Jedro

Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu tako podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na preživljalca, kar pa ni bistveno glede ugotovitve, da ima tudi ta pogodba izrazit socialni poudarek), jo je treba zaradi opisane narave in podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbama iz 5. alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ obravnavati enako. Iz razloga enake ureditve podobnih pravnih položajev bi jo morala toženka obravnavati kot pogodbo iz 4. oziroma 5. alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ, za katere odobritev ni potrebna. V obravnavani zadevi je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zato je odločba toženke nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 33008-85/2013/3 z dne 3. 9. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil pritožbi stranke z interesom v tem postopku – A.A. in odpravil odločbo Upravne enote Škofja Loka št. 330-504/2010 z dne 11. 11. 2010; ter v 2. točki izreka zavrnil odobritev pravnega posla, sklenjenega na podlagi pogodbe o preužitku z dne 28. 10. 2010 med B.B. kot preužitkarjem ter C.C. kot prevzemnikom, katere predmet so med drugim nepremičnine parc. št. 872/1, 872/2, 873, 881/3, 893/1 in 893/3, vse k.o. … in parcela št. 613 k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da je napačna odločitev prvostopnega organa, ki je pravni posel odobril, ker ne gre za pravni posel iz 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določa, v katerih primerih odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Ocenjuje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 20. in 21. člena ZKZ, zaradi česar postopek ni potekal skladno z določili ZKZ ter je iz tega razloga odločitev prvostopnega organa nepravilna, zato je prvostopno odločbo odpravil in odobritev zavrnil. Prvostopni organ je pravni posel odobril, ker nepremičnine niso del zaščitene kmetije, saj z njimi fizično ne delijo parcele zemljišča urejenega s komasacijo, in je promet potekal po postopku in na način določen z ZKZ.

Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopni organ napačno uporabil zakon, saj bi moral uporabiti Zakon o kmetijskih zemljiščih, objavljen v Uradnem listu RS št. 55/2003. Pogodba o preužitku je bila namreč sklenjena dne 28. 10. 2010 ter poslana v odobritev dne 8. 11. 2010. V tedaj veljavnem ZKZ pa je bilo v tretjem odstavku 22. člena določeno tudi, da če ne gre za primere, ko se izda potrdilo, se izdaja potrdila zavrne z odločbo. Po tej jezikovni razlagi bi lahko kvečjemu bila zavrnjena izdaja odločbe in ne izdana odločba, da se pravni posel ne odobri. Ob pravilni razlagi zakonske določbe je prvostopni organ pravilno izdal odločbo o odobritvi pravnega posla. Nemogoče je, da se drugostopni organ pri pogodbi o preužitku sklicuje na določbe ZKZ o prodajni pogodbi. Ne gre za sklenitev prodajne pogodbe, temveč za pogodbo o preužitku, ki se ne more obravnavati na isti način ter zahtevati ponudbe ter sprejem ponudbe za navedbo predkupnih upravičencev, itd. Res, da pogodba o preužitku ni izrecno navedena kot izjema po drugem odstavku 19. člena ZKZ, vendar je jasno, da jo je treba šteti med pogodbe navedene v drugem odstavku 19. člena, saj je ta pogodba po vsebini smiselna izročilni pogodbi. Opozarja na navodilo, da je pogodbe o preužitku potrebno razlagati kot izročilno pogodbo, dano 2. 4. 2008. Predlaga odpravo odločbe drugostopnega organa ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma, glede na ugovor tožnika, da je o zadevi kot pravilen materialnopravni predpis treba uporabiti ZKZ/2003 in ne ZKZ/2011, sodišče pojasnjuje, da v zadevi uporabljeni določbi na prvi in drugi stopnji, določba 19. in 22. člena ZKZ, veljata obe v nespremenjeni obliki od 17. 4. 2003. Tožnikov ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava iz razloga, ker je bila pogodba o preužitku poslana v odobritev 8. 11. 2010, drugostopni organ pa je odločil o odobritvi 3. 9. 2014, ni utemeljen, navedeno tudi ni razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Drugi odstavek 19. člena ZKZ našteva primere, kdaj odobritev pravnega posla ni potrebna. Po upravno-sodni praksi se šteje, da taksativno določa primere, ki pomenijo izjemo. Na podlagi 4. alinee odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, po 5. alinei pa na podlagi darila za primer smrti in izročilne pogodbe, razen če gre za promet za zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z 18. členom tega zakona.

V obravnavanem primeru je bila organu predložena v odobritev pogodba o preužitku, kot jo opredeljuje 7. poglavje Obligacijskega zakonika - OZ (564. člen – 568. člen). Do ureditve v OZ preužitkarska pogodba v Zakonu o dedovanju (ZD) ni bila urejena, zanjo so se smiselno uporabljale določbe o pogodbi o dosmrtnem preživljanju. V praksi pa se je pogosto označevala kot izročilna pogodba oziroma izročilnopreužitkarska pogodba.

Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem (546. člen OZ). S pogodbo o preužitku pa se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena OZ). Podobnost med obema pogodbama je v značilnosti, da se z njima lahko ustanavlja realno breme kot stvarna pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam (249. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Na podlagi 251. člena SPZ se za nastanek stvarnega bremena poleg veljavnega pravnega posla (zavezovalnega pravnega posla, ki ga ureja OZ), iz katerega izhaja obveznost ustanovitve, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (razpolagalni pravni posel), pogoji za izpolnitev le-tega pa so v obravnavani zadevi sporni.

Pogodba o preužitku pa je podobna tudi pogodbi o dosmrtnem preživljanju ter darilni pogodbi za primer smrti. Razlika med pogodbo o preužitku ter pogodbo o dosmrtnem preživljanju je ta, da je pri slednji prenos premoženja odložen do smrti preživljavca. Pri pogodbi o preužitku pa se lahko vpis lastninske pravice na nepremičninah opravi že prej, to je za časa življenja preužitkarja. Podoben je pogodbeni interes strank obeh pogodb, ki je v zagotovitvi dosmrtne eksistence ene stranke v zameno za njeno premoženje, ki ga pridobi druga stranka. Teorija jo opisuje kot vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju (Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, str. 567). Preužitkarjeva pravica se zavaruje z vpisom stvarnega bremena v zemljiško knjigo. Pri darilni pogodbi za primer smrti je prenos premoženja odložen do smrti darovalca. S pogodbo o preužitku je mogoče prenesti zgolj nepremičnine ter pritikline teh nepremičnin, med tem ko je z drugimi pogodbami mogoče prenesti tudi drugo premoženje. Prav tako je s pogodbo o preužitku možno prenesti premoženje na kogarkoli (to velja tudi za darilno pogodbo za primer smrti ter za pogodbo o dosmrtnem preživljanju), medtem ko izročilna pogodba zajema samo potomce izročitelja. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da ima pogodba o preužitku enak namen kot pogodbe, navedene v 4. in 5. alinei drugega odstavka 19. člena ZKZ, razpolagati z lastninsko pravico z namenom pridobiti si določene dajatve in storitve v primeru starosti, bolezni ali obnemoglosti, torej oskrbo, za katero je na strani obeh strank pogodbenega odnosa zahtevana visoka stopnja zaupanja ter vzpostavitev pogodbenega odnosa, ki ni kratkotrajen. Kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ter darilu za primer smrti, gre za aleatorno pogodbo, kar pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Tveganje je del pogodbene podlage ter stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti.

Po določbi 19. člena ZKZ/96 je bila pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in s pravnimi posli za primer smrti, na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji možna le z odobritvijo upravne enote. Določba celotnega člena 19 je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002. V tej odločbi je Ustavno sodišče navedlo (točka 29), „da je določba 17. člena ZKZ, da ureditev vprašanj pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči velja tudi za prenos lastninske pravice s pravnimi posli za primer smrti, in določba prvega odstavka 19. člena, ki to ponovi, kolikor gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v neskladju z določbo 2. člena Ustave, da je Slovenija socialna država. Za to pogodbo je namreč značilen izrazit socialni poudarek, lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje ostarelega in jo bo lastnik sklenil tedaj, če bo zaradi spodobnega preživetja zadnjega obdobja življenja to moral storiti. Preprečevati mu tako rešitev lastne socialne stiske zaradi javnega interesa, ne da bi zakonodajalec hkrati predvidel in pripravil zanj drugo enakovredno rešitev, ni v skladu z načeli socialne države. Neskladje pa je – ob sedanji ureditvi v II. poglavju ZKZ – toliko večje, kolikor več omejitev in pogojev za promet s kmetijskimi zemljišči je predpisanih“. Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu tako podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na preživljalca, kar pa ni bistveno glede ugotovitve, da ima tudi ta pogodba izrazit socialni poudarek), sodišče meni, da je pogodbo o preužitku zaradi opisane narave in podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbama, naštetima v 5. alinei drugega odstavka 19. člena ZKZ, obravnavati enako. Tako meni tudi pravna teorija (glej SPZ s komentarjem, stran 959). Razlog za nevključitev v sistem drugega odstavka 19. člena ZKZ je po mnenju sodišča zgolj v dejstvu, da je bila formalno pravno urejena šele z OZ (torej v letu 2001), v ZD ni bila urejena, citirana odločba Ustavnega sodišča pa temelji na pobudi iz leta 1998 (torej tudi v času, ko formalno pravno še ni bila urejena). Iz razloga enake ureditve podobnih pravnih položajev bi jo morala toženka obravnavati kot pogodbo iz 4. oziroma 5. alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ, za katere odobritev ni potrebna.

Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR povečane za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.