Jedro

Pritrditi je mogoče zaključku sodišča druge stopnje, da hoja oškodovanke po vozišču lokalne ceste, ki se uporablja kot dovoz do stanovanjskih blokov, nikakor ni bila nepričakovana. Sodišče pa je pri tem spregledalo, da sta nepričakovanost oziroma neprepričljivost predpostavki za izključitev objektivne odgovornosti (drugi odstavek 177. člena ZOR), ne pa za delno oprostitev odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Za delno oprostitev odgovornosti ni odločilen test „nepričakovanosti“ oziroma „neprepričljivosti“ škodnega dogodka; čeprav bi objektivno odgovorna oseba, če bi bila posebej skrbna, v danem primeru lahko pričakovala neprevidno ravnanje oškodovanca in/ali ga preprečila, je kljub temu lahko utemeljen njen ugovor po tretjem odstavku 177. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 3.876,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2000 do plačila in ji povrniti 1.814,09 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 220,32 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1,161.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2000 do plačila in ji povrniti 636.036,24 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2004 do plačila. Ocenilo je, da toženec ni uspel dokazati, da je pil šele po prometni nesreči; da alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nastankom škode niti da bi oškodovanka prispevala k nastanku škode.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa obe sodbi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je izvedenec medicinske stroke Š. ugotovil, da je alkohol užival po nesreči. Kljub temu sta sodišči zaključili, da je kršil Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Tudi sicer izvedeni dokazi omogočajo sklep, da toženec s pitjem alkohola po nesreči ni imel namena onemogočiti ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi. Po škodnem dogodku je hotel poklicati policijo, vendar je oškodovanka temu nasprotovala. Le-ta je soodgovorna za nastalo škodo, saj ni hodila po poti za pešce, ampak po vozišču, namenjenem za promet z motornimi vozili.

Odgovor tožeče stranke

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da revident z revizijo ne more izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega na prvih dveh stopnjah sojenja. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo in zaključili, da je toženec izgubil kritne pravice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. O soodgovornosti oškodovanke ni mogoče govoriti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka od zavarovanca – toženca zahteva plačilo regresa – odškodnine, ki jo je izplačala oškodovanki M. D., ker je bil v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola in je na podlagi Splošnih pogojev izgubil svoje pravice iz zavarovanja.

8. Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo utemeljenosti regresnega zahtevka tožeče stranke na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, so: - prometna nesreča se je zgodila 20. 1. 1996 ob 19.45 v Ž., ko je toženec s svojim osebnim avtomobilom vozil iz smeri U. (ki je slepa ulica v funkciji dovoza do blokov) proti K., in sicer v neposredni bližini križišča obeh lokalnih cest; - toženec vožnje ni prilagodil poledenelemu cestišču, zato ga je ob zaviranju zaneslo v desno, kjer je s prednjim delom vozila trčil v oškodovanko, ki je z otrokoma hodila ob robu vozišča v nasprotni smeri toženčeve vožnje; - oškodovanka bi za hojo lahko uporabila pot za pešce, od roba vozišča oddaljeno 5,1 m; - v bližini škodnega dogodka ni bilo signalizacije, ki bi oškodovanki narekovala, da mora za hojo uporabljati pot za pešce; - toženec je v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola (0,5 g/kg).

9. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Revizijsko vztrajanje pri trditvi, da je bil toženec v času prometne nesreče trezen, je po vsebini prikrita polemika z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje, zato se Vrhovno sodišče z njo ni bilo dolžno ukvarjati.

10. Z vidika materialnega prava pa je relevanten revizijski ugovor o soodgovornosti oškodovanke M. D.. Zavarovanec namreč ne izgubi svojih zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv za prometno nesrečo. 11. Pravilno je materialnopravno naziranje sodišč prve in druge stopnje, da gre v obravnavani zadevi, v kateri je prišlo do trčenja med osebnim vozilom in peško, za odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobila), zato se domneva, da škoda izvira iz te nevarne stvari, če se ne dokaže nasprotno (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

12. Imetnik nevarne stvari, v konkretnem primeru toženec, ki je vozil osebni avto, se lahko objektivne odgovornosti oprosti med drugim tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Imetnik pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR).

