Jedro

Ob dejstvu, da je potrebo po izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova povzročil dolžnik s svojim neplačilom izterjevane terjatve, in upoštevaje dejstvo, da je z ugovorom uspel zgolj zaradi sklicevanja na prisilno poplačilo terjatve, se okoliščina, da upnik v tem postopku (nikoli) ni umaknil predloga za izvršbo v celoti, pri presoji dolžnikove (ne)upravičenosti do povrnitve stroškov ugovora izkaže za okoliščino postranskega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika z dne 7. 6. 2018 in ustavilo izvršilni postopek (I. točka izreka) ter odločilo, da dolžnik sam nosi stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnik je zoper odločitev v II. točki izreka po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita, da mu v nasprotju z zakonskimi določbami ni priznalo pravice do povračila izvršilnih stroškov, ki mu jih je neutemeljeno povzročil upnik. Navaja, da v predmetni zadevi ni sporno, da je bila upnikova terjatev v celoti poplačana dne 30. 5. 2018, vendar pa nato upnik kljub seznanjenosti s tem dejstvom ni umaknil predloga za izvršbo. Pojasnjuje, da je bil tako dne 7. 6. 2018 (8 dni kasneje) sam prisiljen vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi in s tem zavarovati svoje pravice. Meni, da gre za tipičen primer situacije, ki jo ureja šesti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ter da se je sodišče prve stopnje napačno osredotočilo na dejstvo, da je upnik utemeljeno vložil predlog za izvršbo. Dolžnik ne problematizira tega upnikovega ravnanja, temveč njegovo opustitev umika predloga za izvršbo po poplačilu terjatve. V zvezi s tem upniku očita najmanj malomarnost, na neutemeljeno povzročene stroške pa se v takih primerih (ko upnik ne umakne predloga za izvršbo, čeprav je podan razlog za ustavitev postopka) sklicuje tudi sodna praksa (VSC sklep I Ip 84/2012 z dne 13. 4. 2012). Kakršnakoli drugačna razlaga relevantnih zakonskih določb bi pomenila, da lahko upnik v izvršilnem postopku počne, kar hoče, ne da bi se od njega zahtevala kakršnakoli skrbnost ali dolžno ravnanje. Dejstvo, da se je upnik zavedal svoje napake, izhaja že iz njegove navedbe v odgovoru na ugovor, da ne more z zanesljivostjo preveriti, ali je bila terjatev v celoti poplačana, kajti za izračun terjatve je upnik imel ves čas vse podatke, to pa je v obrazložitvi sklepa navedlo tudi sodišče prve stopnje. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da upniku naloži, da dolžniku povrne stroške ugovornega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, naj izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po kvalificirani pooblaščenki trdi, da ni bil seznanjen s točnim datumom vročitve sklepa o izvršbi dolžniku, ter da zato ni mogel z gotovostjo vedeti, ali je bil sklep o izvršbi poplačan. Glede na to, da je banka sodišče dolžna obvestiti o opravljenem poplačilu (četrti odstavek 138. člena ZIZ), poudarja, da obvestilo upnika sodišču o opravljenih izvršilnih dejanjih ni potrebno niti ni zakonsko predvideno. Poleg tega dolžnik v ugovoru niti ni zatrjeval pravno relevantnih ugovornih razlogov, saj se je skliceval na poplačilo s prisilno izvršitvijo sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bila predmetna izvršba potrebna. Izpostavlja, da upnik nima dolžnosti sodišča obveščati o opravljenih izvršilnih dejanjih oziroma da mu ni treba umikati predloga za izvršbo, če je plačilo terjatve posledica izvršitve sklepa o izvršbi. Dodatno pojasnjuje, da se izvršilni postopek konča že s samim poplačilom terjatve, pri čemer ZIZ posebnega sklepa o končanju oziroma ustavitvi postopka ne predvideva. Tudi iz tega razloga upniku v primeru prisilne izvršitve sklepa o izvršbi ni treba umikati predloga (primerjaj VSL sklep III Ip 1164/2016 z dne 20. 4. 2016, VSL sodba I Cpg 647/2015 z dne 13. 5. 2015 in VSC sklep I Cpg 597/2007 z dne 8. 11. 2007). Opozarja še, da se sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik (VSC sklep I Ip 84/2012), nanaša na popolnoma drugačno dejansko stanje. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ in z utemeljitvijo, da je bilo poplačilo opravljeno po vložitvi predloga za izvršbo in po izdaji sklepa o izvršbi. Upnik je utemeljeno vložil predlog za izvršbo, zato ni mogoče govoriti, da je dolžniku neutemeljeno povzročil stroške ugovornega postopka. Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako njena obrazložitev.

7. Pritožnik nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da mu v nasprotju z zakonskimi določbami ni priznalo pravice do povračila stroškov ugovornega postopka. Temeljni princip glede povrnitve stroškov v izvršilnem postopku je namreč osnovan na okoliščini, da je dolžnik tisti, ki je zaradi neizpolnitve obveznosti povzročil potrebo po izvršilnem postopku (primerjaj VSL sklep I Ip 1448/2017 z dne 21. 6. 2017 in VSM sklep I Ip 398/2016 z dne 12. 9. 2016). To je razvidno tudi iz dejanskega stanja v predmetni zadevi.

8. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je upnik dne 9. 4. 2018 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in zahteval poplačilo svoje terjatve še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je dne 9. 5. 2018 izdalo sklep o izvršbi, ki je bil dolžniku vročen s fikcijo dne 30. 5. 2018, izvrševalki sklepa o izvršbi Banki X d.d. pa dne 15. 5. 2018. Dne 1. 6. 2018 je Banka X d.d. sodišče prve stopnje obvestila o dokončnem poplačilu sklepa o izvršbi dne 30. 5. 2018, dolžnik pa je dne 7. 6. 2018 vložil pravočasen ugovor, v katerem je med drugim uveljavljal ugovor prenehanja terjatve zaradi njenega popolnega poplačila s strani Banke X d.d. dne 30. 5. 2018. 9. Res sicer upnik v odgovoru na ugovor (niti kdaj kasneje) v predmetnem postopku ni v celoti umaknil predloga za izvršbo,1 vendar pa to dejstvo sámo po sebi še ne predstavlja razloga, ki bi v konkretnem primeru utemeljeval uporabo določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ. Bistveno za odločitev v predmetni zadevi je namreč dejstvo, da je dolžnik z ugovorom uspel s sklicevanjem na prisilno in ne s sklicevanjem na prostovoljno poplačilo terjatve. Dolžnik niti pred izdajo sklepa o izvršbi niti po njegovi vročitvi sam od sebe upniku ni plačal ničesar, temveč je za njegovo poplačilo terjatve "zaslužen" prav predmetni izvršilni postopek (izvršitev sklepa o izvršbi s strani Banke X d.d.). Da bi se sklep o izvršbi še vedno izvrševal (z že uspešnim ali s preostalima dovoljenima izvršilnima sredstvoma) oziroma da bi bila izterjevana terjatev že preplačana, zaradi česar bi bil njegov ugovor dejansko nujen (primerjaj VSC sklep II Ip 152/2017 z dne 11. 5. 2017 v 2. točki obrazložitve), pa dolžnik v ugovoru ni zatrjeval, niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Vse navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da stroški ugovora zoper sklep o izvršbi dolžniku s strani upnika niso bili povzročeni neutemeljeno.

10. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja upnik, ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na sodno prakso, ki naj bi poudarjala, da gre v takem in podobnih primerih (ko upnik ne umakne predloga za izvršbo, čeprav je podan razlog za ustavitev postopka) za neutemeljeno povzročene stroške s strani upnika. Citirani primer, ki ga izpostavlja dolžnik (VSC sklep I Ip 84/2012 z dne 13. 4. 2012), se nanaša na popolnoma drugačno dejansko stanje, saj v tem primeru ni šlo za upnikovo opustitev umika predloga za izvršbo kljub prisilnemu poplačilu terjatve, temveč za upnikovo opustitev umika predloga za izvršbo oziroma za upnikovo vztrajanje pri izvršbi več let po razveljavitvi izvršilnega naslova (ugovorni razlog iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ).

11. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da primeri iz sodne prakse, ki so (naj)bolj argumentirani in podobni konkretnemu primeru, potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve (glej VSL sklep I Ip 1448/2017 z dne 21. 6. 2017 in VSL sklep I Ip 3240/2015 z dne 21. 10. 2015), zaradi česar kljub seznanjenosti z drugačnim stališčem v sodni praksi (glej VSL sklep III Cp 608/2004 z dne 16. 6. 2004 in VSC sklep II Ip 152/2017 z dne 11. 5. 2017) nima pomislekov v pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Ob dejstvu, da je potrebo po predmetnem izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova povzročil dolžnik s svojim neplačilom izterjevane terjatve, in upoštevaje dejstvo, da je z ugovorom uspel zgolj zaradi sklicevanja na prisilno (ne prostovoljno!) poplačilo terjatve v predmetnem postopku, se okoliščina, da upnik v tem postopku (nikoli) ni umaknil predloga za izvršbo v celoti, pri presoji dolžnikove (ne)upravičenosti do povrnitve stroškov ugovora izkaže za okoliščino postranskega pomena, dolžnikovo pritožbeno vztrajanje pri povrnitvi stroškov ugovora s sklicevanjem na upnikovo malomarnost pa za zgrešeno.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter šestega odstavka 38. člena ZIZ. Dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar mu tudi stroški pritožbenega postopka niso bili povzročeni neutemeljeno.

1 Upnik je v odgovoru na ugovor z dne 9. 7. 2018 priznal prejem obvestila banke o nakazanih sredstvih na podlagi sklepa o izvršbi in podal (delni) umik predloga za izvršbo za prejeti znesek, vendar je poudaril, da ne more z zanesljivostjo preveriti, ali je bila terjatev po navedenem sklepu poplačana v celoti.