Jedro

Sodelovanje strokovnega sodelavca pri vodenju disciplinske obravnave ne pomeni, da strokovni sodelavec odloča o sami stvari, zaradi česar kasneje ne bi mogel kot član senata sodelovati v drugostopenjskem disciplinskem organu. Zato v takem primeru ni podana kršitev po 5. točki 70. člena ZPP, ki se skladno z 103. členom ZDR uporablja v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, naj razveljavi disciplinsko odločbo tožene stranke z dne 26.10.1999 v zvezi s sklepom komisije za ugovore tožene stranke z dne 3.12.1999, s katerima ji je tožena stranka izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se ne bo izvršil, če tožnica v roku enega leta po dokončnosti te odločbe ne stori hujše kršitve delovne obveznosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodba nima razlogov o navedbah tožnice, predvsem ne o njenem očitku, da je bil disciplinski postopek pri toženi stranki voden nezakonito. V komisiji za pritožbe tožene stranke je namreč sodelovala K. B., ki je kot strokovna sodelavka sodelovala v postopku pred prvostopenjskim organom tožene stranke, odločitev o disciplinski odgovornosti tožnice pa je bila sprejeta na tajnem glasovanju in je bila tožnica z odločitvijo seznanjena šele z vročitvijo disciplinskih odločb. Nadaljuje, da so razlogi sodbe nejasni, pristranski in izkrivljeni. Edini razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je dejstvo, da naj bi tožnica "rušila zaupanje kupcev v pošteno delo tožene stranke", kar pa po mnenju tožnice ni razlog za zavrnitev zahtevka. Ker dejansko stanje predstavlja le tisto, kar je navajala tožnica, sodišče pa je nekritično sprejelo "natolcevanja" tožene stranke, ki pa sama dopušča posojanje kreditnih kartic, je dejansko stanje ostalo nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kot ključno štelo, "da je tožena stranka trgovska družba, ki v največji možni meri živi od zaupanja kupcev v pošteno delo tožene stranke". Tako besedilo tožnici ne daje možnosti obrambe, saj je nedoločeno, pavšalno, abstraktno oz. gre za konstrukt, ki se ne drži obsega disciplinskega postopka, tožnica pa tudi glede na izrek disciplinskih odločb ne ve, kaj se ji očita in se zato niti ne more braniti. Zmotno je uporabljen tudi Pravilnik tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev, saj je tožnica storila le eno dejanje, očitata pa se ji dve kršitvi. Po mnenju tožnice to pomeni hud poseg v človekove pravice, toliko bolj, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe omenilo še dve določili pravilnika tožene stranke, kar pomeni hudo kršitev postopka, saj naj bi tako tožnica z enim dejanjem storila štiri kršitve.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka zakonito izvedla disciplinski postopek. V zvezi s tožnici očitanimi in dokazanimi kršitvami je pravilno uporabilo materialno pravo in zakonito potrdilo izrečen disciplinski ukrep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je na pravilno in popolno ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje zatrjevanje kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe jasni in prepričljivi. Sodišče je pravilno zavrnilo tožničine ugovore, da je tožena stranka disciplinski postopek vodila nezakonito. Na podlagi izpovedi priče K. B. in vpogleda v disciplinski spis je pravilno zaključilo, da je bila navedena priča predsednica komisije za ugovore tožene stranke, ki je obravnavala tožničin ugovor, da pa ni sodelovala v prvostopenjski disciplinski komisiji tožene stranke. Zato zatrjevana kršitev v zvezi s sestavo komisije za pritožbe tožene stranke ni podana. Tudi v primeru, če bi se tekom dokaznega postopka izkazalo, da je K. B. kot strokovna sodelavka sodelovala v prvostopenjskem postopku pri toženi stranki, kasneje pa predsedovala komisiji za ugovore (kar zatrjuje tožnica v pritožbi), to ne bi pomenilo absolutne bistvene kršitve pravil disciplinskega postopka. Sodelovanje strokovnega sodelavca pri vodenju disciplinske obravnave ne pomeni, da strokovni sodelavec odloča o sami stvari, zaradi česar kasneje ne bi mogel kot član senata sodelovati v drugostopenjskem disciplinskem organu. Zato v takem primeru ne bi bila podana kršitev po 5. točki 70. člena ZPP, ki se skladno z 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in 1. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) uporablja v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu, kar smiselno zatrjuje tožnica. Prav tako tožena stranka ni nepravilno ravnala, ko so bili pri glasovanju o tožničini disciplinski odgovornosti navzoči le člani disciplinskega organa. Tak način sprejemanja odločitev je določen v 8.1.2 oz. 11.3.1. točki Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (priloga B 2, v nadaljevanju: pravilnik), ki izrecno določata, da disciplinski organ odločitev o disciplinski odgovornosti delavca sprejme le v navzočnosti zapisnikarja. Tudi sicer pa delovnopravna zakonodaja ne določa, da ima delavec pravico biti navzoč pri glasovanju o njegovi disciplinski odgovornosti.

