Jedro

Utemeljenost dokaznih predlogov. Razmerje med že ugotovljenimi dejstvi in dejstvi, ki šele morajo biti ugotovljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je 15. 4. 2019 obdolženega D. S. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15. let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za prvo od teh mu je določilo kazen dve leti zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen tri leta in šest mesecev zapora, nakar mu je po prvem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 8176/2018 z dne 23. 10. 2018, s katero je bila obdolženemu določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu, upoštevaje vse tri določene kazni po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. V to kazen je bil obdolženemu po 56. členu KZ-1 vštet še čas, ki ga je prestal v priporu od 10. 1. 2019 od 18.55 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve in plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev, dolžan pa je plačati nagrado in potrebne izdatke oškodovankine pooblaščenke. Vse navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 1747/2019. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve določb Ustave R Slovenije (Ustava), kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da mu izreče nižjo kazen zapora ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega predsednika senata. Predlagal je tudi, da se ju skupaj z obdolženim o seji obvesti, kar je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti storilo še za višjo državno tožilko.

3. Po opravljeni seji, ki so se je udeležili vsi v redu obveščeni, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena ter kot njuno posledico še kršitve 22. in 29. člena Ustave. V zvezi s prvo navaja, da se v obrazložitvi sodbe nahaja zgolj prepis vsebine zapisnikov iz glavne obravnave, brez da bi bili izvedeni dokazi vsebinsko ocenjeni. Pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razbremenilni dokazi pa v razlogih sodbe niso bili ocenjeni. Zadnja navedba je že v zvezi z drugo bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki je po pritožbeni obrazložitvi podana še zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo utemeljenim dokaznim predlogom, s čemer je po eni strani obdolženega prikrajšalo v njegovi pravici do izvajanja dokazov v lastno korist, po drugi strani pa niti dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo.

5. Uveljavljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani. Res je, da je v obrazložitvi sodbe povzeta vsebina obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov, vendar se je sodišče prve stopnje do odločilnih dejstev neposredno opredelilo v 23. do 28. točki obrazložitve sodbe, ko je oškodovankini izpovedbi, izpovedbam prič ter ugotovitvam izvedenke medicinske stroke z razumljivimi razlogi sledilo in ko je v 31. točki obrazložitve sodbe navedlo, s katero krivdno obliko sta bili kaznivi dejanji storjeni. Podobno velja še za odločilna dejstva iz obdolženčevega zagovora, do katerih se je sodišče prve stopnje v 29. in 30. točki obrazložitve sodbe prav tako razumljivo opredelilo.

6. Z navedbo, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do razbremenilnih dokazov, pritožnik posredno zatrjuje, da pri izdaji sodbe ni bil uporabljen sedmi odstavek 364. člena ZKP, z navedbo o neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogih pa, da na glavni obravnavi nista bila pravilno uporabljena drugi odstavek 5. člena in četrti odstavek 329. člena ZKP. Pri tem prezre, da so bili v grajanih povzetkih izpovedb prič M. I., S. I. in M. H. zajeti tudi deli, ki za obdolženega niso bili obremenjujoči. Toda to so bili še vedno samo deli, kajti v ostalem niti te izpovedbe za obdolženega niso bile razbremenjujoče. Drugače je glede zavrnjenih dokaznih predlogov, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je pri istovrstni presoji izhajalo iz že ugotovljenih dejstev in dejstev, ki bi po dokaznih predlogih šele morala biti ugotovljena. V zvezi s prvimi pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni navedel odločilnih dejstev, ki bi bila po izvedbi dodatno predlaganih dokazov še bolj popolno ali pravilneje ugotovljena, medtem ko je pri dejstvih, ki bi šele morala biti ugotovljena tudi po pritožbeni obrazložitvi jasno, da se nanašajo zgolj na kontrolna dejstva, ki so v primerjavi z odločilnimi dejstvi, ko ta temelje na povsem skladni dokazni podlagi, subsidiarnega pomena. Le tedaj, ko dokazov zvezi z odločilnimi dejstvi ne bi bilo mogoče vsebinsko povezati, bi navedena kontrolna dejstva pridobila na pomenu ter bi sodišče prve stopnje moralo ravnati tako kot mu v danem primeru ni bilo treba. Oškodovankina izpovedba je bila namreč povsem določna, potrjena je bila še z drugimi dokazi, ki jih nenazadnje ni bilo malo in ki se v odločilnem niso razhajali.

