je sodišče v drugem pravdnem postopku odločalo o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo zaradi stroškov zdravljenja) izhaja, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici. Iz odločbe SZD PIZ pa izhaja, da je invalidska upokojitev tožnice posledica predmetnega škodnega dogodka, kar da je razvidno iz psihiatričnega izvedenskega mnenja, ki ga je v postopku pred SZD PIZ izdelal prof. dr. J. L. Zato je sodišče štelo, da po temelju zahtevek v celoti obstoji, glede višine pa je upoštevalo izračune razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo oškodovanka prejemala, če bi še naprej delala, oz. starostno pokojnino, ki bi jo prejemala po tem, ko bi se sicer redno starostno upokojila.

4.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je zavrnilo toženčevo revizijo. Potrdilo je stališča nižjih sodišč, da zahtevek ni zastaran ter da med škodnim dogodkom in škodo obstoji vzročna zveza. Slednje izhaja iz izvedenskih mnenj iz drugega pravdnega postopka in postopka pred sodiščem združenega dela PIZ, takšnemu načinu ugotavljanja dejanskega stanja pa toženec ni ugovarjal. Škodni dogodek je odločilni vzrok, ki je pripeljal do invalidske upokojitve in s tem do zmanjšanja zaslužka tožnice. Nižja sodišča so pravilno uporabila materialno pravo, ko so dosodila rento, saj škoda tožnici še nastaja in bo zaradi razlike v višini invalidske in starostne pokojnine gotovo nastajala še v prihodnje.

5.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da so z izpodbijanimi sodbami kršene njegove pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave ter do poštenega sojenja po 23. členu Ustave. Pritožnik meni, da so sodišča nepravilno štela, da je invalidska upokojitev tožnice v vzročni zvezi s tem dogodkom. Navaja, da je vzročna zveza pretrgana, saj je vzrok invalidske upokojitve tožnice drugje, med drugim naj bi jo zajela rentna psihoza, kot je navedeno v medicinski dokumentaciji. Sodišče naj bi kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni sprejemalo nobenih dokaznih predlogov tožene stranke in v postopku sploh ni dopustilo razpravljanja o temelju zahtevka, saj naj bi napačno štelo, da je o tem že pravnomočno odločeno z odločbama v prejšnji pravdi, ko je bilo pritožniku naloženo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter v postopku pred SZD PIZ. Zato naj bi v postopku sodišče obravnavalo zahtevek le po višini. Pritožnik navaja, da je sodišče uporabilo izvedensko mnenje dr. J. L., sestavljeno v postopku pred SZD PIZ, v tej pravdi pa izvedenca sodišče ni postavilo in tudi ni upoštevalo drugega izvedenskega mnenja, izdelanega na zahtevo toženca. Sodnica naj bi bila pristranska, saj ni dopustila obrambe. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo dokazov, ki jih je predlagal toženec in iz katerih naj bi bilo razvidno, da bi do redne starostne upokojitve tožnice prišlo že leta 1989 in ne šele 1991. Sodišče naj bi moralo upoštevati, da je zahtevek zastaran. Pritožnik še navaja, da ni jasno, kako lahko sodišče prisodi rento brez časovne omejitve, kot da bi bila oškodovanka do konca življenja v službi. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 15. člena Ustave, vendar ne opredeli, v čem naj bi bila kršitev.

6.Senat Ustavnega sodišča je v skladu s 54. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju:ZUstS) na seji dne 22.5.1995 sklenil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo.

7.Vrhovno sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo zanika, da bi sodišča štela, da je vprašanje obstoja odškodninske obveznosti po temelju že pravnomočno rešeno na podlagi sodbe iz drugega pravdnega postopka. Vrhovno sodišče meni, da, kadar kakšno pravdno sodišče šteje, da je glede določenega dela podlage za odločitev v pravdi vezano na neko pravnomočno sodbo, to v obrazložitvi svoje sodbe tudi zapiše - takšne opredelitve pa nima nobena izmed izpodbijanih sodb. Jasno je, da odločitev o odškodninskem temelju v prejšnji pravdi nima učinka razsojene stvari. V poznejši pravdi o drugi vrsti škode pa ima po mnenju Vrhovnega sodišča lahko pomen zaradi svoje prepričljivosti in se zato lahko uporabi kot listinski dokaz - kot je bilo to v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče v odgovoru tudi opozarja, da je obseg preizkusa revizije omejen in da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe ni po vsebini izčrpal pravnih sredstev, saj v pravdnem postopku s pravnimi sredstvi ni izkoristil možnosti za odpravo kršitev, ki jih sedaj zatrjuje v ustavni pritožbi.

