Jedro

269. člen SPZ se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. Če pa je tožnik pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že pred 1.1.2003, je treba uporabiti določbe ZTLR oziroma ODZ, ne pa SPZ.

Ne glede na določbe ODZ o dolžini priposestvovalne dobe je sodna praksa že v letu 1960 sprejela stališče o dvajsetletni priposestvovalni dobi za priposestvovanje nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v 2. odstavku izreka tako, da se tožbeni zahtevek, da je toženec S. R. dolžan na svoje stroške naročiti geometrsko odmero parc. št. 411, k.o. P., in sicer severnega dela te parcele od točk 1-2-3-4-5-1 označenih v skici na terenu izvedenke geodetske stroke M. M. z dne 20.10.2006 ter po pravnomočnosti odločbe o geometrski odmeri izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje pri novo nastali parceli vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika F. L., rojenega 16.3.1931, M. v. 9, 8212 V. L., v petnajstih dneh, pod izvršbo, zavrne, - v 3. odstavku izreka pa tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.171,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v petnajstih dneh; sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti 224,69 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku petnajst dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik severnega dela parcele št. 411, k.o. P., in sicer tistega dela, ki poteka od točk 1-2-3-4-5-1 skice stanja na terenu izvedenke geodetske stroke M. M. z dne 20.10.2006, ki je sestavni del izreka sodbe (1. odstavek izreka); odločilo, da je toženec dolžan na svoje stroške naročiti in dopustiti geometrsko odmero te parcele v navedenem obsegu ter po pravnomočnosti odločbe o geometrski odmeri izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje pri novonastali parceli vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika, v petnajstih dneh (2. odstavek izreka); da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.227,08 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v petnajstih dneh (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa tožbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pravda izmišljen konstrukt tožnika, na to je toženec opozoril že med pravdo, pa mu je sodišče pojasnilo, da je toženec na spornem območju prišlek, in da je znano, da prišlekov nihče ne mara. V tem duhu je sodišče nato vodilo tudi celotni postopek. Toženec je opozarjal, da je tožnik najmanj leta 1965 izgubil domnevno dobrovernost, glede na pridobitev lastninske pravice na parceli 410, k.o. P., v letu 1965, vendar se sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Tožnik je tekom postopka spreminjal in prilagajal svoje navedbe. Najprej, da je užival celotno parcelo št. 411, k.o. P., nato pa, da le del te parcele, da naj bi bil domnevni dogovor (o uživanju parc. št. 411) v letu 1998 sklenjen med tožnikom in F. K., ker naj bi se tedaj ugotovilo, da je v zemljiški knjigi vknjižen F. K., čeprav je bilo že leta 1965 znano, da tožnik ni lastnik parcele 411. Tožnik je navajal, da v bistvu dogovora o uporabi poti ni sklenil s tožnikom (verjetno s tožencem), temveč, da je tožnik (verjetno toženec) v letu 1998 hotel od tožnika kupiti parcelo št. 411. Zanimivo je tudi, da tožnik, ki je zatrjeval sklenitev dogovora (v letu 1998) z zemljiškoknjižnim lastnikom F. K., tega ni nikoli predlagal za pričo. Jasno je, zakaj ne – obstoja takšnega dogovora ta ne bi nikoli potrdil, ker ga ni bilo. Za pričo ga je sicer predlagal toženec, vendar je F. K. med pravdo umrl, sodišče pa se do dokaznega predloga sploh ni opredelilo, tudi ne do dejstva, da se je F. K. očitno štel za lastnika parcele št. 411, glede na že omenjeno pisno izjavo. Sodišče je v korist tožnika zaslišalo kup prič, glede katerih je bilo že vnaprej jasno, da bodo kot sorodniki oziroma bližnji sosedje pričali v korist tožnika. Jasno je, da je pot (parc. št. 843) morala potekati po drugi trasi kot danes, sicer ne bi bila tako vrisana v katastru, očitno se je premaknila, ne glede na to, kar so glede poti izpovedale priče. Kot je razvidno iz skice izvedenke M. M., se pot ni premaknila po celotni dolžini, temveč najbolj v delu, ki poteka prav po sporni parceli. Sodišče se je sklicevalo na izpovedbe prič, ki so navajale, da njihove parcele segajo do poti, pri čemer je iz mapne kopije razvidno, da to v njihovem primeru sicer drži, ne pa v sporni zadevi. Sodišče je pri povzemanju izpovedb, izpustilo del izpovedbe toženca, ki se je nanašal na dogovore s K. in toženčevo prošnjo, da bi kupil parcelo 411, če se bo ta kdaj prodajala. Sodišče je največji poudarek namenilo izpovedbi priče S. L., tožnikovega sina, ki pa je za izid pravde najbolj zainteresirana priča, izpovedoval je o podrobnostih, o katerih ni izpovedal niti tožnik sam. Sodišče je pravilno zapisalo, da je breme dokazovanja tožnikove nedobrovernosti na strani toženca, vendar pa se do navedb, ki se nanašajo na to, sploh ni izreklo. Sodišče je tudi ugotovilo, da zemljišče parcele 411 leži na južni strani zemljišča 410, kot da parcela 843 ne obstaja. Sodišče je tako predpostavilo, da je tožnik priposestvoval tudi javno pot – parc. št. 843. Sodišče se sklicuje na „kmečko logiko“ iz preteklosti, ko naj bi se ljudje ustno dogovarjali glede prometa z zemljišči. Vendar že posel sklenjen v letu 1953 (za nakup parcele št. 410) zanika obstoj te kmečke logike, saj je iz listine razvidno, da je bil posel sklenjen strogo formalno. Ni logike v tem, da naj bi tožnikovi predniki kupili parcelo 411, potem pa bi se delu njenega uživanja tožnik na podlagi ustnega dogovora, z lahkoto odrekel. Če bi se že v letu 1998 ugotovilo, da tožnik ni lastnik te parcele in če bi tudi F. K. mislil, da ni lastnik, ker je lastnik tožnik, potem bi se nedvomno to zapisalo, pa tudi F. K. tožencu ne bi obljubil, da, če se bo parcela prodajala, jo bo prodal tožencu (kar se je tudi zgodilo). Glede raziskovalne dolžnosti, ki naj bi jo po razlogih sodbe toženec opustil, poudarja, da je že od leta 1997 lastnik parcele št. 412, na kateri ima kar nekaj časa tudi vikend, vendar do leta 2005 tožnika in ne njegovih družinskih članov, nikoli ni videl na parceli 411. Ta parcela je močno zaraščena in jo je očistil toženec po tem, ko je postal njen lastnik. To pa je očitno sprožilo to pravdo. Glede na vse povedano toženec ni imel nikakršnega dvoma glede lastništva te parcele. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnika, da so se spori glede parcele 411 začeli že s prihodom toženca na to območje, za kar pa sodišče ni imelo v spisu nobene podlage, saj sta obe stranki navajali, da do leta 2005 ni bilo nobenega spora. Tudi ni pravilno sklicevanje na del, iz konteksta iztrgane, vsebine zapisnika zadeve Kpd 8/2005. Toženec je izpovedal, da je za sekanje na parceli 411 v času ponudbe na oglasni deski za njeno prodajo izvedel od soseda, pri čemer je bil prepričan, da je sečnjo opravil F. K. in ne tožnik. Šele kasneje, po svoji sečnji v letu 2005 (na katero se nanaša zapisnik Kpd 8/2005), je za nazaj povezal, da je v tem času sekal tožnik. Nelogično je tudi, da kolikor bi tožnik dejansko očistil sporno parcelo, potem ta parcela ne bi bila potrebna čiščenja, ko ga je opravil toženec. Sodišče je dogodek v letu 2005, po sečnji s strani tožnika, prestavilo v čas sedem let poprej in zaključilo, da sta vprašanje meje pravdni stranki razčiščevali že takrat. Sodišče za odločitev glede stroškovne geodetske razmere ni imelo nobene podlage. Geodetska odmera zavezuje tožnika. Toženec bi bil kvečjemu dolžan dopustiti odmero, ni pa je dolžan naročiti in še plačati, čeprav je bil tožnik tisti, ki se do vložitve tožbe ni pobrigal za formalizacijo lastniškega stanja. Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške tožene stranke (pravilno tožeče). Za pripravljalni spis z dne 12.5.2009 je priznalo 300 točk, namesto 200, priznalo pa je tudi stroške končnega poročila stranki v višini 50 točk, za kar ni podlage v Odvetniški tarifi.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dobroverno posest pravnih prednikov tožnika in samega tožnika in sicer za parcelo št. 411, k.o. P., (najmanj) v vtoževanem obsegu, v obdobju od 1953 do 2005 oziroma najmanj do leta 1998. Pravni prednik tožnika naj bi parcelo v okviru nakupa parcele št. 410 te k.o., kupil v letu 1953. Pri svoji odločitvi je, upoštevaje prehodno določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, sodišče prve stopnje uporabilo določbe SPZ o priposestvovanju (43., 45., 9. člen SPZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbo 269. člena SPZ sodišče prve stopnje uporabilo napačno. Ugotovilo je priposestvovalno dobo najmanj v trajanju petinštirideset let, od 1953 do 1998, kar pomeni, da naj bi se priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo SPZ, da je bila torej stvarna pravica pridobljena pred 1.1.2003. 269. člen SPZ pa se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. Če pa je tožnik pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že pred 1.1.2003, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR oziroma Obče državljanskega zakonika – ODZ, ne pa SPZ (266. člen SPZ). Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002. Odločitev o priposestvovanju lastninske pravice pa je kljub temu pravilna. Tudi pravila ODZ, ki so veljala do uveljavitve ZTLR v letu 1980, so določala, da pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, po preteku trideset let (oziroma v skladu s pravnim mnenjem iz leta 1960, dvajset let) lastninsko pravico s priposestvovanjem; da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova; da se domneva, da je posest dobroverna (paragrafi 1460, 1461, 1463, 1464 in 1477). Ne glede na določbe ODZ o dolžini priposestvovalne dobe, je sodna praksa že v letu 1960 sprejela stališče o dvajsetletni priposestvovalni dobi za priposestvovanje nepremičnin (načelno pravno mnenje Zveznega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960, poročilo VSS 1/61). Kolikor držijo zaključki sodišča prve stopnje o dobroverni posesti sporne nepremičnine s strani pravnih prednikov tožnika in tožnika samega, to pomeni, da je do pridobitve lastninske pravice na delu parcele, s priposestvovanjem prišlo že v letu 1973. Do priposestvovanja pride namreč ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke.

Zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnika in tožnik imeli posest na spornem delu parcele 411, k.o. P., je tudi za pritožbeno sodišče povsem prepričljiv. Upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo dejstva v zvezi s premikom poti – parcele št. 843, te k.o. (glej prilogi A4 in A 5), ki je mejna parcela s parcelami 410 (last tožnika), 419 (last L.G.) in 405/1 (last M. Z.). Tožnik in obe navedeni priči so potrdili, da svoje (gozdne) parcele uživajo do poti, kot je potekala v naravi, torej do poti označene na skici A 5 kot „makadamska pot v naravi“ in da se ta „nova javna pot“, kot jo imenuje sodišče, leta in leta ni spremenila. Takšno uživanje je povsem logično in življenjsko, tako kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, saj so navedene parcele, torej tudi parcela 410 (ki jo je pravni prednik tožnika kupil leta 1953), tudi katastrsko mejile s potjo – parcelo št. 843. Mejaši, torej tudi pravni prednik tožnika in tudi tožnik, so bili nedvomno lahko v dobri veri, da uživajo svoje parcele v katastrskih mejah, torej do poti. Tudi pritožbeno sodišče je povsem prepričano, da je tudi pravni prednik tožnika ob nakupu parcele 410, glede njenega obsega menil, da sega do poti (torej do „makadamske poti v naravi“ - skica A 5) in da mu je bila v takšnem obsegu s strani prodajalca (pravnega prednika toženca) tudi pokazana (trditve v pripravljalnem spisu z dne 18.7.2008). V takšnem obsegu so jo tožnik in njegovi pravni predniki, nedvomno tudi uživali, tako kot se pač uživa gozdna parcela. To so potrdile s strani tožnika zaslišane priče, v katerih resnicoljubnost izpovedb tudi pritožbeno sodišče, tudi glede na povedano v zvezi s premikom poti, ne dvomi. Tožnikova posest in posest njegovih pravnih prednikov je bila torej nedvomno dobroverna, saj niso vedeli ali niso mogli vedeti, da stvar, ki jo imajo v posesti, ni njihova, oziroma po ODZ, da so bili pošteni posestniki, saj so imeli iz verjetnih razlogov stvar, ki so jo posedovali, za svojo, ta posest pa je bila tudi pristna, ni bila pridobljena s silo, z zvijačo ali na skrivaj. Kaj drugega tožencu ni uspelo dokazati (dobrovernost se namreč domneva). Ko je tožnik po očetovi smrti postal lastnik parcele 410, ne pa tudi parcele 411, ni izgubil dobrovernosti, saj je bil, kot rečeno, lahko upravičeno prepričan, da parcela 410 obsega tudi sporni del parcele 411. Do priposestvovanja je, kot rečeno, nedvomno prišlo že leta 1973. Navedbe toženca o dogodkih v letu 1998 in kasneje so zato pravno nepomembne. Kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da je povsem prepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da do leta 1998 za nikogar ni bilo sporno, da je „lastnik“ parcele št. 411, najmanj v vtoževanem obsegu, tožnik in da se je tudi toženec v tem letu v zvezi z nakupom parcele 411 za potrebe izgradnje poti do vikenda, obrnil na toženca (razlogi sodišča prve stopnje stran 7 sodbe). Pismeno izjavo je nato tožencu res podal zemljiškoknjižni lastnik parcele 411, F. K. (priloga B 8), kar pa je bilo za pravno formalno ureditev poti, potrebno, glede na vpis lastništva v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno o obstoju dogovora med tožnikom in F. K. iz leta 1998 (ko je bilo ugotovljeno, da je zemljiškoknjižni lastnik parcele 411 F. K.), da tožnik (kot lastnik) še naprej uživa sporni del parcele 411, čeprav tožnik ni predlagal zaslišanje K.. Nenazadnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik sporni del zemljišča užival tudi po letu 1998, na tem delu parcele je sekal, ukrepal kot lastnik, ko je toženec opravil posek na spornem delu (zapisnik Kpd 8/2005, priloga A 8).

Navedeni dejstvi (da se je toženec že v letu 1998 glede ureditve poti po spornem delu parcele 411 obrnil na tožnika; da je toženec vedel, da tožnik na spornem delu seka), pa kažeta na to, da je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec opustil raziskovalno dolžnost, da lastninske pravice na parceli 411, k.o. P., ki jo je pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28.10.2004, ni pridobil v dobri veri in v zaupanju v javne knjige (2. odstavek 44. člena SPZ). Razloge za takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema (stan 7 sodbe). Glede zapisnika Kpd 8/2005, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je izjavo toženca razumeti tako, kot jo je povzelo sodišče prve stopnje, da je torej vedel za tožnikovo sečnjo, še preden je prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe, torej v času, ko je na oglasni deski še visela ponudba za prodajo parcele št. 411, in ne tako kot to (prvič) izpostavlja pritožba, da je šele po svoji sečnji v letu 2005 za nazaj povezal, da je v času visečnosti ponudbe, sekal tožnik.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik na spornem delu zemljišča pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, je torej pravilna in zakonita. Sodišče pri odločanju ni bilo pristransko. Tudi ni odločalo o priposestvovanju javne poti – parcele št. 843 (primerjaj izrek in skico A 5). Kot že povedano, do priposestvovanja pride v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec tožniku izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj je tožnik pridobil svojo lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo. Do vknjižbe lastninske pravice pridobljene s priposestvovanjem bo zato prišlo na podlagi sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice v korist tožnika (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Obligacijski dajatveni tožbeni zahtevek, vsebovan v 2. odstavku tožbenega zahtevka, je zato neutemeljen. To velja tudi za tisti del, v katerem tožnik od toženca zahteva, da je ta dolžan na svoje stroške naročiti geometrsko odmero. Nobene podlage ni za takšno toženčevo obveznost, je pa odmero dolžan dopustiti.

Delno utemeljena je pritožba tudi v delu grajanja odmere pravdnih stroškov. Tožniku pripada za tretjo pripravljalno vlogo 200 točk in ne 300 (3. točka tarifne številke 19 Odvetniške tarife). Tožniku gre tako 3090 točk, oziroma 1.418,31 EUR, skupaj z DDV 283,66 EUR in 2% materialnimi stroški 28,37 EUR, je to 1.730,34 EUR. Upoštevaje takso 145,25 EUR, potne stroške pooblaščenca tožnika 94,50 EUR in potne stroške tožnika 201,00 EUR, je to 2.171,09 EUR. Da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi 50 točk za končno poročilo stranki, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Ker je tožnik z glavnim in pretežnim delom tožbenega zahtevka uspel, pritožbeno sodišče sicer v odmero ni poseglo (3. odstavek 154. člena ZPP).

Glede na povedano je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v 2. in 3. odstavku ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (5. alineja 358. člena, 353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženčev uspeh v pritožbenem postopku 1/3 (v celoti je propadel s pritožbo glede glavnega dela tožbenega postopka, v zvezi z odločitvijo o priposestvovanju). Tako mu gre 1/3 priglašenih stroškov, kar znese 93,33 EUR iz naslova odvetniških storitev, iz naslova takse za pritožbo (od 1.669,17 EUR) pa 131,36 EUR, skupaj 224,69 EUR. Te stroške je dolžan tožencu povrniti tožnik, v roku petnajst dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Če na kakšno pritožbeno trditev ni bilo odgovorjeno, ne gre za odločitev pomembno trditev (1. odstavek 360. člena ZPP).