Jedro

Ne glede na to ali se zahtevek glasi samo na izpraznitev najemnega stanovanja ali pa tudi na odpoved stanovanjske pogodbe, znaša izpraznitveni rok vedno najmanj 60 dni oziroma največ 90 kot to določa 2. odst. 59. člena SZ.

Izrek

Ob reševanju pritožbe tožene stranke se po uradni dolžnosti spremeni izpraznitveni rok tako, da se ta določi v trajanju 60-tih dni.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora izprazniti eno in pol sobno stanovanje v ..., ker je ugotovilo, da toženec to stanovanje zaseda brez naslova.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se sodba razveljavi, pri tem pa pobija tudi stroškovni izrek. V pritožbi priznava, da toženec sicer ni imel klasične stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da pa je utemeljeno računal, da bo pogodba o zakupu podaljšana, saj stanovanje potrebuje, medtem ko tožnica na drugi strani spornega stanovanja ne rabi, saj je kar 90% stanovanj v zadevnem bloku praznih. Tožnik bi moral iti na roke tožencu, ki adaptira svojo hišo in ki se je pripravljen izseliti iz spornega stanovanja v enem ali dveh letih.

Sicer pa tudi stroškovna odločba ni pravilna, ker je sodišče priznalo tožeči stranki stroške po odvetniški tarifi, čeprav tožnice ni zastopal odvetnik. Sodba tudi nima ustreznih razlogov glede tega dela.

Ob reševanju pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti podaljšalo v pobijani sodbi določen izpraznitven rok na 60 dni, medtem ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo iz spodaj navedenih razlogov.

Pritožba tožene stranke uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je bilo zato dolžno preizkusiti pravilnost pobijane sodbe glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožničinemu izpraznitvenemu zahtevku, ker je bilo ugotovljeno, da toženec nima naslova za bivanje v tožničinem spornem stanovanju. Sodba ima namreč oporo v 2. odstavku 58. člena Stanovanjskega zakona. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo le 2. odstavek 59. člena Stanovanjskega zakona, ki določa, da izselitveni rok ne more biti krajši od 60. dni. Ker je to določilo materialnopravne narave, ga je pritožbeno sodišče moralo uporabiti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), ter je zato v tem delu po uradni dolžnosti pobijano sodbo spremenilo tako, da je namesto v sodbi določenega 15. dnevnega izpraznitvenega roka določilo 60. dnevni izpraznitveni rok. Ta odločitev temelji na 4. točki 373. člena ZPP. Ker pa sodišče prve stopnje v ostalem delu svoje odločitve ni zmotno uporabilo materialnega prava, je pritožbeno sodišče moralo sicer pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbo, ki se nanaša na stroškovno odločitev pa ugotavlja pritožbeno sodišče, da je tudi ta odločba pravilna, kar pomeni, da tudi v tej smeri pritožba ni utemeljena. Okolnost, da je tožečo stranko zastopal zakoniti zastopnik, to je Javno pravobranilstvo, na drugačno od pobijane odločbe ni moglo vplivati. Namreč 163. člen ZPP določa, da določbe o stroških veljajo tudi za stranke, ki jih zastopa Javno pravobranilstvo. V takem primeru obsegajo stroški postopka tudi znesek, ki bi se stranki priznal kot nagrada za odvetnika. Stroški so tudi po višini pravilno odmerjeni, saj znašajo skupaj le 5.690,00 SIT ter so po višini odmerjeni v skladu s Tarifo za storitve pravne pomoči. Pritožbeno sodišče je glede na povedano le delno spremenilo pobijano sodbo po uradni dolžnosti, medtem ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).