Jedro

Upnik je v vseh treh predhodnih izvršilnih zadevah, na katere se sklicuje, zoper dolžnico na podlagi izvršilnih naslovov, dveh pravnomočnih in izvršljivih odločb iz leta 1999 in ene iz leta 2000, povzročil s tem, ko ni plačal predujma za izvršilne stroške, da je prišlo do ustavitve izvršilnih postopkov. To pa ob pravilni razlagi določbe prvega odstavka 366. člena OZ, po kateri se šteje, da zastaranje ni pretrgano, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja, pomeni, da zastaranje ni bilo pretrgano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnik je dolžan povrniti dolžnici 62,03 EUR stroškov ugovornega postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za izpolnitev do izpolnitve.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi in dolžnici naložilo, da mora upniku povrniti nadaljnje stroške v višini 12,96 EUR v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Dolžnica v pritožbi zoper sklep o ugovoru navaja, da bi sodišče v konkretni zadevi moralo upoštevati določbo 369. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) oziroma 392. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Sodišče je slepo sledilo upnikovemu odgovoru in zavrnilo ugovor zastaranja, ne da bi pri tem podrobneje ugotavljalo dejansko stanje. V tem vidi pritožba zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabilo materialno pravo. Določba 366. člena OZ predpisuje, kdaj se zastaranje ne šteje za pretrgano. Prav upnikovi dokazi pa dokazujejo, da v predmetni zadevi ni izkazal potrebne skrbnosti, saj je Okrajno sodišče v Velenju 25.5.2005 sklenilo, da se izvršba ustavi, ker upnik ni položil predujma za izvršilne stroške. S tem v postopku ni izkazal potrebne skrbnosti. Poleg tega ni opravil nobenega dejanja, s katerim bi dosegel pretrganje zastaranja, kot to zahteva določba 366. člena OZ. Sklepi sodišča o ustavitvi postopka so samo deklaratorne narave in kot taki ne vplivajo na potek zastaranja. Izvršba je bila ustavljena z opustitvijo vsakršnih upnikovih dejanj. Zato v konkretni zadevi do zastaranja ni prišlo in dolžnica predlaga, da pritožbeno sodišče ugovoru v ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in postopek ustavi ter naloži stroške postopka v plačilo upniku, povečane za zakonske zamudne obresti od dneva vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi do plačila.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru vztraja pri navedbah odgovora na ugovor, v katerem je že pojasnil, da ni plačal predujma za izvršitelja, ker je v teku izvršbe ugotovil, da dolžnica nima rubljivih stvari, ki bi jih bilo mogoče prodati, zato bi z izvršiteljem nastali samo še dodatni stroški postopka. Tedaj tudi ni imel podatkov o tem, da ima dolžnica sredstva v banki, zato je štel, da bi bil neuspešen postopek z rubežem in prodajo stvari, saj bi samo bremenil postopek s stroški. Ni pa mu mogoče očitati, da ni ravnal skrbno. Predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, saj so v obrazložitvi sklepa povzeti izvršilni predhodni postopki in tudi to, kako so bili končani. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

6. Pač pa je utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje določbo 369. člena OZ v povezavi z določbo 366. člena OZ zmotno uporabilo. Upnik je v vseh treh predhodnih izvršilnih zadevah, na katere se sklicuje, zoper dolžnico na podlagi izvršilnih naslovov, dveh pravnomočnih in izvršljivih odločb iz leta 1999 in ene iz leta 2000, povzročil s tem, ko ni plačal predujma za izvršilne stroške, da je prišlo do ustavitve izvršilnih postopkov. Sam je predlagal kot izvršilno sredstvo rubež dolžničinih premičnih stvari, zato dejstvo, da se je kasneje odločil, da dolžnica nima rubljivih predmetov in bi s plačilom predujma za izvršitelja povzročil le dodatne stroške, ni pomembno. Če je prišel šele kasneje do tega spoznanja, bi namreč lahko pred ustavitvijo postopka v prejšnjih postopkih predlagal novo izvršilno sredstvo, ki ga predlaga v tej izvršilni zadevi, kjer je nov predlog za izvršbo vložil šele 16.7.2010, potem ko je ugotovil, da dolžnica še ni poravnala svojih denarnih obveznosti. Navedba v predlogu za izvršbo, da je šele sedaj ugotovil, da ima dolžnica tudi transakcijski račun, je tako pavšalna in brez dokazne podlage, da ji razumno ni mogoče slediti. Ob takšnih okoliščinah dolžnica utemeljeno navaja, da so bili vsi trije predhodni izvršilni postopki ustavljeni zaradi upnikove neaktivnosti. To pa ob pravilni razlagi določbe prvega odstavka 366. člena OZ, po kateri se šteje, da zastaranje ni pretrgano, če upnik umakne tožbo (oziroma izvršilni predlog) ali odstopi od takega dejanja, pomeni, da zastaranje ni bilo pretrgano. Ker je v vseh treh primerih upnik s svojo neaktivnostjo povzročil, da so se izvršilni postopki ustavili, do pretrganja ni prišlo in ker je minilo že več kot deset let od izdaje pravnomočnih in izvršljivih izvršilnih naslovov, je bil ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče prve stopnje bi moralo ugovoru ugoditi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) izpodbijani sklep o ugovoru spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče je naložilo upniku, da je dolžan povrniti dolžnici stroške ugovornega postopka, ni pa sledilo predlogu dolžnice, da se ji priznajo tudi stroške pritožbenega postopka, saj stroškov pritožbenega postopka ni opredelila (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).