Jedro

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.

Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.

V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča, I U 961/2021-19 z dne 17. 8. 2021, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 56010-21/2019/57 z dne 12. 5. 2021, odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 977,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Zadeva obravnava vprašanje pristojnosti ministra za pravosodje, da po odločitvi pristojnega sodišča v izročitvenem postopku na podlagi Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tudi sam presodi, ali bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki, v katero se jo izroča, mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo ali na ta način kaznovalo.

**Dosedanji postopek**

2. V zadevi poteka postopek odločanja o izročitvi tožnice A. A., začet na podlagi mednarodne tiralice in prošnje pristojnega organa Ruske federacije, zaradi izvedbe kazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem pomoči pri kaznivem dejanju poneverbe po posebej veliki vrednosti, ki je kaznivo po Kazenskem zakoniku Ruske federacije. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ks 42496/2019 z dne 27. 10. 2020 ugotovilo, da so podani pogoji za izročitev tožnice državi prosilki, Ruski federaciji. Pritožbo zoper ta sklep je zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 23. 2. 2021, tako da je sklep postal pravnomočen.

3. Tožena stranka je z odločbo, št. 56010-21/2019/57 z dne 12. 5. 2021, izdano na podlagi 530. člena ZKP, dovolila izročitev tožnice pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poneverbe po posebej veliki vrednosti po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije.

4. Zoper navedeno odločbo tožene stranke je tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) in v njej uveljavljala, da je ves čas postopka dokazovala, da njena izročitev v Rusijo gotovo pomeni kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in drugih konvencijskih pravic. Čeprav je sodišče v sodni fazi postopka izročitve presodilo, da navedena nevarnost ni podana, meni, da minister za pravosodje pri svoji odločitvi ni vezan na odločitev sodišča, temveč je dolžan opraviti svojo presojo obstoja kršitev EKČP. Lahko bi nastala situacija, ko bi se po odločitvi sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP okoliščine v državi prosilki tako spremenile, da bi to utemeljevalo zavrnitev izročitve na podlagi odločitve ministra, ki ima v tem postopku zadnjo besedo.

5. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo, I U 961/2021-19 z dne 17. 8. 2021, zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po stališču Upravnega sodišča je za presojo okoliščin, ali bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo ali na ta način kaznovalo, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19, v nadaljevanju ZKP-N), skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena v zvezi s 527. in 528. členom ZKP, pristojno (kazensko) sodišče, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev tega sodišča vezan. Toženka se zato po oceni Upravnega sodišča utemeljeno ni spuščala v ponovno presojo okoliščin, ki jih je zatrjevala tožnica in ki se nanašajo na kršitev 3. in 6. člena EKČP, glede na to, da je o teh okoliščinah že pravnomočno odločilo kazensko sodišče v sodnem delu postopka izročitve. Pojasnilo je, da ima tožnica prav, da se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo ratificirane mednarodne pogodbe v Republiki Sloveniji neposredno, med njimi tudi EKČP, kar pa ne pomeni, da bi morala toženka v upravnem delu postopka izročitve ponovno presojati kršitve 3. in 6. člena EKČP, ki jih tožnica uveljavlja z istimi razlogi, kot jih je v sodnem delu tega postopka, in o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Tudi v upravnem delu postopka je treba upoštevati konvencijsko pravo, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Tako bi bila po stališču Upravnega sodišča presoja navedenih konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka mogoča le, če bi tožnica navedla nove razloge oziroma dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajala (npr. nastop izrednih razmer v državi prosilki šele po odločitvi pristojnih sodišč).

6. Posledično se je tudi Upravno sodišče omejilo le na presojo, ali je pravilna ugotovitev toženke, da v konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 530. člena ZKP, po katerem minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Ker je ugotovilo, da ta ni podan (tožnica je sicer vložila prošnjo za mednarodno zaščito, vendar postopek v času odločanja Upravnega sodišča še ni bil pravnomočno končan, temu, da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, pa tožnica niti ni nasprotovala), je Upravno sodišče odločitev toženke potrdilo kot pravilno, tožbo tožnice pa zavrnilo.

7. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče s sklepom, X DoR 224/2021 z dne 1. 12. 2021, dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP. Ob tem je tudi odločilo, da se ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in se do poteka roka za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 961/2021-19 z dne 17. 8. 2021, če je revizija vložena, pa do odločitve o njej, začasno zadrži izvršitev odločbe Ministrice za pravosodje, št. 56010-21/2019/57 z dne 12. 5. 2021. 8. V skladu z navedenim sklepom je revidentka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo Upravnega sodišča tako, da njeni tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v ponovno presojo.

9. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo Upravnega sodišča. 10. Vrhovno sodišče je postopek odločanja dne 28. 9. 2022 s svojim sklepom prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP, kar je predlagala tudi revidentka.1 Glede na jedro spora je štelo, da je bistvena in protiustavna pomanjkljivost ZKP v tem, da ne opredeljuje ne materialnopravnih in ne procesnih podlag za odločanje ministra na način, ki bi zagotovil, da v postopku izročitve ne bi prišlo do kršitve človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave. Minister po presoji Vrhovnega sodišča tako nima ne pristojnosti ne pravil za presojo, ali bi obstajala verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Ta pogoj je določen v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP in je po noveli ZKP-N prepuščen presoji pristojnih kazenskih sodišč, pri tem ko je bil predhodno črtan kot eden od pogojev za odločanje v pristojnosti ministra. Glede na ustavne zahteve po polni in ex nunc presoji tega pogoja pa bi bilo treba zagotoviti, da bi v postopku izročitve o izpolnjenosti tega pogoja lahko presojal tudi minister kot zadnji organ, ki odloča o izročitvi (ter sodišče v morebitnem upravnem sporu v postopku sodnega nadzora nad to odločitvijo). Tudi v upravnem delu postopka izročitve morajo biti upoštevana vsa morebitna novo nastala dejstva, ki bi lahko kazala na verjetnost nastanka navedene kršitve EKČP in Ustave.2 Glede na to, da ZKP tega ne omogoča in ne daje potrebne zakonske podlage ministru, da navedeno upošteva, je ureditev ZKP protiustavna. Ob tem je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na pomanjkljivost s tem povezane procesne ureditve v ZKP tudi z vidika morebitnega preprečevanja zlorab takega postopka,3 ki bi vzpostavila potrebno ravnovesje z javnimi interesom, ki je tako v spoštovanju meddržavnih pogodb o izročitvi kot tudi v učinkovitem pregonu storilcev kaznivih dejanj.4

11. Ustavno sodišče je o zahtevi odločilo s svojo odločbo, št. U-I-388/22 z dne 8. 6. 2023. V njej je odločilo, da ZKP ni v neskladju z Ustavo. Navedlo je, da ker so upravni organi po drugem odstavku 120. člena Ustave vezani tudi na Ustavo, so v okviru svojih postopkov absolutne človekove pravice, za varstvo katerih ni zagotovljeno drugo učinkovito pravno varstvo, dolžni varovati neposredno, četudi jim zakon te obveznosti ne nalaga (40. točka obrazložitve). Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).

12. Vrhovno sodišče je 9. 8. 2023 stranki pozvalo, da se glede na nova stališča Ustavnega sodišča lahko izjavita, na kar sta s pripravljalnima vlogama odgovorili tako revidentka kot tudi tožena stranka.

**K I. točki izreka**

13. Ker je Ustavno sodišče o vloženi zahtevi Vrhovnega sodišča odločilo s citirano odločbo, razlogi za prekinitev postopka niso več podani. Zato je Vrhovno sodišče revizijski postopek nadaljevalo.

**K II. točki izreka** **Bistvene navedbe revidentke**

14. Revidentka v reviziji ponavlja svoje tožbene trditve in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve ni vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP, temveč je dolžan pri izdaji odločbe na podlagi 530. člena ZKP napraviti samostojno presojo (ne)obstoja pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, torej presojo, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Ta določba ustreza vsebini 3. člena EKČP, ki se uporablja neposredno in terja presojo okoliščin, ki predstavljajo oviro za izročitev, v času izročitve (polna in ex nunc presoja). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do situacije, ko bi se po odločitvi kazenskih sodišč spremenila sodna praksa ESČP in/ali okoliščine v državi prosilki na slabše, pa bi moral minister kljub temu dovoliti izročitev zahtevane osebe. V zvezi s tem je pomembno, da ZKP zoper navedeno odločitev sodišča ne predvideva pravnih sredstev (niti obnove).