13. Revident ima prav, da sta sodišči pri presoji ravnanja oškodovanke M. D. in posledičnemu sklepu o neobstoju njene soodgovornosti za nastalo škodo zmotno uporabili materialno pravo. Sodišču prve stopnje je mogoče očitati, da je glede ravnanja M. D. preveč nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca cestnoprometne stroke. Le-ta je zavzel stališče, da oškodovanka s svojo hojo ob robu cestišča ni kršila določil Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), ker ji signalizacija na vozišču ni narekovala, naj za hojo uporablja pot za pešce, 5,1 m oddaljeno od roba vozišča. Ekspertiza izvedenca, ki je sicer specifičen sodnikov pomočnik, je vedno podvržena sodnikovi presoji in je zanj neobvezujoča. Tudi če izvedenec sodišču posreduje pravila stroke, ki so delno pravnega značaja, je sodnik tisti, ki oblikuje pravno normo za konkreten primer in sodi. V spornem pravnem razmerju je bistveno, da je oškodovanka, s tem ko je hodila ob robu cestišča, ne pa po poti za pešce, kršila normo, katere namen je zagotoviti večjo varnost v cestnem prometu. V prvem odstavku 104. člena ZTVCP je določeno, da mora pešec na cesti, ki ima pločnik ali drugo površino, namenjeno za pešce, oziroma površino ob vozišču, ki je primerna za pešce, hoditi po taki površini. Opisana obveznost ni odvisna od označb na vozišču ali pločniku. Povprečno skrben odrasel pešec se mora in more zavedati, da je hoja po vozišču nevarna in da mora zato iz razloga lastne varnosti uporabljati površine, ki so primerne za hojo za pešce.

14. Pritrditi je sicer mogoče zaključku sodišča druge stopnje, da hoja oškodovanke po vozišču lokalne ceste, ki se uporablja kot dovoz do stanovanjskih blokov, nikakor ni bila nepričakovana. Sodišče pa je pri tem spregledalo, da sta nepričakovanost oziroma neprepričljivost predpostavki za izključitev objektivne odgovornosti (drugi odstavek 177. člena ZOR), ne pa za delno oprostitev odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Za delno oprostitev odgovornosti ni odločilen test „nepričakovanosti“ oziroma „neprepričljivosti“ škodnega dogodka; čeprav bi objektivno odgovorna oseba, če bi bila posebej skrbna, v danem primeru lahko pričakovala neprevidno ravnanje oškodovanca in/ali ga preprečila, je kljub temu lahko utemeljen njen ugovor po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Takšno je tudi prevladujoča sodna praksa.(1)

15. Pri porazdelitvi odgovornosti med tožencem in oškodovanko je Vrhovno sodišče upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo rizika povečane nevarnosti na strani tožene stranke in krivdo obeh udeležencev v prometu. Medtem ko je že navedlo argumente, na podlagi katerih je mogoče sklepati o malomarnem ravnanju oškodovanke, je tožencu mogoče očitati, da vožnje ni prilagodil prometnim razmeram (poledici), čeprav je mogel in moral računati, da so na vozišču v neposredni bližini stanovanjskih blokov prisotni tudi pešci. Ob takšnem izhodišču toženec odgovarja za škodo z 80 %, oškodovanka pa z 20 %.

16. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora toženec tožnici plačati 3.876,61 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri čemer je upoštevalo uspeh pravdnih strank v tem sporu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, znašajo 2.654,13 EUR, 80 % pa 2.123,30 EUR; stroški tožene stranke znašajo 1.546,09 EUR, 20 % pa 309,21 EUR. Po pobotanju tožena stranka tožeči stranki dolguje 1.814,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka.

18. Tudi v pritožbenem postopku je tožena stranka uspela z 20 %. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 445,66 EUR, 80 % pa 356,53 EUR; stroški tožene stranke znašajo 275,41 EUR, 20 % pa 55,08 EUR. Ker bi bila odločitev, upoštevajoč pobotanje omenjenih zneskov, v škodo stranke, ki je vložila revizijo, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

19. Stroški tožeče stranke v revizijskem postopku znašajo 308,99 EUR, 80 % pa 247,19 EUR; stroški tožene stranke znašajo 275,40 EUR, 20 % pa 55,08 EUR. Tožena stranka mora zato tožeči stranki povrniti 220,32 EUR pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Glej na primer pravno mnenje, objavljeno v Poročilu VSS 1/93, str. 18: Za določanje odškodnine v primeru deljene odgovornosti povzročitelja škode in poškodovanca je ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde poškodovanca.