Jedro

Pri osebah, ki jih navaja KZ v 3. odstavku 183. člena, ni dovolj, da so pri njih podane osebne in posebne lastnosti, iz katerih praviloma izvira odnos nadrejenosti in podrejenosti, ampak je pomembno - to še posebno pri osebah, pri katerih skrb za otroka ni zakonsko določena-, ali je bila takšni osebi dejansko prepuščena skrb za učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo.

Kljub besedi "in" med varstvom in oskrbo v 3. odstavku 183. člena KZ to ne pomeni, da morata biti oba položaja podana kumulativno.

Ker ne v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi obramba ni predlagala neposrednega zaslišanja priče, ne more šele z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitve obdolženčeve pravice do zaslišanja priče v njegovi navzočnosti, ki izhaja iz č) točke 3. odstavka 6. člena EKČP. Ker naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovalo dejstvo, ki za obstoj kaznivega dejanja ni materialnopravno relevanten, sodišče z njihovo zavrnitvijo ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Določba 3. odstavka 421. člena ZKP je glede tega, od kdaj teče rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, specialna v odnosu na 4. odstavek 120. člena ZKP, po kateri teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve (obdolžencu ali zagovorniku).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je M.Z. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZS in mu zanj izreklo kazen 1 leto zapora, vanjo vštelo čas prebit v priporu in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 22.12.1999 glede krivdoreka in kazni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov postopka pa je povprečnino, določeno s sodbo sodišča prve stopnje, znižalo.

Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sam pravi, iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni ali v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje ali odloči kako drugače po 426. členu ZKP.

Kršitve kazenskega zakona so po vložnikovem stališču v sledečem: - kršitev po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 372. člena ZKP je podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje po spremembi obtožbe napačno uporabili in interpretirali materialno kazensko določbo v Kazenskem zakoniku v nasprotju s pravnim namenom in tako nezakonito presegli normativni okvir materialnopravne definicije kaznivega dejanja, določene v 3. odstavku 183. člena KZS, saj nista ugotovili vseh znakov kaznivega dejanja, in sicer nista ugotovili, da je bil obsojenec izvenzakonski partner matere oškodovanke, niti da mu je bila oškodovanka zaupana v varstvo in oskrbo; - z izpodbijanima sodbama je bila kršena določba 3. točke 372. člena ZKP v zvezi z 22. členom ZKP, ker sodišči nista zavrnili obtožbe iz razlogov 4. točke 357. člena ZKP, ker se je kazenski postopek zoper obsojenca začel po poteku 10-letnega zastaralnega roka, s čimer je bila kršena določba 3. točke 1. odstavka 111. člena KZS, oziroma 4. točka 1. odstavka 111. člena KZS.