15. Stališče iz odločbe Ustavnega sodišča, da je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti, je uporabljivo v konkretni zadevi revidentke. Revidentka je v upravnem delu izročitvenega postopka pred upravnim organom podala nove navedbe glede verjetnosti navedene kršitve prepovedi mučenja in nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja in kaznovanja v primeru, da bo vrnjena v Rusko federacijo. V pisni izjavi je povzela izseke iz novejših poročil, ki obravnavajo stanje človekovih pravic v Rusiji (Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2020, Poročilo organizacije Memorial, Poročilo o stanju v zaporskih institucijah v regiji Sverdlovska Združenja Human Rights Defenders of Urals), kar izhaja tudi iz izpodbijanega akta. Zato ne drži stališče Upravnega sodišča iz izpodbijane sodbe, da je revidentka uveljavljala zgolj razloge, ki jih je že presojalo kazensko sodišče in o katerih je že pravnomočno odločeno. Čeprav se navedena poročila, ki jih je predložila revidentka, morda nanašajo na neustreznost priporskih in zaporskih razmer, kar je zatrjevala tudi v sodnem delu izročitvenega postopka, je bistveno, da je v upravnem delu tega postopka v zvezi s temi razlogi podala nove navedbe in se sklicevala na novejša poročila, ki pa jih ministrstvo ni izvedlo kot dokaz in jih ni presojalo. To pa so novejše (spremenjene) okoliščine, do katerih bi se moral upravni organ opredeliti in se ne bi smel postaviti na stališče, da tako presojo preprečuje vezanost na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč v tej zadevi, ker so bila ta vprašanja obravnavana že z njihove strani. S tem se upravni organ ni opredelil do vidikov zatrjevane verjetne kršitve 3. člena EKČP in 18. člena Ustave, do katerih bi se glede na razlago, ki jo podaja Ustavno sodišče, moral. Enako kršitev je storilo Upravno sodišče, ko je v izpodbijani sodbi temu stališču toženke pritrdilo.