7. Zadnje je pritožbeno sodišče poudarilo zato, ker pritožnik v graji ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da izpovedbe omenjenih prič M. I., S. I. in M. H. niso skladne z ugotovitvami izvedenke medicinske stroke, ki ji je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Razen tega je oškodovankina izpovedba glede prvega dejanja v letu 2012 neživljenjska, potrditev v izpovedbi priče V. R. pa šibka. Oškodovanka je bila tedaj preprosto premlada, da bi za spolni odnos, ki ga v preiskavi ni znala podrobno opisati, sploh vedela, medtem ko s sestankom, na katerega se v dokazni oceni sklicuje sodišče prve stopnje ni mogoče potrditi. Končno, razhajanje v obdolženčevem zagovoru kot ena izmed podlag za njegovo zavrnitev s strani sodišča prve stopnje v zvezi z drugim kaznivim dejanjem po pritožbeni obrazložitvi ni pomembno in temelji na vinjenosti v času dejanja. To je kot dejstvo izkustveno povsem sprejemljivo, kot je hkrati logično, da če je obdolženi spolni odnos z oškodovanko v letu 2019 v zagovoru potrdil, ni nobenega razloga, da istega še za leto 2012 ne bi mogel storiti.

8. Ne, pritožbeno sodišče se z zgornjo pritožbeno grajo ne strinja. Že je bilo opozorjeno, da so izpovedbe prič M. I., S. I. in M. H. razbremenjujoče le v delu in še to, ko niso povezane z drugimi dokazi. Med temi je tudi izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke, ki ga pritožnik ne povzema, kar je v primerjavi s sodiščem prve stopnje nepopolno. Izvedenka je namreč v mnenju in izpovedbi na glavni obravnavi jasno nakazala na razliko med oškodovankinim delovanjem navzven in kaj je na to po oškodovankinem pregledu sama ugotovila. Posebej je pomembno, da je pri zaznanih čustvenih motnjah razmejila med tistimi, ki izvirajo iz same oškodovanke in njenega (premalo) odzivnega okolja in tistimi, ki jih je bilo mogoče povezati z obema dejanjema. Pomembno je še, da je izvedenka pojasnila oškodovankino obnašanje po dejanjih (nadaljnja srečanja z obdolženim in partnerko ipd.), ki so za žrtev navzven delovala nenavadno, z vidika preseganja položaja, v katerem se je tedaj znašla in povezanih neprijetnih občutenj pa so bila po izvedenkinih ugotovitvah smiselna. Pravilna ocena potemtakem je, da se celo v pritožbeni obrazložitvi delno povzete izpovedbe navedenih prič in navedene izvedenkine ugotovitve dejansko skladajo ter da v posledici morajo biti povezane.

9. V pritožbeni graji oškodovankine izpovedbe glede prvega kaznivega dejanja, pritožnik prezre, da ta ni bila potrjena le z delom izpovedbe priče V. R., ampak še z izpovedbami prič M. I., K. I., S. I. in N. R.. Res je, to so tako imenovane posredne priče, ki so izpovedovale po oškodovankinem pripovedovanju, ki pa je bilo ves čas enako. Razen tega je oškodovanka sama v preiskavi jasno povedala, zakaj dogodka v šotoru mami ni znala opisati in da zdaj, ko je starejša ve, kaj se je takrat dogajalo. Če k navedenemu dodamo izpovedbo priče D. B., ki je sprejela oškodovankino prijavo na zapisnik in ugotovitve že omenjene izvedenke medicinske stroke, dvomov v oškodovankino izpovedbo niti po presoji pritožbenega sodišča ne more biti. Vrzeli v obdolženčevem zagovoru zato resnično niso pomembne, objektivna potrditev drugega dejanja v zagovoru pa sama zase ni pogoj za potrditev prvega dejanja. To je bilo storjeno (potrjeno) z drugimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter obdolženega še za prvo, bolj odločno zanikano dejanje utemeljeno obsodilo.

10. Pritožbena graja v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je najprej uperjena v odmero kazni za drugo kaznivo dejanje ter v preklic pogojne obsodbe. Obdolženi je bil po pritožbeni obrazložitvi v času storitve drugega dejanja vinjen in star vsega 23 let, preklic pogojne obsodbe pa zaradi heterogenosti kaznivih dejanj ni bil utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče se strinja, da obdolženčeva vinjenost in starost ob storitvi drugega kaznivega dejanja pri odmeri kazni nista bili upoštevani, vendar je bilo obdolženemu tudi prvo kaznivo dejanje dokazano. Pomeni, da se obdolženi pri drugem kaznivem dejanju ni „spozabil“, medtem ko mu pogojna obsodba ni bila preklicana po diskrecijski presoji iz prvega in drugega odstavka 59. člena KZ-1, ampak zaradi zapovedi iz prvega odstavka tega člena, ki jo je sodišče prve stopnje že po razumljivih razlogih sodbe moralo spoštovati.

12. Glede na obrazloženo in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika obdolženega D. S. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Obdolženi je bil plačila sodne takse oproščen (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP). Je sicer solastnik nepremičnine, hkrati pa je oče mladoletnega otroka, za katerega je dolžan skrbeti in oseba pred prestajanjem kazni zapora.