8.V odgovoru na ustavno pritožbo tožnica v pravdnem postopku, I. Š. iz L., navaja, da je dokazano, da je pritožnik povzročitelj nesreče, v kateri je utrpela hujše poškodbe in se ji zdravje še vedno slabša. Meni, da pritožnik na vse načine zavlačuje postopek in zlorablja svoje pravice, mora pa odgovarjati za svoje dejanje.

B.

9.Ob množici že komaj preglednih navedb v ustavni pritožbi in njenih številnih dopolnitvah, med katerimi je večina takšnih, ki jih Ustavno sodišče niti ne more presojati (in zato v tej odločbi tudi niso povzete), pa je mogoče ugotoviti, da je za presojo pred Ustavnim sodiščem v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je bila pritožniku v spornem pravdnem postopku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.

10.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba se nanaša tudi na odločanje sodišč v pravdnem postopku (kot je to v obravnavani zadevi) in je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njegovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih - vendar ta vidik za obravnavano zadevo ni relevanten. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica.

Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. V Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77, 36/80, 58/84, 20/90, 27/90 - v nadaljevanju: ZPP) se izraža v 5. členu, ki določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. S tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj zagotavlja vsakomur možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka.

Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

11.Ob upoštevanju tako razumljenih zahtev, ki jih za vodenje pravdnega postopka postavlja 22. člen Ustave, so izpodbijane sodne odločbe sporne z dveh vidikov.

12.Pritožnik navaja, enako pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča in podatkov spisa, da sodišče v pravdi za plačilo rente kot odškodnine zaradi zmanjšanja zaslužka sploh ni dopustilo razpravljanja o temelju zahtevka (tj. obstoju odškodninske obveznosti, kar predpostavlja obstoj nedopustnega škodnega dejstva, škode, vzročne zveze ter odgovornosti). Sodišče je namreč štelo, da je o temelju zahtevka že bilo odločeno v prejšnji pravdi, v kateri je sodišče pritožniku naložilo plačilo odškodnine za druge vrste škode (nepremoženjsko in premoženjsko zaradi izdatkov ob zdravljenju) - sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani št. III P 92/88. Takšno ravnanje sodišča je napačno. V prejšnji pravdi je namreč sodišče o obstoju odškodninske obveznosti odločalo le kot o predhodnem vprašanju, od katerega je bila tedaj odvisna odločitev o glavni stvari - zahtevku za plačilo odškodnine. Predhodno vprašanje pa ni del tožbenega zahtevka, je le del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Ker postane pravnomočna le odločitev o zahtevku (čl. 333 ZPP), saj je le ta odločitev vsebovana v izreku sodbe (čl. 338 ZPP), odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti (čl. 12 ZPP) in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze. Stranka si sicer pravnomočno odločitev tudi o predhodnem vprašanju, ki bo na podlagi prvega odstavka 12. člena ZPP zavezovala tudi v bodočih pravdah, lako zagotovi z vložitvijo vmesnega ugotovitvenega zahtevka (tretji odstavek 187. člena ZPP) oz. nasprotne tožbe (čl. 189 ZPP). Le od volje stranke je torej odvisno, ali bo sodišče o predhodnem vprašanju odločilo z učinkom pravnomočnosti ali pa z učinkom le v konkretni pravdi. Vendar v prejšnji pravdi takšnega ustreznega zahtevka katere od strank ni bilo in zato sodišče tedaj o obstoju odškodninske obveznosti tudi ni odločilo v izreku sodbe. Zato je v obravnavani zadevi sodišče kršilo prvi odstavek 12. člena ZPP, ko je štelo, da je o temelju zahtevka oz. vprašanju obstoja odškodninske odgovornosti že odločeno s sodbo št. II P 92/88 - v tej sodbi je sodišče o tem namreč odločilo le kot o predhodnem vprašanju brez učinka pravnomočnosti.