Vložnik uveljavlja sledeče kršitve določb kazenskega postopka: - kršitev 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodbi opirata na izjavo D.H., izvenzakonskega partnerja matere oškodovanke, ki je bila prebrana na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje in katere vsebini je obsojenec ugovarjal in ji očital neresničnost. Ker obsojenec v nobeni fazi postopka ni imel možnosti tej priči zastaviti vprašanja, je podana kršitev 2. odstavka 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP oziroma kršitev določb 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), kršitev 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in kršitev 2.e točke 40. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP); - izpodbijana sodba je v nasprotju z določilom 28. člena Ustave, saj je bil M.Z. obsojen na podlagi modificirane obtožbe za kaznivo dejanje, za katerega zakonski opis ne določa, da je kaznivo; - podana je kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker zapisnika o pričanju izvenzakonskega partnerja matere oškodovanke D.H. nista bila izločena iz spisa; - kršena je določba 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bil obsojenec spoznan za krivega v nasprotju s 3., 4. in 7. členom KZS, saj bi moral državni tožilec obtožbo umakniti, ko ni mogel dokazati vseh znakov kvalificiranega kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZS oziroma sodišče je ravnalo v nasprotju s 1. in 4. odstavkom 357. člena ZKP, ker ni zavrnilo obtožbe ali obdolženca oprostilo obtožbe po 3. odstavku 358. člena ZKP, ker ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje; - podana je kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitvi izpodbijanih sodb ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih oziroma pravnorelevantnih pojmih, kot so: partner, kot druga oseba, ki naj bi zlorabljala položaj; roditeljska pravica in v okviru nje ugotovitev vseh pravic in dolžnosti, ki bi jih obdolženi moral izpolnjevati v celoti, da bi se obsojenca lahko štelo za partnerja kot osebo, ki ima tiste posebne lastnosti, ki jih zakon zahteva, da bi bila podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZS in da je obsojenec imel tiste lastnosti, podobne roditelju, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in oskrbo ter da je obsojenec ta položaj zlorabil. Obrazložitev sodbe prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z ugotovitvami iz preiskave in zapisnika z glavne obravnave, da je opravljal nekatere starševske funkcije do oškodovanke; - podana je kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je ugotovljeno odločilno dejstvo, da je bila oškodovanka zaupana v varstvo obsojencu, v nasprotju z izjavami same oškodovanke na glavni obravnavi; - kršitev po 2. odstavku 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 299., 183. ter 17. in 16. člena ZKP, ker v nasprotju z instrukcijsko maksimo zadeva ni bila vsestransko razčiščena in dognana materialna resnica. Obe sodišči sta zavrnili zaslišanje predlaganih štirih prič obrambe: N.K., H.P., V.R. in A.K. glede obstoja ali neobstoja partnerskega odnosa oziroma izvenzakonske skupnosti in s tem v zvezi očitano zlorabo položaja, kakor tudi, ali je bila obsojencu oškodovanka zaupana v varstvo in oskrbo; - podana je kršitev 4. in 5. odstavka 180. člena ZKP ter 1. odstavka 331. člena ZKP ter drugih določb kazenskega postopka v zvezi z zaslišanjem ter pričanjem prič ter pravico obsojenca ter njegovega zagovornika, da prisostvuje temu zaslišanju zaradi zavarovanja pravic obsojenca, glede na to, da sodišči sodbo opirata na izjavo privilegirane posredne priče D.H.; - podana je kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v sklepu o zavrnitvi predlaganih dokazov za zaslišanje štirih že navedenih prič zatrdilo, da izvedba dokazov ni potrebna, ker je mogoče o dejstvu izvenzakonske skupnosti zaključevati že na podlagi izvedenih dokazov; - z neargumentirano zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje štirih prič obrambe je bila kršena določba 16. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in glede uveljavljenih kršitev navedel:

1. Kršitve kazenskega zakona Zatrjevanje, da je bila oškodovanka po ugotovitvi sodišča izročena zgolj v varstvo obsojencu, medtem ko o oskrbi ne govori, kar naj bi pomenilo, da ni opisan eden od znakov kaznivega dejanja, pravno ni pomembno, gre za naštevanje v zakonu: varstvo in oskrba. Torej za obstoj kaznivega dejanja zadošča že, da je bila oškodovanka izročena obdolžencu v varstvo, lahko pa bi mu bila izročena zgolj v oskrbo. Tudi v tem primeru bi šlo za kaznivo dejanje, gre za alternativno ne za kumulativno izvršitveno obliko.

Tudi ugovor, da je pravica kazenskega pregona zastarala, ne drži, obsojenec je dejanje izvrševal v času od poletja 1987 do začetka leta 1989, državni tožilec pa je zoper njega zahteval preiskavo 9.2.1998. Preiskovalni sodnik je preiskavo uvedel s sklepom dne 31.3.1998. Torej je bilo prvo procesno dejanje storjeno, še preden je potekel relativni zastaralni rok za pregon. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju začne namreč zastaranje teči, ko je bilo storjeno zadnje dejanje.

2. Kršitve določb kazenskega postopka Vsa zatrjevanja, da je bila obsojencu kratena pravica do obrambe, so neutemeljena. Sodišče ni bilo dolžno zaslišati vseh oseb, ki jih je predlagala obramba, marveč je upravičeno zaslišalo le tiste, katerih pričanja so po njegovi oceni lahko prispevala k razjasnitvi stvari.