**Navedbe tožene stranke**

16. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je izročitveni postopek specifičen in je kot tak uvrščen v posebno poglavje ZKP, ki se skladno s 521. členom uporablja le subsidiarno, torej če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače. V konkretnem primeru je to Evropska konvencija o izročitvi z dne 13. 12. 1957, katere pogodbenici sta tako Republika Slovenija kot Ruska federacija. Izročitveni postopek je dvofazen: v sodnem delu kazensko sodišče odloči ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za izročitev tujca (522 – 529. a člen ZKP), nato sledi upravni del, v katerem minister za pravosodje dovoli izročitev (530. člen ZKP). Pogoji za dovolitev izročitve, ki jih presoja sodišče, so v zakonu jasno razmejeni od razlogov za zavrnitev izročitve, ki jih presoja minister za pravosodje. Po noveli ZKP-N se presoja verjetnosti kršitve pravice iz 18. člena Ustave in 3. člena EKČP opravi v sodnem delu izročitvenega postopka (nova 14. točka prvega odstavka 522. člena ZKP), tako da med razlogi za odklonitev izročitve tega ni več navedenega. Poleg tega, da je taka ureditev skladna s prakso Ustavnega sodišča in tudi mednarodno primerljiva, se v sodnem delu izročitvenega postopka tudi učinkoviteje zagotavljajo kazensko procesna jamstva osebe, katere izročitev se zahteva. Iz zakona torej ne izhaja, da lahko minister ponovno presoja navedbe ter izvaja dokaze, do katerih se je že opredelilo kazensko sodišče in ne more zavzeti drugačnega stališča glede istih navedb in dokazov. V pristojnost ministra ne sodi ponovno odločanje o izpolnjevanju procesnih in materialnih pogojev za izročitev (522. člen ZKP, 18. člen Ustave, 3. člen EKČP), ki so v pristojnosti kazenskega sodišča, še posebej pa ni dopustna drugačna odločitev izvršne oblasti glede izpolnjevanja pogojev, ki jih že presodilo kazensko sodišče. Opozarja tudi, da bi lahko zahteva po ponovni presoji že podanih navedb in izvedenih dokazov, pa tudi novih dokazov, ki so bili tujcem na voljo že v sodnem delu postopka, pripeljala do zlorab postopka, tudi s ciljem podaljševanja postopka prek meja maksimalnega roka izročitvenega pripora oziroma drugih ukrepov za zagotovitev navzočnosti takih oseb na ozemlju Republike Slovenije. To bi bilo v nasprotju tudi z obveznostmi, ki jih je z namenom preprečevanja kriminala in pregona storilcev kaznivih dejanj prevzela Republika Slovenija s sklenitvijo mednarodnih pogodb na področju mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča v tej zadevi toženka poudarja, da lahko tujec uveljavlja spremenjene okoliščine, ki nastopijo po odločitvi kazenskih sodišč, s katerimi se utemeljujejo kršitve človekovih pravic, določene z Ustavo in EKČP. 17. V obravnavani zadevi je revidentka že v sodnem delu izročitvenega postopka ugovarjala verjetnost kršitve 18. člena Ustave (3. člena EKČP) in v ta namen predložila dokaze. To sta presodili tudi Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani v svojih sklepih in pravnomočno zaključili, da so pogoji za izročitev izpolnjeni, vključno z ugotovitvijo, da ni podana verjetnost, da bo revidentka v državi prosilki bila podvržena mučenju oziroma nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Revidentka je v upravnem delu postopka navajala iste navedbe kot v sodnem delu (kršenje pravic zapornikov in pripornikov, ki pomenijo kršitev navedene človekove pravice), ki jih je dokazovala z dokazi, predloženimi v sodnem delu izročitvenega postopka in poročili glede splošnih razmer v državi prosilki. Glede na predhodno pravnomočno končan postopek pred kazenskim sodiščem je tožena stranka sprejela stališče, da v del odločitve sodne veje oblasti ne more posegati in posledično tudi ne izvajati dokazov v povezavi z navedenimi zatrjevanji. Temu je sledilo tudi Upravno sodišče, ki je po mnenju tožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo in presodilo skladno z zahtevami Ustave in EKČP ter ob tem pravilno ugotovilo, da revidentka ni uveljavljala nobenih razlogov, ki še ne bi bili presojani s strani kazenskega sodišča oziroma novih razlogov, ki bi utemeljevali ugotovitev kršitve konvencijskega prava oziroma notranjega prava, ampak je uveljavljala razloge, o katerih je že pravnomočno razsojeno.

18. Ob navedenem tožena stranka dodaja, da po začetku vojaške invazije Ruske federacije nad Ukrajino pristojni slovenski organi, upoštevajoč tudi odločitev ministrov za pravosodje držav članic Evropske unije, po 24. 2. 2022 niso izročili nobenega tujca v Rusko federacijo. Navaja tudi, da ima ministrica za pravosodje možnost uporabe instituta izredne razveljavitve odločbe po 278. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki bi jo lahko uporabila, če bi postala odločba v obravnavani zadevi izvršljiva in če bi zato lahko bile prizadete človekove pravice revidentke.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

19. Ustavno sodišče je v svoji odločbi razložilo pomen 15., 18. in 120. člena Ustave tako, da so upravni organi v okviru svojih postopkov absolutne človekove pravice,5 za varstvo katerih ni zagotovljeno drugo učinkovito pravno varstvo, dolžni varovati neposredno, četudi jim zakon te obveznosti ne nalaga. S tem je na novo razložilo ustavno načelo zakonitosti delovanja uprave, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno in na podlagi Ustave in zakonov (drugi odstavek 120. člena Ustave, glej 40. točko obrazložitve).