13.Ob tem po presoji Ustavnega sodišča ni odločilno, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izrecno ne navaja določb ZPP, na podlagi katerih je (zmotno) štelo, da je glede obstoja odškodninske obveznosti po temelju vezano na sodbo iz drugega postopka (drugi odstavek 333. člena ter prvi odstavek 12. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje štelo, da je glede temelja zahtevka vezano na sodbo iz drugega postopka, namreč dovolj jasno izhaja iz obrazložitve njegove sodbe, v kateri izrecno navaja, da je iz spisa Temeljnega sodišča št. III P 92/88 razvidno, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici zaradi poškodbe, ki jo je utrpela zaradi ravnanja toženca. Glede na to, da sodišče prve stopnje dokazov, ki bi se nanašali na dejstva glede odškodninskega temelja, ni izvajalo, je sodišče vprašanje ugotovitve obstoja odškodninske obveznosti očitno rešilo zgolj s povzemanjem ugotovitev iz te sodbe, kar pa je glede na zgoraj navedene razloge nedopustno. Takšno stališče je Temeljno sodišče očitno povzelo tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1685/91 z dne 13.11.1991, ki je pred tem ob reševanju pritožbe razveljavilo njegovo sodbo in mu vrnilo zadevo v nov postopek. V obrazložitvi tega sklepa je Višje sodišče navedlo, da "pritožbenim navedbam v zvezi s temeljem toženčeve odškodninske odgovornosti ter vzročno zvezo med nezgodo in invalidsko upokojitvijo tožnice ni mogoče pritrditi, saj je v obeh teh smereh že odločeno s pravnomočno sodbo III P 92/88". Tudi stališča Vrhovnega sodišča, da naj bi šlo pri tem le za dopustno uporabo pravnomočne sodbe kot listinskega dokaza, po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče sprejeti. Določb ZPP, iz katerih izhaja, da odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja odškodninske obveznosti po temelju ne postane pravnomočna in ne zavezuje sodišča v novi pravdi, v kateri odloča o odškodnini za drugo vrsto škode, ni mogoče enostavno obiti s sklicevanjem na pravnomočno sodbo kot listinski dokaz, ki bi bil edini in zadosten za ugotovitev obstoja zahtevka po temelju. Sicer pa sodba kot listinski dokaz lahko logično služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.

14.Iz povedanega sledi, da so sodišča v obravnavani zadevi kršila določbe procesnega prava, ko so štela, da je o obstoju odškodninske obveznosti po temelju že odločeno s pravnomočno sodbo iz drugega pravdnega postopka. Vendar ugotovitev kršitev procesnega ali materialnega prava sama po sebi še ne utemeljuje ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, saj v skladu s 50. členom ZUstS presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za presojo Ustavnega sodišča je zato bistvena nadaljnja ugotovitev, da je v obravnavani zadevi zaradi nezakonitega ravnanja sodišč prišlo do kršitve pritožnikove pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Ker je sodišče nepravilno štelo, da je o temelju zahtevka že odločeno na podlagi pravnomočnih sodb iz drugega postopka, pritožnikovih navedb in dokaznih predlogov glede tega bistvenega dela spora sploh ni obravnavalo in se do njih ni opredeljevalo, čeprav bi se tudi po materialnopravnem stališču sodišča izkazali za bistvene. S tem ko je sodišče na ta način obravnavanje zadeve v bistvu omejilo le na presojo višine zahtevka, je pritožniku onemogočilo obrambo glede obstoja zahtevka po temelju. Glede tega bistvenega dela spora je sodišče zgolj nekritično povzemalo ugotovitve iz drugih sodnih spisov ter samostojnih dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi ni izvedlo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki stranki postavlja v izrazito neenakopraven položaj tako glede dokaznega postopka kot tudi glede možnosti, da predstavita svoje dejanske in pravne argumente v sporu in glede obveznosti sodišča, da pretehta njihovo relevantnost ter se do bistvenih navedb tudi opredeli, po presoji Ustavnega sodišča ne predstavlja zgolj kršitve določb pravdnega postopka, ampak je v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kakor, kot je obrazloženo zgoraj, izhajajo iz 22. člena Ustave.

15.Drug sporen vidik izpodbijanih sodnih odločb pa je v tem, da je sodišče prve stopnje, kolikor je v obrazložitvi sodbe obravnavalo vprašanje obstoja vzročne zveze (posebnih dokazov v tej smeri namreč ni izvedlo), svojo odločitev utemeljilo z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani št. 539/85 z dne 2.10.1986, ki je tedaj na podlagi izvedenskega mnenja dr. L. ugotovilo, da je invalidska upokojitev posledica navedenega škodnega dogodka. Kot izhaja iz navedb ustavne pritožbe in tudi podatkov spisa, pritožnik v tem postopku ni imel možnosti sodelovati; v postopku pred SZD PIZ sta bili udeleženi zavarovanka (oz. sedaj v pravdi tožnica - oškodovanka) in Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Iz načela kontradiktornosti izhaja, da smejo sodna odločba in v njej vsebovane ugotovitve sodišča zavezovati samo tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka razen v izjemnih primerih ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.

