Jedro

Po določbi I. odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Na to zakonsko pravico tožilca pravilno opozarja pritožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sama sprememba obtožbe ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic. Tožilec, če oceni, da se je spremenilo dejansko stanje oziroma, če se odloči, da bo dejanje, ki je opisano v obtožbi s spremembo obtožbe bolj konkretno in natančno označil, lahko obtožbo tako tudi spremeni. Sodišče prve stopnje mora v postopku odločiti o spremenjeni obtožnici. Sodišče prve stopnje sicer tudi napačno tolmači zapis v odločbi Ustavnega sodišča, da v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenja stranke in predstavljajo zlorabo pravic, pomeni odreči pravno relevantnost takšnemu dejanju tako, da sodišče dejanje, za katerega oceni, da pomeni zlorabo enostavno spregleda.

Sodišče po Zakonu o kazenskem postopku takšne možnosti nima, ampak mora odločiti o spremenjeni obtožbi, s sodbo, ali pa tudi z drugačnim aktom, kadar oceni, da je sicer upravičeni tožilec izgubil lastnost upravičenega tožilca, če je spremenil obtožbo v nasprotju z določbami

344. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba pod točko II. razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I. obtožena M. V. in A. R. spoznalo za kriva prvega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, drugega pa kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obtoženemu M. V. določilo kazen šestih mesecev zapora, obtoženemu A. R. pa je določilo kazen sedmih mesecev zapora ter obema preizkusno dobo v trajanju dveh let. V določeno kazen je obtoženemu M. V. vštelo čas odvzema prostosti. Na podlagi določbe I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sicer vsak na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovancu Inštitutu za tržne raziskave, Ob Železnici 18, Ljubljana je prisodilo njegov premoženjsko pravni zahtevek v višini 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.6.2000 dalje ter ga naložilo obtoženemu A. R. v plačilo. Pod točko II. je obtoženega R. S. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odstavka 96. člena ZKP. Pod točko III. pa je iz razloga po 357. členu ZKP zoper obtoženega S. zavrnilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ, o stroških kazenskega postopka pa odločilo po določbi I. odstavka 96. člena ZKP.

Zoper oprostilni del sodbe se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženega S. spozna za krivega kaznivega dejanja po spremenjeni obtožbi in mu izreče denarno kazen.

Višja državna tožilka M. K. je v predlogu, podanem na podlagi določbe

II. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in zagovorniku, predlagala, naj se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Zoper obtoženega R. S. je bila vložena obtožba zaradi treh kaznivih dejanj prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje za dve kaznivi dejanji obtožbo zavrnilo, obtoženca pa oprostilo obtožbe po obtožnici, ki jo je okrožno državno tožilstvo zoper obtoženca vložilo dne 4.2.2003. Po zaključku dokazovanja je na glavni obravnavi dne 1.3.2005 okrožna državna tožilka za kaznivo dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ, za katero je sodišče prve stopnje izreklo oprostilno sodbo, obtožbo spremenila. Spremembe obtožbe prvostopenjsko sodišče ni sprejelo, saj je štelo, kot izhaja iz razlogov sodbe, da ni dopustna, zaradi česar je obtoženca oprostilo obtožbe po vloženi pravnomočni obtožnici.

Odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljeno graja pritožnica.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-289/95, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da določba II. odstavka 344. člena ZKP (sprememba obtožnice) ni v neskladju z Ustavo. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, "da pravica spremeniti obtožnico na glavni obravnavi za tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od v odločbi navedenih ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku, to je obtoženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo"; in "v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo". Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožilec, ko je na zadnji glavni obravnavi spremenil vloženo obtožbo, za katero očitno sodišče šteje, da ni vsebovala vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja, zlorabil svoje pravice, zaradi česar je zavzelo stališče, da lahko sodišče takšno dejanje tožilca preprosto spregleda in odloči po pravnomočni obtožnici (nespremenjeni). Nadalje sodišče še meni, da je takšna sprememba obtožbe nedopustna, saj je državna tožilka šele na koncu glavne obravnave v obtožbi opisala vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja, ker so bile okoliščine o tem znane že v preiskavi, kot pravi sodišče, vsaj nekatere, in jih obtožnica, ki ni opisovala kaznivega dejanja, ni vsebovala.

Po določbi I. odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Na to zakonsko pravico tožilca pravilno opozarja pritožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sama sprememba obtožbe ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic. Tožilec, če oceni, da se je spremenilo dejansko stanje oziroma, če se odloči, da bo dejanje, ki je opisano v obtožbi s spremembo obtožbe bolj konkretno in natančno označil, lahko obtožbo tako tudi spremeni. Sodišče prve stopnje mora v postopku odločiti o spremenjeni obtožnici. Sodišče prve stopnje sicer tudi napačno tolmači zapis v odločbi Ustavnega sodišča, da v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravečenja stranke in predstavljajo zlorabo pravic, pomeni odreči pravno relevantnost takšnemu dejanju tako, da sodišče dejanje, za katerega oceni, da pomeni zlorabo enostavno spregleda.

Sodišče po Zakonu o kazenskem postopku takšne možnosti nima, ampak mora odločiti o spremenjeni obtožbi, s sodbo, ali pa tudi z drugačnim aktom, kadar oceni, da je sicer upravičeni tožilec izgubil lastnost upravičenega tožilca, če je spremenil obtožbo v nasprotju z določbami

344. člena ZKP. V tem primeru bi lahko prišla v poštev odločba, odločitev po določbah 352. člena ZKP. Vendar pa mora sodišče prve stopnje vedno odločiti po obtožbi, ki jo je državni tožilec, če je do spremembe obtožbe prišlo, na glavni obravnavi spremenil. Sodna odločba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (I. odstavek 354. člena ZKP). Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, o obtožbi tudi ni odločilo, zaradi česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj se sodba sodišča prve stopnje ne nanaša na dejanje, obseženo v spremenjeni obtožnici, na kar tudi utemeljeno opozarja okrožna državna tožilka v pritožbi. Ker je tako sodišče prve stopnje v sodbi napačno presodilo, da gre pri spremembi obtožbe za takšno zlorabo procesnih pravic, da mu po spremenjeni obtožnici ni treba odločati in pritožnica utemeljeno navaja, da je tožilec upravičen na glavni obravnavi spremeniti obtožbo in bi edino takšno obtožbo smelo obravnavati sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter izpodbijano sodbo v napadenem delu (točka II.) razveljavilo.

Ker ne gre za odločitev povezano s presojo v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja (V. odstavek 392. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu okrožne državne tožilke naj samo sodbo spremeni, obtoženca spozna za krivega in mu izreče denarno kazen.

V ponovnem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje po končani glavni obravnavi opredeliti, ali je spremenjeno obtožnico mogoče obravnavati po vsebini ter o njej odločiti meritorno (oprostilna ali obsodilna sodba), ali pa je prišlo do spremembe obtožbe v nasprotju z določbo 344. člena ZKP. Če bo spoznalo, da je nastopila takšna situacija bo moralo o obtožbi odločiti z procesno odločbo in za svojo odločitev navesti jasne in konkretne razloge.