20. Vsebina ustavne pravice iz 18. člena Ustave (v povezavi s 3. členom EKČP) ima po razlagi Ustavnega sodišča tako materialni kot procesni vidik. Iz presoje Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora imeti posameznik na podlagi 18. člena Ustave v postopku izročitve možnost dokazovanja, da obstaja resnična nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Če je pristojni organ to presojo že opravil in sprejel stališče, da navedena nevarnost ni podana, mora biti posamezniku omogočeno, da vse do dejanske izročitve zahteva ponovno presojo te nevarnosti, pri čemer se lahko sklicuje tako na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, kot tudi na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih posameznik ni navedel iz upravičenih razlogov (v nadaljevanju spremenjene okoliščine). To jamstvo je kot integralni del 18. člena Ustave absolutno, kar pomeni, da njegove omejitve (v javnem interesu ali zaradi pravic drugih) niso dopustne (glej 31. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

21. Skladno z navedenim prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti (42. točka obrazložitve).

22. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.

23. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev. Prenos navedene presoje iz pristojnosti ministra med pristojnosti sodišča z novelo ZKP-N torej (po vsebini) nima normativnega učinka.6

24. Procesno učinkuje človekova pravica iz 18. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča ne glede na določbe ZKP neposredno tako, da lahko oseba, katere izročitev se zahteva, tudi v postopku pred ministrom navaja spremenjene okoliščine.7 Prvič to pomeni, da lahko ta oseba navaja nova dejstva in nove dokaze, ki so nastali po odločitvi kazenskega sodišča. Procesno gledano ta dejstva in dokazi tudi sicer ne spadajo v časovni okvir pravnomočnosti sklepov kazenskega sodišča, ki bi s tem vezala ministra, ob tem pa dolžnost upoštevanja dejstev in dokazov, ki obstajajo v času izdaje upravne odločbe, izhaja tudi iz splošne ureditve ZUP. Pomembno pa je, da iz neposrednega učinkovanja navedene človekove pravice izhaja, da jih je kljub njihovemu kasnejšemu nastanku treba upoštevati in to neposredno na podlagi te pravice. Drugič, neposredni učinek te človekove pravice pomeni tudi, da pravnomočna odločitev kazenskega sodišča ministra tudi ne veže v tistem delu, v zvezi s katerim oseba (stranka) navede dejstva oziroma predloži dokaze, ki so obstajali že pred izdajo sodne odločbe, vendar to stori šele v upravnem delu izročitvenega postopka in pri tem navaja upravičene razloge, zakaj tega ni storila že prej. Če stranka torej navede take upravičene razloge, mora po stališču Ustavnega sodišča minister nova dejstva in dokaze v svojem postopku upoštevati in lahko verjetnost kršitve navedene človekove pravice ugotovi drugače, kot jo je pravnomočno ugotovilo kazensko sodišče. V takem primeru pa mora izročitev zavrniti (glej 41. in 42. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), čeprav to posega v pravnomočno odločbo kazenskega sodišča. 25. Vrhovno sodišče na tej točki zgolj pripominja, da upravni del izročitvenega postopka pred ministrom ni formalno nadaljevanje sodnega dela izročitvenega postopka in da ZKP in ZUP prekluzij navajanja dejstev in dokazov v zvezi s tem ne urejata. Zato se sicer _a contrario_8 pojavi vprašanje, ali glede na stališča Ustavnega sodišča torej iz neposrednega učinkovanja 18. člena Ustave izhaja tudi omejitev (procesnih) zakonskih pravic strank, da predlagajo dejstva in dokaze v upravnem delu izročitvenega postopka.9 Vendar pa se v obravnavani zadevi v reviziji dopuščeno revizijsko vprašanje na to ne nanaša. Zato se Vrhovno sodišče do tega in s tem povezanega vprašanja morebitnih zlorab postopka (kot to ugovarja tožena stranka, zgoraj) nadalje ne opredeljuje.10 Uporaba v konkretni zadevi

26. Revidentka uveljavlja, da je v postopku pred toženo stranko predložila nove dokaze (poročila, zgoraj, 15. točka obrazložitve) in da jih tožena stranka ni obravnavala, kar je med strankama nesporno. Pri tem pa je pomembno, da je tožena stranka štela, da navedenih dokazov ne bo izvajala in jih obravnavala zato, ker gre za pravnomočno razsojeno zadevo, saj sta se do očitka in dokazov glede verjetnosti kršitev 3. člena EKČP in 18. člena Ustave pravnomočno opredelili že pristojni sodišči (glej tudi 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi v upravnem sporu je toženka poudarila, da bi se lahko v postopku pred ministrom z namenom varstva človekove pravice iz 18. člena uporabile nove okoliščine, ki bi nastale po odločitvi pristojnih sodišč (npr. v primeru nastopa izrednih razmer v državi prosilki), minister pa ni pristojen presojati istih navedb in ocenjevati istih dokazov, do katerih sta se pravnomočno že opredelili kazenski sodišči in je na odločitev teh sodišč vezan, prav tako pa ni pristojen izvajati novo predloženih dokazov glede istih navedb (glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in nasl.). Navedeno pravno stališče toženke je podprlo tudi Upravno sodišče, ki je navedlo, da bi bila presoja kršitev EKČP, ki jih je uveljavljala revidentka, mogoča le, če bi revidentka navedla nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava, torej razloge oziroma dejstva, ki jih v do tedaj v sodnem postopku še ni navajala, kot npr. nove okoliščine po odločitvi pristojnih kazenskih sodišč, kot to navaja tožena stranka. V obravnavani zadevi pa po presoji Upravnega sodišča ne gre za tak primer, saj revidentka ni uveljavljala nobenih novih razlogov, ki še ne bi bili presojani s strani kazenskega sodišča oziroma novih razlogov, ki bi utemeljevali kršitve konvencijskega prava oziroma notranjega prava, ampak je uveljavljala zgolj razloge, ki jih je že presojalo kazensko sodišče in o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Zato se toženka po stališču Upravnega sodišča utemeljeno ni spuščala v ponovno presojo kršitev 3. člena EKČP, ki jih je revidentka uveljavljala s predložitvijo novih dokazov (poročil, glej 47. do 49. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

27. Upravno sodišče je torej izhajalo s pravnega stališča, da je v upravnem delu postopka izročitve že uveljavljanje določenega _razloga_, do katerega se je opredeljevalo kazensko sodišče v sodnem delu tega postopka, omejeno z načelom pravnomočnosti. Kolikor je mogoče razumeti navedeno stališče, torej ne gre zgolj za prepoved ponovne presoje dejstva ali dokaza, do katerega se je že opredelilo kazensko sodišče, temveč za omejitev ponovne presoje že uveljavljanega vsebinskega razloga (npr. glede stanja v zaporih in priporih v Ruski federaciji), ki bi (lahko) pomenil kršitev prepovedi iz 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP. S tem Upravno sodišče pritrdi tudi stališču toženke, da minister v upravnem delu postopka ni pristojen izvajati (niti) novo predloženih dokazov glede istih navedb. Kot to pravilno uveljavlja revidentka, tako stališče posega v dolžnost poglobljene in de novo presoje, ki v zvezi z varstvom navedene, neposredno učinkujoče, absolutne človekove pravice poleg zahtev iz 530. člena ZKP zavezuje tako ministra kot tudi Upravno sodišče, kar jasno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča. 28. Ker sta torej tožena stranka in Upravno sodišče napačno razložila pravno podlago za odločanje ministra po 530. členu ZKP, posledično pa tudi razmejitev njegove pristojnosti in vezanosti na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča v postopku izročitve, je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo Upravnega sodišča spremenilo. Tožbi je ugodilo tako, da je izpodbijani upravni akt toženke odpravilo, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek (94. člen ZUS-1). V tem postopku bo moral minister v upravnem delu izročitvenega postopka o zadevi ponovno odločiti in ob tem neposredno uporabiti 18. člen Ustave na način, ki izhaja iz 15. člena Ustave tako, kot ga je utemeljilo Ustavno sodišče v svoji odločbi. Pri tem se kot navedeno Vrhovno sodišče ne opredeljuje do procesnih vidikov, ki v tej zadevi niso bili predmet revizijskega preizkusa (zgoraj, 25. točka obrazložitve). Poleg tega pa v izogib nadaljnje nezakonitosti ravnanja zgolj pripominja, da navedbe tožene stranke o možnosti izredne razveljavitve odločbe s strani same ministrice ne držijo, saj 279. člen ZUP ne omogoča uporabe izrednega pravnega sredstva izredne razveljavitve s strani organa, ki je upravno odločbo izdal na prvi stopnji (279. člen ZUP).11 **K III. točki izreka**

