Jedro

Določba 3. odst. 92. čl. ZObr, da se kandidatu za vojaka, ki v roku enega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne opravi uspešno vojaškega strokovnega usposabljanja, prekine pogodbo o zaposlitvi, predstavlja izjemo od splošnih delovnopravnih pravil, zato jo je potrebno razlagati tako, kot je zapisana in ni dopustno nobeno širjenje njenega pomena. Čeprav je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil že na podlagi sklepa tožene stranke z dne 18.12.1996 (in ne šele s pogodbo o zaposlitvi z dne 10.9.1997), to ne pomeni, da je enoletni rok iz 1. alinee drugega odstavka 92. čl. ZObr pričel teči že s prvim dnem, ko je tožnik pričel opravljati pripravništvo. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi sklenil šele 10.9.1997 in šele takrat je v skladu z drugim odstavkom 92. čl. ZObr začel teči enoletni rok, v katerem mora tožnik uspešno opraviti osnovno vojaško izpopolnjevanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo tožene stranke opr. št. 182-03-80/97 z dne 2.2.1998 in odločbo opr. št. 182-03-80/97 z dne 27.5.1998 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 27.5.1998 dalje izplača osebni dohodek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne plače dalje, to je od 15. dne v mesecu do plačila, odvede vse prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja za ta čas ter vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico (2. tč. izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 68.544,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodne odločbe dalje (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil že 15.1.1997 in od takrat dalje je bila njegova edina delovna obveznost, da uspešno opravi osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Zaradi navedenega pogodba o zaposlitvi opr. št. 182-02-304/97 z dne 10.9.1997 tudi ne določa pogoja, da mora tožnik v enem letu od podpisa pogodbe opraviti osnovno vojaško usposabljanje, saj je tožnik delovno razmerje sklenil že 15.1.1997 in ne šele s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Prva faza usposabljanja vojakov je bila v času od 17.1.1997 do 17.3.1997, tožnik pa naj bi imel možnost prvo fazo usposabljanja opraviti še v času od 1.3.1997 do 7.3.1997, vendar ni uspešno opravil izpita in nato še v času od 1.7.1997 do 18.8.1997. Na podlagi razlogov izpodbijane sodbe bi tožnika v osnovno vojaško strokovno usposabljanje lahko vključili šele po uspešno opravljenem pripravniškem izpitu, ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Druga točka izreka izpodbijane sodbe naj bi bila neizvršljiva, saj tožnika ni mogoče imenovati za nobeno dolžnost, saj nima vojaškega znanja, ki je pogoj za "razporeditev". Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob sklicevanju na določbe drugega in tretjega odstavka 92. čl. Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94, 44/97, 87/97) kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 2.9.1998 o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi in z dne 27.5.1998 o zavrnitvi tožnikovega ugovora.

Določbe tretjega odstavka 92. čl. ZObr o tem, da se kandidatu za vojaka, ki v roku enega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne opravi uspešno vojaško strokovnega usposabljanja, prekine pogodbo o zaposlitvi, predstavlja takšno izjemo od splošnih delovnopravnih pravil, da jo je potrebno razlagati tako, kot je zapisana in ni dopustno nobeno širjenje njenega pomena. Res je, da je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil že na podlagi sklepa tožene stranke z dne 18.12.1996 in ne šele s pogodbo o zaposlitvi z dne 10.9.1997, vendar to ne pomeni, da je enoletni rok iz 1. alinee drugega odstavka 92. čl. ZObr pričel teči že s prvim dnem, ko je tožnik pričel opravljati pripravništvo. Tožnik je bil v delovno razmerje sprejet kot pripravnik za določen čas šestih mesecev, ker pa se v juliju in avgustu na Ministrstvu za notranje zadeve ne opravljajo strokovni izpiti, mu je bilo delovno razmerje z odločbo z dne 1.7.1997 podaljšano še za čas do opravljanja pripravniškega izpita oziroma najdalj za tri mesece. Iz navedb tožene stranke je razvidno, da je tožnik pripravniški izpit uspešno opravil 10.9.1997. Tožnik je formalno pogodbo o zaposlitvi sklenil šele 10.9.1997 in šele takrat je v skladu z drugim odstavkom 92. čl. ZObr začel teči enoletni rok, v katerem mora tožnik uspešno opraviti osnovno vojaško izpopolnjevanje.

Tožnik je bil pretežni del časa, ko bi lahko opravljal vojaško strokovno usposabljanje, v bolniškem staležu. Iz opisa tožene stranke z dne 3.12.1997 (priloga B 7) je celo razvidno, da tožnik ni imel pravice do opravljanja testiranja z drugo generacijo, ker je bil z usposabljanja odsoten več kot 40 % časa. V kolikor je tožena stranka menila, da se tožnik izogiba opravljanju svojih dolžnosti, da krši vojaško disciplino, ali pa da se ne udeležuje obveznih oblik dopolnilnega vojaškega strokovnega usposabljanja, kar vse je mogoče razbrati iz listin v spisu, bi zoper tožnika lahko ukrepala na podlagi prvega odstavka 94. člena ZObr.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na domnevno neizvršljivost 2. tč. izreka. Toženi stranki je naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo, kar pomeni, da ima tožnik že naprej status kandidata za vojaka, kakršnega je imel tudi pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. V kolikor bo tožnik v enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se v ta čas ne všteva obdobje od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva nazaj na delo, uspešno opravil osnovno vojaško strokovno usposabljanje, bo še naprej ostal v delovnem razmerju, sicer pa mu bo tožena stranka znova lahko izdala sklep o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.