16.Ob tem za presojo pred Ustavnim sodiščem sploh ni pomembno, ali je na podlagi spornega izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka sodišče utemeljeno in pravilno sklepalo o obstoju vzročne zveze in ali je sodišče to mnenje interpretiralo pravilno. To je odvisno od pravilne ugotovitve dejanskega stanja in od uporabe materialnega prava, kar je stvar sodišč v pravdnem postopku in ne Ustavnega sodišča. Pač pa je za presojo pred Ustavnim sodiščem odločilno, ali je pritožnik v skladu z zahtevami po kontradiktornem postopku kot izrazu enakega varstva pravic sploh imel možnost sodelovati pri izvedbi tega izvedenskega dokaza, ali je imel možnost postavljati vprašanja izvedencu, se izjaviti o rezultatih dokazovanja in glede tega podati svoja pravna naziranja.

17.Ob tem je potrebno poudariti, da iz 22. člena Ustave sicer ne izhaja, da bi sodišče v pravdnem postopku moralo izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka, in da v okviru zatrjevanih kršitev 22. člena Ustave Ustavno sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč. Vendar pa se v citirani določbi Ustave vsebovana temeljna jamstva poštenega postopka nanašajo tudi na zahtevo po enakem varstvu pravic strank v dokaznem postopku.

Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se izjavi o dokaznih predlogih druge stranke, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam oz. izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja ter glede tega poda tudi svoja pravna naziranja. Pravica stranke do spoštovanja načela kontradiktornosti v zvezi z izvedbo izvedenskega dokaza izhaja tudi iz ureditve v ZPP. V skladu z določbo 260. člena ZPP mora izvedenec podati svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi in ga mora tudi obrazložiti.

Stranke pa imajo v skladu z drugim odstavkom 302. člena ZPP na kontradiktorni glavni obravnavi pravico postavljati vprašanja izvedencu. S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem pritožnik ni imel možnosti sodelovati in zato tudi ni imel možnosti postavljati vprašanj izvedencu ter se nato izjaviti o rezultatih dokazovanja, je sodišče navedena minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka prekršilo. Sodišče pa je s takim ravnanjem tudi prekršilo zahtevo po zagotovitvi enakopravnega obravnavanja strank v postopku.

Nasprotna stranka v pravdnem postopku (tožnica) je namreč kot predlagateljica bila udeležena tudi v postopku pred SZD PIZ in je tedaj imela možnost sovplivati na rezultat postopka in tudi sodelovati pri izvedbi spornega izvedenskega dokaza. Sodišče v pravdnem postopku je torej povzelo ugotovitve izvedenskega dokaza iz postopka pred SZD PIZ, v katerem je ena izmed pravdnih strank imela možnost sodelovati, druga pa te možnosti ni imela. S tem je sodišče pravdni stranki obravnavalo neenakopravno in jima v dokaznem postopku ni zagotovilo enakih procesnih možnosti. Iz navedenih razlogov je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

18.Potrebno je tudi odgovoriti na pomislek Vrhovnega sodišča, da pritožnik ni po vsebini izčrpal pravnih sredstev. Tudi po presoji Ustavnega sodišča je vprašanje izčrpanosti pravnih sredstev kot procesne predpostavke za dopustnost ustavne pritožbe po prvem odstavku 51. člena ZUstS potrebno razumeti tako, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe pravna sredstva izčrpati tudi po vsebini. To pomeni, da Ustavno sodišče lahko v ustavni pritožbi zatrjevane kršitve preizkusi le pod pogojem, da je pritožnik že s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka uveljavljal iste kršitve (kolikor jih je s temi pravnimi sredstvi sploh mogoče uveljavljati). Smisel predpostavke izčrpanosti pravnih sredstev je namreč v tem, da se sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, do katerih je v tem postopku prišlo, in šele, če sodišča sama ne odpravijo kršitev človekovih pravic, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča. Vendar Ustavno sodišče po presoji spisa in priloženih listin ugotavlja, da je pritožnik pravna sredstva izčrpal tudi po vsebini. Resda se revizija toženca (podobno kot sedaj tudi ustavna pritožba) pretežno sklicuje na neutemeljene ali nebistvene razloge. Kljub temu pa je pritožnik že v reviziji in pred tem v pritožbi uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z (ne)izvajanjem dokazov ter povzemanjem ugotovitev iz drugih sodnih spisov ter je zatrjeval, da je bil zato popolnoma onemogočen v obrambi svojih pravic - torej je zatrjeval kršitve, ki so bistvene tudi pri obravnavanju ustavne pritožbe.

