Jedro

Komunalna opremljenost zemljišča (kot izhaja iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja), ni odločilna za presojo, da je bilo zaplenjeno zemljišče stavbno. Opredelitev zemljišča kot stavbnega je (bila) pridržana zakonu. Tako je bilo stavbno zemljišče prvič definirano v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter nato vsebinsko enako v kasnejših zakonih. Po tej opredelitvi je treba upoštevati kot stavbno zemljišče tisto, ki je bilo (v času podržavljenja) v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Predlagatelji so na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS št. 17/78-26/99) v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS št. 22/2000-59/2002) vložili predlog zoper več nasprotnih udeležencev zaradi vrnitve premoženja, ki je bilo s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani, opr. št. II SOD 503/45 z dne 14.7.1945, v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča Jugoslovanske ljudske armade, opr. št. II SOD 2501/45 z dne 28.8.1945, zaplenjeno njihovemu pravnemu predniku pokojnemu K. Č. Ti sodbi sta bili s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 101/91 z dne 17.10.1991 delno spremenjeni tako, da je bila med ostalim pokojnemu K. Č. namesto zaplembe celotnega premoženja izrečena delna zaplemba premoženja in sicer samo delnic in deležev v gospodarski družbi in v kreditnem zavodu.

S pravnomočnima delnima sklepoma prvostopenjskega sodišča opr. št. N 10/93-30 z dne 27.1.1994 in opr. št. N 10/93-41 z dne 6.7.1994 (ter sklepom o dopolnitvi delnega sklepa opr. št. N 10/93-54 z dne 26.4.1995) so bile predlagateljem v naravi vrnjene nekatere neupravičeno zaplenjene nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. N 22/97-131 z dne 9.12.2003 in dopolnilnim sklepom opr. št. N 22/97-140 z dne 5.4.2004 naložilo nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji plačilo odškodnine za zaplenjene nepremičnine v k.o. ... v znesku 6,203.603,62 SIT v obveznicah SOD, skupaj z obrestmi od 17.10.1991 dalje, in sicer vsakemu od predlagateljev do 1/4. Predlog predlagateljev za odškodnino v presežku preko prisojenega zneska do zahtevanih 1,021.848,10 DEM (oziroma 522.462,60 EUR) je zavrnilo. Prisodilo je odškodnino za kmetijska zemljišča, razen za parcelo št. 44, ki jo je ocenilo kot stavbno zemljišče. Zavrnilo je stališče predlagateljev, da bi se za večino zemljišč prisodila odškodnina za nezazidana stavbna zemljišča. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje so predlagatelji vložili revizijo. Uveljavljajo "vse revizijske razloge" iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-52/2007), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS št. 30/86 in 87/2002). V reviziji nasprotujejo opredelitvi zemljišč kot kmetijskih, ker je šlo za komunalno urejena zemljišča, ki se po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja štejejo za nezazidana stavbna zemljišča. V skladu z navodilom bi morala biti predlagateljem prisojena celotna zahtevana odškodnina. Zato predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V izpodbijanem sklepu gre za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS in sicer nepremičnin, ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Upravičencem gre zato odškodnina, kot izhaja iz določb 3. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS št. 27/21-I-66/2000), na katerega glede oblik in obsega vračanja, omejitev in glede vrednotenja premoženja napotuje 145.a člen ZIKS.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine je v prvem odstavku 44. člena ZDen, ki pravi, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Na to določbo sta se pravilno oprli nižji sodišči, zato ne drži revizijska trditev, da sta jo zmotno uporabili. Presodili sta, da so bile zaplenjene nepremičnine (razen p. št. 44 k.o. ...) kmetijska zemljišča in sta njihovo sedanjo vrednost ter s tem odškodnino določili po tretjem odstavku 44. člena ZDen ob upoštevanju Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok, Uradni list RS št. 16/92 in 21/92).

Predlagatelji tudi v reviziji vztrajajo pri stališču, da so sporna zemljišča nezazidana stavbna zemljišča zato, ker so bila v času zaplembe komunalno opremljena. Za določitev višine odškodnine bi bilo po njihovem treba upoštevati Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo, Uradni list RS št. 23/92 in 26/2000). To stališče je po presoji revizijskega sodišča zmotno. Pravilni so razlogi in odločitev sodišč prve in druge stopnje. Ti sta pravilno presodili, da sporna zemljišča ob zaplembi niso bila stavbna zemljišča, ker predlagatelji niso dokazali, da so bila ta zemljišča ob zaplembi v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo, namembnosti pa jim ni spremenil niti predpis, s katerim so bila podržavljena. Opredelitev, kdaj je zemljišče stavbno, sta nižji sodišči povzeli po obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-42/93 z dne 5.12.1994, ki obravnava zgoraj omenjeni odlok in s katero je Ustavno sodišče odločilo, da Odlok ni v neskladju z Ustavo in zakonom. Predlagatelji nasprotujejo povzemanju odločbe Ustavnega sodišča, češ da taka odločba ni zakon oziroma predpis, ki bi lahko določal pogoje, kdaj se neko zemljišče obravnava kot stavbno in kdaj kot kmetijsko. Revizijsko sodišče ocenjuje tako stališče predlagateljev kot zmotno, saj navedena ustavna določba ne določa nikakršnih pogojev za različno opredelitev zemljišč, temveč le razlaga določbe zakonov in podzakonskih predpisov, kar je temeljna naloga sodišč, ko uporabljajo pravo pri odločanju. Ustavne (in sodne) odločbe so neformalni pravni vir, ki učinkujejo z močjo argumentov in tako je tudi v obravnavanem primeru, ko sta sodišči sprejeli argumentacijo Ustavnega sodišča. To argumentacijo zaradi logičnosti in utemeljenosti v zakonodaji sprejema tudi revizijsko sodišče. Vprašanje, ali je določeno zemljišče stavbno, je predvsem pravne narave, saj njegovo vsebinsko opredelitev podajajo predpisi. Te na status nekega zemljišča vežejo različne pravne učinke (primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 612/2000). Naloga sodišča je torej, da na podlagi dejanskih ugotovitev dožene, v katero izmed pravno opredeljenih vrst zemljišča spada neka konkretna površina. V obravnavanem primeru na status zemljišč ni mogoče sklepati na podlagi trditev o komunalni opremljenosti, kot jo opisuje tretji odstavek 11. člena Navodila, kot menijo predlagatelji. Navodilo določa samo merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, za kar je podlaga v 85. členu ZDen, kamor napotuje šesti odstavek 44. člena ZDen. Navodilo ne določa, katera zemljišča so (bila) stavbna zemljišča, ampak katera nezazidana stavbna zemljišča so (bila) komunalno opremljena in katera komunalno neopremljena. Navodilo se uporabi le, če je imelo ob podržavljenju - glej prvi odstavek 44. člena ZDen - zemljišče status stavnega zemljišča. Katero zemljišče je (bilo) stavbno, ZDen ne določa, to je v prvem in drugem odstavku 11. člena določalo Navodilo. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-82/92 določbi prvega in drugega odstavka 11. člena tega Navodila odpravilo kot nezakoniti, ker je vsebinska opredelitev stavbnega zemljišča v tem Navodilu presegla zakonsko pooblastilo ZDen. V razlogih je navedlo še, da sme Navodilo določati le kriterije oziroma metodologijo za vrednotenje posameznih vrst stavbnih zemljišč. Ob takih razlogih in glede na pooblastilo iz 85. člena ZDen je jasno, da tudi preostale določbe Navodila (tretji do sedmi odstavek 11. člena Navodila) ne določajo, katera zemljišča so stavbna zemljišča. Zato predlagatelji le s sklicevanjem na komunalno opremljenost zaplenjenih zemljišč, kot jo opisujejo preostale določbe 11. člena Navodila, niso mogli izkazati, da so bila zaplenjena zemljišča stavbna. Na tem mestu mora revizijsko sodišče zavrniti revizijsko trditev, da je Ustavno sodišče prva dva odstavka 11. člena Navodila odpravilo zato, ker je predpis neupravičeno določal kot stavbna zemljišča zgolj tista, ki so bila kot taka opredeljena v urbanističnih dokumentih oziroma je imel lastnik na podlagi odločbe pristojnega organa dovoljenje za gradnjo. Takih razlogov v odločbi, št. U-I-82/92 ni, edini razlog je, da je navodilo preseglo zakonsko pooblastilo.

Definicija stavbnega zemljišča torej ne more biti predmet podzakonskega predpisa, ampak le zakona. Ker ZDen nima opredelitve stavnega zemljišča, je potrebno upoštevati opredelitev v drugih zakonih. Prvo opredelitev stavbnega zemljišča je imel 34. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ št. 52/58), nato pa jo je imela novela iz leta 1965 Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ št. 26/54 in nadaljnji) ter nato Zakon o stavbnih zemljišč (Uradni list SRS št. 18/84 in 33/89) ter končno Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS št. 44/97). Definicija stavbnega zemljišča je v vseh navedenih predpisih vsebinsko enaka, Ustavno sodišče pa jo je v svoji odločbi št. U-I-42/93 povzelo po prvi od navedenih opredelitev, to je po četrtem odstavku 34. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Zato ne drži revizijska trditev, da opredelitve stavbnega zemljišča kot tistega, ki je bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo, ne določa niti zakon niti podzakonski predpis. Takšna definicija statusa stavbnega zemljišča torej obstoji v jugoslovanskih oziroma slovenskih zakonih od leta 1958 dalje, zato je nanjo opozorilo v svoji odločbi Ustavno sodišče, nanjo pa sta se oprli v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje. Glede na to je neutemeljena trditev v reviziji, da sta sodišči "uporabili" opredelitev stavbnega zemljišča iz Navodila, ki jo je Ustavno sodišče odpravilo. Pri tem je treba tudi zavrniti revizijske trditve o neodločilnosti Odloka, ki obravnava vrednotenje kmetijskih zemljišč, za to zadevo, in enako tudi razlage ustavnega sodišča, ko je presojalo zakonitost tega odloka. Odlok se namreč uporablja za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč, Navodilo pa za ugotavljanje vrednosti stavbnih zemljišč. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-42/93 obravnavalo zakonitost in ustavnost opredelitve Odloka, da se enako kot kmetijska zemljišča in gozdovi vrednotijo tudi zemljišča, ki so bila ob podržavljenju kmetijska, po podržavljenju pa so bila uporabljena za gradnjo. Zaradi razmejitve je Ustavno sodišče podalo opredelitev tako kmetijskih kot stavbnih zemljišč, ki pomeni zgolj razlago predpisov, utemeljeno z metodami razlage, ki ima svojo moč v prepričljivosti argumentov. Na te sta se oprli nižji sodišči, povzeli vsebino definicije stavbnega zemljišča iz zakona in hkrati razlago ustavnega sodišča ter nato materialnopravno presodili, da so bila sporna zemljišča v času zaplembe kmetijska zemljišča in zato tudi vrednotena kot taka v skladu z Odlokom. Pri tem je nerelevantno, če se je tudi izvedenec pravno opredelil, da je šlo za kmetijska zemljišča, kajti pravna opredelitev je bila pridržana sodiščema, upoštevane pa so bile izvedenčeve cenitve, temelječe na merilih iz Odloka. V zvezi z revizijsko trditvijo, da ni razlogov o tem, na kakšen način je kot stavbno zemljišče določena št. 44 k.o. ..., revizijsko sodišče odgovarja, da zadošča pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je bila ta parcela podržavljena kot stavbišče in kot takšna tudi ocenjena. To je predlagateljem v korist in ob odsotnosti drugih očitkov nimajo pravnega interesa nasprotovati odločitvi o odškodnini za to parcelo.

Če se torej povzame, da določbe podzakonskega predpisa ne morejo biti podlaga za opredelitev določenega zemljišča kot stavbnega zemljišča, ampak vsebujejo le merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih zemljišč, je nerelevantno sklicevanje predlagateljev na komunalno opremljenost zemljišč v času podržavljenja, saj bi bila komunalna opremljenost (opisana v 11. členu Navodila) odločilna samo tedaj, če bi bila zemljišča v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča. Da bi imela ta status, bi morala biti v času podržavljenja v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo. Tako pravno opredelitev stavbnih zemljišč je določala prej navedena zakonodaja. Ker je po prvem odstavku 44. člena ZDen za ugotovitev vrednosti odločilno stanje nepremičnin v času podržavljenja, v obravnavanem primeru v času zaplembe leta 1945, je upoštevna prva pravna opredelitev stavbnega zemljišča, izhajajoča iz zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Če bi bila sporna zemljišča v času zaplembe predvidena za zazidavo po načrtih stanovanjske ali komunalne gradnje, bi se štela kot stavbna zemljišča in bi šla predlagateljem odškodnina zanje v skladu z merili iz Navodila. Glede na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da predlagatelji niso dokazali, da bi bila sporna zemljišča predvidena za gradnjo, je torej pravilna materialnopravna presoja, da zaplenjena zemljišča (razen št. 44) niso bila stavbna, ampak kmetijska in pripada zato predlagateljem odškodnina za kmetijska zemljišča v skladu z merili iz Odloka. Dodati je še, da v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati še dodatne opredelitve stavbnega zemljišča, ki jo je navedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-42/93, da se za potrebe denacionalizacije štejejo kot stavbna zemljišča tudi tista, ki jim je bila s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, spremenjena namembnost. Sodna odločba, ki je bila podlaga za zaplembo, ni spremenila namembnosti zemljišča. Zato je prisojena pravilna odškodnina za zaplenjena kmetijska zemljišča in predlagatelji neutemeljeno izpodbijajo drugostopenjski sklep v zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka, ki bi šel predlagateljem le v primeru, če bi bila zaplenjena zemljišča stavbna.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je neutemeljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter tudi, da niso utemeljene revizijske trditve o pomanjkanju razlogov v izpodbijanem sklepu, saj sta nižji sodišči podali relevantne razloge v skladu z njunimi pravilnimi materialnopravnimi opredelitvami. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo predlagateljev zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).