29. Ker je revidentka z revizijo uspela, Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odloča tako o stroških revizijskega postopka, kot tudi o stroških upravnega spora pred Upravnim sodiščem. Glede na to, da je revidentka v okviru slednjih priglasila le sodno takso za tožbo,12 Vrhovno sodišče v tej zvezi zgolj pojasnjuje, da ji bo Upravno sodišče to povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

30. Stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil,13 pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek).

31. Revidentka je zahtevala povrnitev stroškov za predlog za dopustitev revizije, revizijo in za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek.14 Revidentki je za predlog za dopustitev revizije priznalo 625 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT) in za revizijo 437,5 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko tarifne številke 30 OT in 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo. Ker je revidentka skupaj s predlogom za dopustitev revizije uspešno vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ji zanjo pripada še dodatnih 250 točk (2. točka tarifne številke 27). Revidentka je nadalje upravičena do 23 točk za materialne stroške (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, kot to določa tretji odstavek 11. člena OT), skupno torej do 1.335,5 točk. Te ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času plačila v znesku 0,60 EUR znašajo 801,30 EUR, ob dodatnem upoštevanju 22% DDV pa 977,59 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

**Odločitev senata**

32. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Vrhovno sodišče je predhodno v zadevi X Ips 40/2021 z dne 13. 10. 2021 že sprejelo sklep, na podlagi katerega je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 530. člena ZKP. 2 Tako npr. sodba ESČP v zadevi D. L. proti Avstriji, z dne 7. 12. 2017, 58. točka obrazložitve. 3 Na možnost zlorab, ki bi pripeljale do neučinkovitosti postopkov izročitve, argumentirano opozarja toženka v odgovoru na revizijo, str. 13 in nasl. 4 Tako tudi ESČP, glej zgoraj citirano sodbo D. L. proti Avstriji in drugo sodno prakso. 5 Po stališču Ustavnega sodišča gre za človekove pravice, ki ne dopuščajo nikakršnih omejitev, torej tudi ne tehtanja s pravicami drugih ali z javnim interesom. 6 Pri tem sicer ni nepomembno, da je tožena stranka navedla, da (po noveli ZKP-N) iz sodne in upravne prakse v izročitvenih zadevah izhaja, da minister za pravosodje ne presoja nobenega od pogojev v 522. členu ZKP, ki so v pristojnosti kazenskih sodišč (str. 8 odgovora na revizijo). 7 Pojem „spremenjenih okoliščin“ poda Ustavno sodišče v 31. točki obrazložitve. 8 Torej če stranka navaja dejstva in dokaze v upravnem postopku pred ministrom, ki bi jih lahko navedla tudi v sodnem postopku in upravičenih razlogov za to, da tega ni storila, ne izkaže. 9 Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v svoji zahtevi za oceno ustavnosti v obravnavani zadevi z dne 28. 9. 2022 take prekluzije ZKP ne pozna in je ne more vzpostaviti zgolj praksa sodišč. Po ZUP pa lahko stranka pred upravnim organom navaja dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku. 10 Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora prekluzijo navajanja (novih) dejstev in dokazov zaradi varstva ustavnih pravic izrecno določati zakon, npr. sklep X Ips 108/2017 z dne 31. 1. 2018, sodba I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018 in druge. 11 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Ljubljana: GV Založba 2017, str. 463. 12 O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1. 13 V konkretnem primeru je uporabljiva OT, objavljena v Ur. l. RS, št. 2/2015. 14 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 21/2022 z dne 12. 4. 2023 (36. točka obrazložitve).