Isto velja za zatrjevanje, da se obsojenec na prvem zaslišanju ni bil sposoben uspešno braniti, pri čemer zahteva ne navede razlogov, zaradi katerih naj bi bil obsojenec v takem duševnem stanju. Nasprotno izhaja iz zapisnika o zaslišanju pri preiskovalnem sodniku dne 31.3.1998, da je bil obsojenec pred zaslišanjem poučen o svojih pravicah in da se je odrekel pravici do zagovornika.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uporaba kazenskega zakona: Vložnik uveljavlja kršitev določbe 3. odstavka 183. člena KZ z zatrjevanjem, da M.Z. ni imel posebne lastnosti osebe, ki ji je otrok lahko zaupan v varstvo in oskrbo v skladu z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), to bi bil lahko le izvenzakonski partner, ki bi mu moral biti otrok zaupan tako v varstvo kot v oskrbo in ne le v kvazi varstvo.

Takšna razlaga določbe 3. odstavka 183. člena je napačna. Storilec dejanja po navedenem členu je lahko eden od oškodovančevih roditeljev ali staršev, lahko pa tudi otrokov učitelj, vzgojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki je otroku nadrejena (lahko zunajzakonski partner, medicinsko osebje in podobno). Glede na raznovrstnost oseb in razmerij, iz katerih izhaja njihov poseben nadrejeni položaj nad otrokom, je jasno, da kolikor gre za osebe, katerih razmerja z otroci niso urejena z ZZZDR, določb navedenega zakona ni mogoče uporabljati niti za razlago obstoja posebnih lastnosti osebe, ki je storilec tega kaznivega dejanja, niti pri razlaganju vsebine določenega razmerja med takšno osebo in otrokom (npr. poklicna varuška in podobno). Določba 3. odstavka 183. člena KZS ni blanketna norma, ki bi odkazovala na določbe ZZZDR ali drugega zakona. Otrok ali mladoletnik (oseba, mlajša od 15 let) v današnji družbi še zdaleč ni zaupana pri odraščanju in zagotavljanju nemotenega razvoja, ki obsega tako učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, le staršem, ampak tudi številnim drugim osebam, pri čemer je potrebno zaradi razmerja nadrejenosti in podrejenosti otroka zavarovati proti spolno samovoljnim spolnim posegom oseb z avtoriteto oziroma ločiti socialne funkcije takšnih oseb od seksualnih kontaktov. Pri osebah, ki jih navaja kazenski zakon, ni dovolj, da so pri njih podane osebne in posebne lastnosti, iz katerih praviloma izvira odnos nadrejenosti in podrejenosti, ampak je pomembno posebno pri osebah, pri katerih skrb za otroka ni že zakonsko določena, ali je bila takšni osebi dejansko prepuščena skrb za učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Tako pri očimu in mačehi na primer ne bo zadoščala gospodinjska skupnost, bolj pomembno je, ali je takšni osebi s soglasjem roditelja prepuščena ena od navedenih pravic oziroma dolžnosti.

Izpodbijani sodbi za obsojenca ugotavljata, da je bil partner matere oškodovanke, pri čemer to partnerstvo ni bilo zgolj seksualna zveza in sostanovalstvo. Sodišče prve stopnje razmerje podrobno in konkretno opredeli tudi z besedami oškodovane S.P. in sicer, da je bil obsojeni v času izvršitve kaznivega dejanja "kot član družine" in je užival zaupanje njenih članov. V nekaterih primerih je funkcioniral kot eden od staršev oziroma starejši član družine, npr. kaznovanje otrok kot vzgojni ukrep, delno prispevanje za skupno gospodinjstvo v določenem obdobju, varstvo otrok v času, ko je bila M.P. v službi, preoblačenje otrok ponoči, ko sta močila posteljo, pomoč pri tuširanju otrok.