19.Po presoji Ustavnega sodišča pa pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini ne pomeni, da bi moral pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevati odpravo kršitev procesnopravne narave in da sicer teh kršitev kasneje z ustavno pritožbo ne bi več mogel uveljavljati. Drugačno stališče je utemeljeno le v primerih, ko že ZPP določa, da je kakšne ugovore procesnopravne narave mogoče uveljavljati le do določenega trenutka v postopku (npr. predlog za izločitev sodnika po 73. členu), ali da katera procesna dejanja opravi sodišče le na iniciativo stranke ali kadar iz ureditve pravnih sredstev po ZPP izhaja, da je kršitve določb pravdnega postopka mogoče uveljavljati le v primeru, če jih je stranka (brezuspešno) uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (tako je le pri absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka glede krajevne pristojnosti in glede uporabe jezika po 4. oz. 8. točki drugega odstavka 354. člena ZPP) - pri kršitvah, ki so predmet tudi presoje te ustavne pritožbe, pa ZPP tovrstnih omejitev ne vsebuje. Odločitev Ustavnega sodišča bi sicer v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka lahko bila drugačna, če bi se izkazalo, da je toženec nedvoumno privolil v ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo izvedenskega mnenja, izdelanega v drugem sodnem postopku, v katerem sam ni bil stranka, in da se je tudi odpovedal zaslišanju izvedenca pred sodiščem. Vendar slednje iz podatkov spisa ne izhaja; predvsem priložene sodne odločbe in pravdni spis ne dajejo podlage za sklep, da je toženec privolil v opustitev zaslišanja izvedenca na kontradiktorni glavni obravnavi in da se je tako odpovedal svoji pravici, da izvedencu postavlja vprašanja in se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Res je sicer, da toženec v pravdnem postopku ni primerno branil svojih pravic, vendar pa je potrebno upoštevati, da je že v postopku prve stopnje vztrajal pri tem, da se o obstoju vzročne zveze odloči po izvedenem dokaznem postopku in je celo z nadzorstveno pritožbo grajal ravnanje sodišča, ki ni hotelo postaviti oz. zaslišati izvedenca.

20.Ostale pritožnikove navedbe za odločitev Ustavnega sodišča niso pomembne. Ker gre zgolj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja oz. za vprašanje kršitev materialnega in procesnega prava, Ustavno sodišče ne more presojati, ali so sodišča pravilno sklepala o (ne)obstoju zastaranja, kot tudi ne more presojati pravilnosti pravnega stališča sodišč, da je za ugotovitev obstoja vzročne zveze nepomembno, da ima oškodovanka določene osebne lastnosti in da pri kakšni drugi osebi brez tovrstnih osebnih lastnosti škodno dejanje ne bi povzročilo takšnih posledic.

Predmet presoje pred Ustavnim sodiščem tudi ne more biti pravilnost dejanske ugotovitve sodišča o datumu, ko bi se oškodovanka redno starostno upokojila. Pritožnik tudi nekorektno graja odločitev sodišča, da je rento prisodilo brez časovne omejitve. Dejanska ugotovitev sodišč namreč je, da je invalidska pokojnina, ki jo prejema oškodovanka, nižja od starostne pokojnine, ki bi jo sicer prejemala, starostno pokojnino pa bi logično prejemala do konca življenja. Ustavno sodišče tudi ne more presojati novih dejstev in dokazov, ki jih je pritožnik predložil v številnih dopolnitvah ustavne pritožbe - slednja so namreč lahko kvečjemu razlog za obnovo postopka v skladu s 421. členom ZPP in jih je torej mogoče uveljavljati s tem pravnim sredstvom v pravdnem postopku.

21.Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in ker sodišči, ki sta v pravdnem postopku odločali o pravnih sredstvih, te kršitve nista odpravili, je bilo potrebno izpodbijane sodbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovljen postopek opraviti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

C.

22.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek