Jedro

Pridobitev mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval, da sodišče toženi stranki prepove izvrševanje pogodbe o zaposlitvi št. ... brez datuma, ki sta jo sklenila delodajalec A. d.d. in tožnik B.B. za delovno mesto „samostojni nosilec projekta ...“ in se do pravnomočnosti odločbe v tem sporu uporablja pogodba z dne 23. 5. 2000 ter da sodišče o izdani začasni odredbi obvesti ZPIZ, ki vodi postopek in odloča o pravicah iz invalidskega zavarovanja delavca B.B., začasna odredba pa naj bi veljala do pravnomočnosti tega delovnega spora.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen, zlasti ker sodišče o predlogu tožnika, da po uradni dolžnosti izda začasno odredbo, ni odločalo, s čimer so bila kršena pravila postopka. Sodišče je izpodbijani sklep oprlo na dopis ZPIZ z dne 28. 9. 2015, s katerim je ta delodajalca obvestil, da naj bi invalidska komisija dne 22. 9. 2015 na podlagi tožniku nepoznanega dopisa delodajalca z dne 11. 9. 2015 v postopku, v katerem mu ni bilo omogočeno sodelovanje, podala dopolnilno mnenje, da je zmožen za predlagano delo samostojni nosilec projekta ..., s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno. Stališče sodišča, da je dopis ZPIZ z dne 28. 9. 2015 pravna osnova za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zmotno. Odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 8. 2015, je mogoče odpraviti, spremeniti oziroma dopolniti le na način in po postopku, kot to določa zakon in vanjo ni mogoče posegati na osnovi internih aktov ZPIZ, zato delodajalec ni imel pravne osnove za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dopolnilno mnenje IK z dne 22. 9. 2015 ni upravni akt, na podlagi katerega bi bilo mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi, zlasti ker zoper morebitno odločbo, v kateri bi bilo upoštevano dopolnilno mnenje, tožniku ni bila omogočena uporaba pravnih sredstev. Očitno je, da delodajalec ni ravnal v skladu s 40. členom ZZRZI, ki pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja zgolj formalne razloge, čeprav je za presojo ustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi potrebno upoštevati dejanske okoliščine v zvezi s strokovno izobrazbo, usposobljenostjo in delovno zmožnostjo invalida. Če delodajalec dejansko ne bi mogel tožniku zagotoviti ustreznega dela, kot izhaja iz dokončne odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015, je imel možnost uveljavljanja sodnega varstva. Delodajalec tožniku ni ponudil ustreznega delovnega mesta, saj gre za delovno mesto, za katero je določena 40 % nižja plača od plače, ki jo je prejemal prej. Gre za diskriminacijo invalida, ki prav zaradi invalidnosti in iz nje izhajajočega bolniškega staleža prejema bistveno nižjo plačo. Delodajalec z nesklenitvijo nove pogodbe onemogoča, da bi ZPIZ odločil o tožnikovi pravici do delnega nadomestila po 86. členu ZPIZ-2, zato je tožnik ostal brez mesečnega nadomestila z bistveno nižjimi dohodki, ki ne zadostujejo za preživljanje tožnikove družine, tako da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen že iz tega razloga. Poleg tega tožniku nastaja nematerialna škoda, ker se zaradi ravnanj delodajalca močno poslabšuje zdravstveno stanje glavne bolezni, ki bistveno vpliva na invalidnost in na tožnikovo delovno zmožnost. Ker bi se pri presoji upravičenosti predloga za začasno odredbo morala upoštevati tudi ta dejstva, je tožnik predlagal vpogled v socialni spis in dosje invalidskega postopka, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. Zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da razlogi v prid ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe in za ugotovitev neveljavnosti (nove) pogodbe o zaposlitvi utemeljen, v tej (začetni) fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožniku je bila redna odpoved podana zaradi nove organizacije delovnega procesa – ukinitve službe ... kot organizacijske enote in s tem ukinitve delovnega mesta vodje službe ..., ki ga je zasedal tožnik. Zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe podana po postopku, ki ni skladen z zakonom. Tožnik se tudi v pritožbi sklicuje na to, da je odpoved nezakonita že zato, ker je tožena stranka odločala, ne da bi pridobila mnenje komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je ta ugovor neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da v tožnikovem primeru pridobitev mnenja navedene komisije ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – Ur. l. RS, št. 63/204 in nasl.), saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. To izhaja zlasti iz dopisa ZPIZ z dne 28. 9. 2015 (priloga A7), s katerim je ZPIZ obvestil tožnikovega delodajalca (obvestilo pa poslal v vednost tožniku), da je bilo dne 22. 9. 2015 izdano dopolnilno mnenje Invalidske komisije ZPIZ, da je zavarovanec (to je tožnik) zmožen za predlagano delo samostojni nosilec projekta ..., s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno oz. 25 ur tedensko. Kljub tožnikovim pomislekom glede navedenega dopolnilnega mnenja, ki je bilo izdano po dokončnosti predhodno izdane odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015, s katero so bile tožniku priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti (in priznana pravica do dela na delovnem mestu vodje službe ... s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno in 25 ur tedensko od 7. 4. 2015 dalje), doslej zbrani dokazi ne kažejo na neustreznost ponujenega delovnega mesta za tožnika kot invalida III. kategorije invalidnosti. Na presojo ustreznosti namreč višina plače na novem ponujenem delovnem mestu ne more imeti odločilnega pomena, kar pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazanost terjatve, je sprejeta odločitev pravilna.

9. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ostale pogoje za izdajo začasne odredbe (nenadomestljiva škoda, neznatna škoda, ki bi z izdajo začasne odredbe nastala toženi stranki ipd.), se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena, saj se ti pogoji presojajo le, če je izkazana verjetnost terjatve kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).