Treba je poudariti, da za prenos (so)odgovornosti za otroka ni treba, da je izrecen, zadošča molčeč prenos, ki pa ima konkretno podlago v ugotovljenih ravnanjih oziroma odnosu. Prav to ugotavlja prvostopenjsko sodišče, obenem z rezultatom takšnega odnosa, to je zaupanjem oškodovankine matere obsojencu, ki je bilo tudi v tem, da mu je pustila v varstvu otroka, po drugi strani tudi zaupanje otrok obsojencu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo pravilen pravni sklep, da je bil obsojenec v družini P. ne le sostanovalec, temveč partner matere oškodovanke, ki mu je bilo prepuščeno oškodovankino varstvo, to pa je zlorabil za izvršitev opisanih spolnih dejanj.

Vložnik napačno razlaga določbo 3. odstavka 183. člena KZS, da bi morala biti oškodovanka obsojencu zaupana v varstvo in oskrbo, da bi sploh lahko bilo storjeno to dejanje. Gola jezikovna razlaga res dopušča možnost, da zakon zahteva kumulacijo obeh položajev. Vendar je tudi jezikovno razlago mogoče uporabiti le v kontekstu predmeta razlage. Zakon pri tem dejanju določa štiri dejavnosti, namenjene razvoju otrok in mladoletnikov, ki niso neločljivo povezane ne z vidika otroka in njegovega razvoja niti oseb, ki takšno dejavnost izvajajo. Ne samo nerazumna, ampak absurdna bi bila razlaga, ki bi storilcu spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, ki mu je bila zaupana, omogočala obrambo, da dejanje ni storjeno, ker mu otrok ni bil zaupan hkrati v varstvo in oskrbo ali npr. medicinskemu osebju samo v oskrbo ne pa tudi v varstvo. Prav takšni razlagi vložnik namenja veliko prostora in ji daje velik poudarek, vendar iz navedenih razlogov z njo ne more uspeti. Beseda "in" med varstvo in oskrbo pomeni le povezavo med predzadnjim in zadnjim členom pri naštevanju. Če bi šlo pri "varstvu in oskrbi" za sintagmo, bi jo zakonodajalec ločil od "učenja, vzgoje" z na primer besedo "ter".

Kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje ni zastaral, kot to misli vložnik. Relativni zastaralni rok po 3. točki 1. odstavka 111. člena KZ za dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad 5 let, je 10 let, vendar pa se po določbi 4. odstavka 112. člena KZS zastaranje pretrga, če je storil storilec v času, ko teče zastaralni rok za enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Glede na ugotovitev, da je obsojenec spolna dejanja izvrševal od poletja 1987 do poletja 1989, relativno zastaranje kazenskega pregona ni moglo nastopiti, absolutno zastaranje, ki nastopi po preteku dvojne dobe za relativno zastaranje, pa še ni nastopilo (6. odstavek 112. člena KZS).

