Jedro

Kot je bilo tožniku pravilno pojasnjeno že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožnik tudi po presoji sodišča ne bi uspel z odškodninsko tožbo zoper bivšega delodajalca, ker gre za zahtevek, podlaga katerega je pravnomočna odločitev iz drugega spora, za sprožitev katerega pa je tožnik zamudil rok, kar med strankama ni sporno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP z dne 16. 12. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper nekdanjega delodajalca, zaradi odškodninske odgovornosti, pred pristojnim delovnim sodiščem, na prvi in drugi stopnji. Organ za BPP se med drugim sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerim se prošnji za dodelitev BPP ne ugodi, če je zadeva v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh. Ugotavlja, da tožnik, v kolikor bi mu bila v predmetni zadevi dodeljena BPP, nima možnosti za uspeh, saj bi sodišče upoštevajoč izid v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, tožbo zavrnilo, ker tožnik ni izkazal elementov odškodninske odgovornosti. Sklicuje se na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in navaja, da je odškodninska odgovornost podana, če je dokazan obstoj nedopustnega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Navaja, da se na protipravnost zaradi materialnopravne presoje sklepa ne more sklicevati stranka, ki bi lahko v postopku vložila pravno sredstvo. Ugotavlja, da bi moral tožnik, v 30 dnevnem roku od podpisa odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljati sodno varstvo zoper nekdanjega delodajalca, glede na to, da navaja, da je odpoved podpisal zaradi zvijače delodajalca. Zaključi, da ker tožnik v postavljenem roku ni vložil tožbe zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ni podan element protipravnosti, zato tudi o nastali škodi ni mogoče govoriti. Tožnikova prošnja je bila zaradi navedenega zavrnjena kot neutemeljena zaradi neizpolnjevanja objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da organ za BPP daje neupravičeno prednost delodajalcu. Navaja, da je glavni razlog zavrnitve njegove prošnje za dodelitev BPP 30 dnevni rok, v katerem bi moral sprožiti postopek zoper delodajalca, za kar pa ni imel možnosti. V nadaljevanju navaja, da ga je 16. 9. 2019, v azilnem domu, kjer je delal kot varnostnik, fizično in verbalno napadel sodelavec, zaradi česar je poklical policijo, ki je obema izdala plačilni nalog. Za tem sta se oba s sodelavcem morala zglasiti pri delodajalcu, ki je obema dal v podpis dokument, za katerega jima je rekel, da gre za začasno odpoved. Ob tem navaja, da je delodajalec njegov podpis dobil s prevaro, saj mu je rekel, da podpis zahtevata tako policija kot inšpektorat. Pri delodajalcu je večkrat zahteval kopijo dokumenta, katerega je podpisal, a neuspešno. Zaradi navedenega mu je bila onemogočena pravica, da bi ujel 30 dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva. Navaja tudi, da je takoj po prejemu odpovedi po pošti šel do sodišča, kjer so mu rekli, da je zamudil rok za vložitev tožbe. Meni, da mu je bil dostop do sodnega varstva onemogočen, ker mu delodajalec ni izročil dokumenta, katerega je podpisal. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijani akt, ter da o zadevi samo odloči in prošnji ugodi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno tožnikovo izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP za vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik namreč zatrjuje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisal zaradi zvijače delodajalca.

8. Organ za BPP je odločil na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je po presoji sodišča tudi pravilno uporabil. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

9. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP obseg navedene zakonske določbe večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10. Odškodninska odgovornost delodajalca izhaja iz 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in nalaga delodajalcu, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Iz 131. člena OZ izhajajo elementi odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka eden izmed navedenih elementov, odškodninska odgovornosti ni podana.

11. Po presoji sodišča je organ za BPP glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno presodil, da tožnik z vložitvijo odškodninske tožbe zoper nekdanjega delodajalca, zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, nima verjetnih izgledov za uspeh. Kot je bilo tožniku pravilno pojasnjeno že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožnik tudi po presoji sodišča ne bi uspel z odškodninsko tožbo zoper bivšega delodajalca, ker gre za zahtevek, podlaga katerega je pravnomočna odločitev iz drugega spora, za sprožitev katerega pa je tožnik zamudil rok, kar med strankama ni sporno. Na pravilnost stališča organa za BPP kaže tudi sodna praksa,1 iz katere izhaja, da je podlaga odškodninskega zahtevka zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja pravnomočna odločitev v sporu na ugotovitev nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja. Iz sodne prakse tudi izhaja, da za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč je potrebno izkazati hujše zlorabe pogodbe o zaposlitvi.2 Vse navedeno po sodni presoji pomeni, da v obravnavanem primeru obstaja formalna ovira, da bi lahko tožnik uspel z odškodninsko tožbo zoper nekdanjega delodajalca, saj je zamudil rok za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Uspeh v navedenem postopku pa je podlaga odškodninskega zahtevka, zaradi katerega je tožnik zaprosil za BPP.

12. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da bi lahko okoliščine zaradi katerih navaja, da je zamudil rok za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, predstavljale razlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo tožbe v delovnem sporu na ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Ne more pa tožnik s temi ugovori uspeti v odškodninski tožbi zoper nekdanjega delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na navedeno je organ za BPP v predmetni zadevi ravnal pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnil, saj je zadeva, v kateri tožnik prosi za BPP, očitno nerazumna oziroma tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Za dodelitev BPP pa mora biti navedeni pogoj izpolnjen, ne glede na finančne okoliščine, saj morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno.

14. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 652/2017 z dne 16. 11. 2017. 2 Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1088/2013 z dne 6. 3. 2014.