Jedro

Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova; sodišče pa je na izvršilni naslov v celoti vezano. Ker upnik za izterjavo odpravnine nima podlage v izvršilnem naslovu, saj v njem ni določeno, da je dolžnik dolžan upniku izplačati tudi odpravnino, izvršbe v tem delu ni mogoče dovoliti.

Izrek

Pritožba in ugovor se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 8.929,00 SIT so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu za izvršbo in dovolilo izvršbo za: 1) glavnico v znesku 208.913,16 SIT (neizplačana nadomestila osebnega dohodka); 2) zakonite zamudne obresti od zneska 34.818,86 SIT od dne 21. 7. 1992 dalje, od zneska 34.818,86 SIT od 21. 8. 1992 dalje, od zneska 34.818,86 SIT od 21. 9. 1992 dalje, od zneska 34.818,86 SIT, od 21. 10. 1992 dalje, od zneska 34.818,86 SIT, od 21. 11. 1992 dalje in od zneska 34.818,86 SIT, od 21. 12. 1992 dalje; 3) stroške pravdnega postopka v znesku 11.100,00 SIT ter 4) izvršilne stroške v znesku 10.488,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa. Predlog za izvršbo je sodišče v delu, v katerem upnik zahteva izterjavo odpravnine v znesku 113.048,25 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 1992 dalje in izvršilnih stroškov nad 10.488,00 SIT, zavrnilo. Izvršilni naslov je odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 2105/92-15 z dne, 2. 9. 1993. Zoper sklep pravočasno ugovarja dolžnik, ki meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tudi procesne določbe ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče je na veljavni izvršilni naslov, to je sodbo Sodišča združenega dela v celoti vezano in ga le izvršuje. V izvršilnem naslovu pa ni nikjer zaslediti zneska 208.913,16 SIT in ne zneskov 34.818,86 SIT. Sodišče združenega dela ni odločilo o višini osebnega dohodka, katerega bi moral dolžnik plačati upniku. Odločba le napotuje na določbo 2. člena Sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 23. 4. 1992, v katerem pa prav tako ni razviden noben znesek. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu upnika, ki je dokazoval višino s fotokopijo nepodpisane in nepečatene izplačilne liste; vendar osebni dohodek upnika ni bil takšen, kot ga izkazuje s priloženo plačilno listo.

Upnik bo moral konkretno višino terjatve izkazati s pravnomočnim izvršilnim naslovom.

Upnik je na ugovor odgovoril in pojasnil, da je odločba sodišča združenega dela natančna in izvršljiva ter predlagal zavrnitev ugovora.

Zoper II. točko sklepa sodišča prve stopnje (torej glede zavrnitve predloga za izvršbo) pa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977) pravočasno pritožuje upnik ter predlaga spremembo izpobijanega sklepa in ugoditev predlogu za izvršbo tudi v delu, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, podrejeno pa razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik poudarja, da je v 2. točki izvršilnega naslova navedeno, da "Se ugotovi, da je predlagatelju delovno razmerje pri udeležencu prenehalo po sklepu direktorja udeleženca o prenehanju delovnega razmerja z dne 23. 4. 1992." Iz omenjenega sklepa pa izhaja, da "Delavcu pripada ob prenehanju delovnega razmerja odpravnina po zakonu." Pritožnik zato meni, da mu glede na izrek iz 2. točke Odločbe sodišča združenega dela v zvezi s sklepom direktorja pripada tudi odpravnina v skladu z veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih.

Glede na to pa dolžniku pripadajo tudi sorazmerno višji izvršilni stroški.

Ugovor in pritožba nista utemeljena.

K ugovoru: Res je, kot opozarja dolžnik, da iz odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 2105/92-15 z dne, 2.9.1993 niso razvidni natančni zneski neizplačanih nadomestil osebnega dohodka. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da je bistveno, da iz izvršilnega naslova izhaja obveznost dolžnika, "za navedeno obdobje izplačati nadomestilo osebnega dohodka v višini, kot jo določa člen 2. sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.4.1992, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zapadlih nadomestil osebnega dohodka dalje do plačila..." Na podlagi takšnega izreka, iz katerega obveznost dolžnika izplačati nadomestilo osebnega dohodka nedvomno izhaja, je mogoče tudi povsem jasno ugotoviti, kakšna je višina tega nadomestila. Gre torej za 70% osnovnega osebnega dohodka povečanega za dodatek na delovno dobo (kot je razvidno iz Sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.4.1992).

Upnik je s predložitvijo dolžnikove plačilne liste za marec 1992 izkazal, kakšen je bil njegov osnovni osebni dohodek, sodišče prve stopnje pa je na podlagi predloženih listin, pravilno dovolilo izvršbo.

Dolžnik le s pavšalnim zatrjevanjem, da upnikova plača ni bila takšna, kot izhaja iz predložene plačilne liste, ne more uspeti. V skladu z določbo drugega odstavka 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) mora biti namreč ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze. Ker dolžnik za svojo trditev ni predložil nobenega dokaza, je bilo potrebno njegov ugovor šteti za neutemeljen.

K pritožbi: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upnik za izterjavo odpravnine nima podlage v izvršilnem naslovu, saj v njem ni določeno, da je dolžnik dolžan upniku izplačati tudi odpravnino. Izvršbo je namreč mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova; sodišče pa je na izvršilni naslov v celoti vezano. Ker torej odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani opr.

št. S 2105/92-15 z dne, 2.9.1993 dolžniku ne nalaga dolžnosti plačila odpravnine, je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo predlog za izvršbo (II. točka izreka).

Glede na delno zavrnitev predloga za izvršbo pa je tudi pravilno priznalo upniku izvršilne stroške le v delu s katerim je z izvršbo uspel. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da tako ugovorni kot pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno ugovor na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP (1977) v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo pa na podlagi določbe 368. člena ZPP (1977) v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljena zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 166. člena ZPP (1977) v zvezi s 15. členom ZIZ in na določbi petega odstavka 38. člena ZIZ. Ker bi sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena ZIZ štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, predstavljajo stroški odgovora na ugovor potrebne stroške v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP (1977). Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). V skladu z določbo 16. člena OT je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (87,40), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Upnik je upravičen do povračila sodne takse za odgovor na ugovor v znesku 1.500,00 SIT (tar. št. 1/3. ZST) in nagrade odvetnika za sestavo odgovora na ugovor v znesku 6.555,00 SIT (tar. št. 21/5. OT) ter za poročilo stranki 874 SIT.

Sodišče je za odgovor na ugovor priznalo 75 odvetniških točk (in ne prijavljenih 187,50); za poročilo stranki pa 10 odvetniških točk (in ne 20), saj gre pri tem za kratek dopis oziroma obvestilo iz 4. točke Tar. št. 33. OT.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).