Ugovor, da tožilec med glavno obravnavo ne bi smel spremeniti obtožnice oziroma da je vprašljiva določba 344. člena ZKP z vidika njene ustavnosti, na kar veže vložnik svoje stališče, po katerem tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti in bi moral dokazati, da je bila oškodovanka obsojencu zaupana v varstvo in oskrbo, kar pa ni bilo dokazano in iz česar potem vložnik nadalje izvaja kršitev materialnega zakona, je neutemeljen v več pogledih. Prvič vložnik nima prav, da tožilec ne bi smel reducirati očitka obtožbe, tako da ni več očital obsojencu, da mu je bila oškodovanka zaupana tako v varstvo kot v oskrbo, ampak samo v varstvo. Takšna redukcija zagotovo tožilcu olajša dokazovanje, vendar tega ni mogoče šteti kot nedovoljeno poslabšanje obtoženčevega položaja s spremembo obtožnice. Tudi ni pravno pomemben motiv, ki je navedel tožilca k spremembi obtožnice. Mogoče je, da je spremenil svoj pogled na pravno vprašanje, ali gre pri varstvu in oskrbi za zakonsko zahtevo po kumulaciji obeh položajev, bistvena je njegova ocena, da izvedeni dokazi ne zadostujejo za ugotovitev, da gre za stek alternativno določenih položajev. Tožilčevo ravnanje ni bilo v nasprotju z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP. Stališče vložnika, da je ta določba protiustavna, je argumentirano zgolj z navajanjem, da spremenjena obtožnica "pomeni v bistvu drug spor", za katerega velja načelo "ne bis in idem". Ključnega vprašanja vložnik pri tem ne elaborira in sicer, kaj pomeni "v bistvu" in prav tu je vprašanje ne protiustavnosti navedene določbe, temveč morebitne protiustavnosti njene uporabe v konkretnem primeru. Treba je namreč vedeti, da ni sodnega postopka, pa naj bo to v adversarnem ali sistemu mešanega kazenskega postopka, v katerem bi se zahtevala absolutna identiteta med obtožbo in sodbo in v katerem bi veljala absolutna prepoved spremembe obtožnice. Odločilno vprašanje za presojo, ali sprememba obtožnice posega v pravico do poštenega sojenja, je vprašanje, ali sprememba posega v obdolženčevo pravico do obrambe na nedopusten način. V obravnavanem primeru je bila strategija obrambe zgrajena na stališču, da obsojenec očitanih spolnih dejanj ni storil. Redukcija obtožbe na način, da je tožilec iz nje izpustil očitek, da je bila oškodovanka obsojencu zaupana tudi v oskrbo, ne posega v očitek, da mu je bila zaupana v varstvo. Zato ni mogoče šteti, da se je položaj obrambe spremenil na slabše, ker je tožilec spremenil morda tudi svoje napačno pravno stališče v zvezi z obtožbo in ne samo ugotovil, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi ne utemeljujejo očitka o zaupanosti v oskrbo. Tudi če tožilec ne bi spremenil obtožnice in bi sodišče ugotovilo le zaupanost v varstvo ne pa tudi v oskrbo, to ne bi bil razlog za izrek oprostilne sodbe.

Zagovornik je zahteval in dobil čas za pripravo obrambe, obsojenec je izjavil, da je spremembo obtožnice razumel. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka Izpovedba priče D.H. je bila na glavni obravnavi dne 26.10.1999 prebrana v soglasju s strankami in je bil ta dokaz izveden v skladu z določbo člena 340 ZKP. Po prebrani izpovedbi obramba ni zahtevala ponovnega (neposrednega) zaslišanja priče, pač pa je zagovornik predlagal dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem prič N.K., H.P., V.R. in A.K. v zvezi z okoliščino, s kom je obsojeni dejansko živel v izvenzakonski skupnosti oziroma je zagovornik navedel, da bodo predlagane priče potrdile navedbe obsojenca, da ni bil v izvenzakonski skupnosti z M.P. Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obramba ni predlagala neposredne izvedbe dokaza, to je zaslišanja D.H. na glavni obravnavi, zato ne more uspešno šele z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitve pravice do zaslišanja priče v njegovi navzočnosti, ki izhaja iz č) točke 3. odstavka 6. člena EKČP. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se sodba sodišča prve stopnje na izpovedbo D.H. ne opira, sodišče druge stopnje pa v svoji sodbi predvsem zavrača pritožbeni ugovor, češ da je bilo dejanje obsojencu podtaknjeno s strani D.H. Krivdorek se na to izpovedbo tako niti ne opira.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje štirih prej navedenih prič sodišče ni kršilo pravic obrambe. Teza obrambe je bila, da je kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, lahko storjeno le, če je obsojenec z materjo oškodovanke živel v izvenzakonski skupnosti. S predlaganimi pričami naj bi se dokazalo, da takšne skupnosti med materjo oškodovanke in obsojencem ni bilo. Izvedba teh dokazov ni bila potrebna, saj predlagana tema dokazovanja za obstoj kaznivega dejanja ni materialnopravno relevantna. Sodišče je z boljšimi, neposrednimi dokazi ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru med obsojencem in oškodovankino materjo za takšno partnerstvo, da ga je moč šteti za osebo s posebnimi lastnostmi oziroma položajem v družini P., kot to določa 3. odstavek 183. člena KZS, to je bilo potrjeno tako z izpovedbo oškodovanke in njene matere, konec koncev deloma tudi z zagovorom obsojenca. Zagovornik obsojenca je v svoji besedi pred koncem glavne obravnave zvezo obsojenca in M.P. označil kot skupnost v "preizkusni dobi".