Ker so vse tožnici očitane kršitve tako v zahtevi za ugotavljanje odgovornosti kot tudi v prvostopenjski disciplinski odločbi natančno opisane in je jasno navedeno, za katere dneve se tožnici očitajo posamezne kršitve, s katerimi dejanji je očitane kršitve storila ter pravna kvalifikacija teh dejanj, je popolnoma neutemeljen očitek, da tožnica ni vedela, katere disciplinske kršitve ji tožena stranka očita in ji je bila tako odvzeta možnost obrambe. Glede na to, da je tožnici očitano ravnanje obrazloženo ter da je očitana kršitev natančno opredeljena po pravilniku tožene stranke, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v disciplinskem postopku ni postopala s tožnici nerazumljivimi in splošnimi obtožbami in ji s tem kršila pravico do obrambe. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnica po poklicu prodajalka z devetnajstletnimi delovnimi izkušnjami, ki je bila, poleg ostalih pravil v zvezi z trgovinskim in plačilnim poslovanjem, izrecno seznanjena s pravili poslovanja z Mercator Pika kartico. Zato ni utemeljena trditev, da disciplinskih očitkov ni razumela.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve tožnici dokazane. Sodišče prve stopnje ni nepopolno oz. zmotno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava. Zagovor tožnice, da je do razlike med zneski, navedenimi v predloženih slipih, ki jih je podpisala tožnica in na predloženih blagajniških trakovih prišlo zaradi zaokroževanja zneskov, oz. enkratnega plačila celodnevnih nakupov, je tudi po oceni pritožbenega sodišča neverodostojen. Priča M. Z. je izrecno izpovedala, da so pri kontroli plačil pregledali celotne blagajniške trakove in ne le zneskov v času plačila, ki so navedeni na slipih. Razlike v zneskih, navedenih na blagajniškem traku in na slipih se v vseh primerih očitanih kršitev pojavljajo v zaokroženih zneskih (npr.: znesek na slipu 12.495,00 SIT, na blagajniškem traku pa 495,00 SIT, znesek na slipu 13.034,00 SIT, na blagajniškem traku pa 1.034,00 SIT, znesek na slipu 13.436,00 SIT, na blagajniškem traku pa 2.436,00 SIT). Glede na tožničine trditve naj bi posamezni znesek predstavljal seštevek dnevnih nakupov, kar pa glede na navedeno ni verjetno.

Tekom postopka tožnica dejstva, da je poznala Organizacijska navodila o blagajniškem poslovanju, katerih kršitev ji je tožena stranka očitala, sploh ni zanikala. Njen argument, da se je z njimi seznanila le prek oglasne deske, niso pa ji bila osebno vročena, ni odločilen. Iz izpovedi prič je razvidno, da so poslovodje vedno le ustno oz. prek oglasne deske seznanjali zaposlene z novimi postopki in načini poslovanja, kar pa ne pomeni, da tožnica z navodili ni bila ustrezno seznanjena in zato za njihovo kršitev ne more biti odgovorna. Tudi zatrjevanje tožnice, da tožena stranka dopušča posojanje kreditnih kartic, na odgovornost tožnice za očitane disciplinske kršitve nima vpliva.

Tožena stranka je tožničino ravnanje pravilno opredelila kot hujšo kršitev delovne obveznosti po 4. in 49. točki 3.3.1. poglavja pravilnika tožene stranke. V zvezi z uporabo citiranih določb pritožbeno sodišče ne vidi s strani tožnice zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki naj bi bila v tem, da se tožnici za eno dejanje očitata dve kršitvi. Dejstvo, da tožnica ravnanje, ki se ji očita kot disciplinska kršitev, sama opredeljuje kot en sam dogodek, ne pomeni, da je zato zaključek tožene stranke, ki ji v zvezi s tem dogodkom očita izvršitev dveh disciplinskih kršitev, zmoten. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica s kartico plačala višji znesek, kot pa je bila dejanska vrednost nakupa in s tem kršila pravila o blagajniškem poslovanju, nato pa je iz blagajne vzela razliko med dejansko opravljenim nakupom in nakazanim zneskom in s tem nezakonito razpolagala s sredstvi družbe. Res obe kršitvi predstavljata v tem primeru zaokroženo celoto, vendar to ni razlog, da tožena stranka tožnici ne bi mogla očitati obeh kršitev oz. da bi ji morala zaradi logične povezanosti pri izvršitvi obeh kršitev očitati le eno. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe našteje kršitve, ki bi jih tožena stranka glede na določbe svojega pravilnika tožnici lahko očitala, ter nato ugotovi, da je tožena stranka ravnanje tožnice pravilno kvalificirala kot kršitve po 4. in 49. točki 3.3.1. poglavja pravilnika, ne pomeni kršitve človekovih pravic.

V pritožbi tožnica graja ugotovitev o obstoju kvalifikatornih okoliščin skladno z 89. členom ZDR, saj meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaposlena pri trgovski družbi, ki živi od zaupanja kupcev v pošteno delo in bi izguba zaupanja lahko pomenila moten delovni proces, zmoten. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi tožničino ravnanje lahko bistveno motilo delovni proces. Dvom v pošteno delo tožene stranke oz. sum ali ugotovitev, da delavci tožene stranke kršijo pravila o poslovanju z Mercator Pika kartico in si zaradi zaposlitve pri toženi stranki brez ustreznih nakupov pridobijo prednosti višjega bonitetnega razreda, nedvomno potencialnih kupcev ne stimulira za nakupovanje pri toženi stranki oz. jih celo odvrača od nakupa. Dejanja, ki zmanjšajo privlačnost trgovine za morebitne kupce za trgovinsko družbo nedvomno pomenijo bistveno moten proces, ki se poleg samega zmanjšanja klientele in posledično manjšega dohodka kaže tudi v tem, da so v takem primeru ponavadi potrebni še dodatni napori in sredstva (ponavadi usmerjena v reklamo, nagradne akcije, bonuse) za ponovno pridobitev kupcev. Zato je sodišče prve stopnje ugotovljene disciplinske kršitve pravilno opredelilo kot take, ki bi lahko bistveno motile delovni proces pri toženi stranki in pravilno zaključilo, da so v konkretnem primeru obstajale kvalifikatorne okoliščine in je zato izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odložena za eno leto, zakonit. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pravilno ugotovilo dejansko stanje, na pravilno in popolno ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je skladno z 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, skladno z načelom uspeha v postopku, ki ga določa 154. člen ZPP, sama trpi stroške pritožbenega postopka.