Zatrjevanje, da bi morala biti zapisnika o pričanju D.H. izločena iz spisa, ker je bil izvenzakonski partner matere oškodovanke, temelji na dejstvu, ki v postopku ni bilo zatrjevano niti ugotovljeno, to je, da je bil D.H. izvenzakonski partner M.P. Gre torej za implicitno zatrjevanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ni podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kot so: "partner, kot druge osebe, ki naj bi zlorabile položaj," "roditeljske pravice in v okviru njih ugotovljene vse pravice in dolžnosti, ki bi jih obtoženi moral izpolnjevati v celoti, da bi se obdolženega lahko štelo kot partnerja za osebo, ki ima tiste posebne lastnosti, ki jih zakon zahteva, da bi bila podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ in da je obdolženec imel tiste lastnosti, podobne roditelju, kateremu je bil otrok zaupan "v varstvo in oskrbo ter da je obdolženec ta položaj zlorabil". Izpodbijani sodbi imata razloge, kot je bilo že navedeno, o naravi in vsebini partnerstva med obsojencem in M.P., oziroma o položaju, ki ga je imel obsojenec v družini P. kot tudi o tem, da je ta položaj zlorabil. Ni potrebno, da bi sodbi imeli razloge o pojmih, ki jih vložnik napačno šteje kot relevantne.

Prav tako ni podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo odločilno dejstvo, "da je bila oškodovanka zaupana v varstvo obsojencu, navedeno v izpodbijanih sodbah, v nasprotju z izjavami same oškodovanke na glavni obravnavi". Vložnik posamezne iztrgane izjave iz konteksta šteje kot nasprotje med temi izjavami in ugotovitvami sodišča, medtem ko sodbi sodišča prve in druge stopnje upoštevata bistveno vsebino izjav oškodovanke in njene matere in na takšni podlagi izvedeta zaključek o obstoju odločilnih dejstev. Tako je na 11. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.10.1999 najbolj zgoščeno mati oškodovanke povedala, da je v začetku življenja z obsojenim kazalo, da bo mogoče s skupnimi močmi prebroditi težave v življenju ..., da je bila njuna skupnost skupnost izvenzakonskih partnerjev, ki se je kazala v tem, da je v začetku obsojeni še delal in od zaslužka nekaj prispeval za skupno gospodinjstvo, da je užival njeno zaupanje. Povedala je tudi, da je v času njene odsotnosti varoval njena otroka in mu je zaupala. Zagovornik obsojenca je v zaključni besedi razmerje med obsojencem in materjo oškodovanke označil kot nekakšno preizkusno dobo partnerjev za skupno življenje.

Z izrekom kazni sodišče ni kršilo določb kazenskega zakona, saj je kazen izrečena v mejah, ki jih določa Kazenski zakonik. Stališče, da je bil z izrekom kazni obsojencu kršen ZZZDR, Zakon o socialnem varstvu in Konvencija o otrokovih pravicah v bistvu negira Kazenski zakonik, ne da bi vložnik za to podal razumno in sprejemljivo razlago.

Vložnik je dne 5.7.2000 pri Okrožnem sodišču v Kopru podal dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Dopolnitev je podana izven trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato je ni bilo mogoče upoštevati. Sodbo sodišča druge stopnje je obsojenec prejel dne 3.3.2000. Določba 3. odstavka 421. člena ZKP glede tega, kdaj teče rok za vložitev pravnega sredstva, je specialna v odnosu na 4. odstavek 120. člena ZKP, po kateri teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve (obdolženemu ali zagovorniku). Po prej navedeni določbi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teče od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo, to pa pomeni, da je v tem primeru rok za vložitev potekel z iztekom dne 3.6.2000, torej več kot mesec dni pred vložitvijo dopolnitve zahteve.

Izrek o stroških temelji na določilu členov 92., 93., 4. odstavku 95. člena in 98.a členu ZKP. Obsojenec ima nizke dohodke in nepreskrbljene otroke, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.