Jedro

Tožnici sta kot stranki sodelovali v postopku, zato se pritožbeni rok za vložitev pritožbe šteje od dneva, ko jima je bila odločba vročena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 21/2000-11 z dne 6.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožnic, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.12.1999 in ji zadevo vrnilo v nov postopek (1. točka izreka), zahtevo stranke z interesom G.I., L., p.o. L., da ji tožnici povrneta stroške postopka, pa je na podlagi 23. člena ZUS zavrnilo (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrgla kot prepozno pritožbo, s katero sta tožnici izpodbijali odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 29.8.1997 o izdanem soglasju k lastninskemu preoblikovanju podjetja G.I., L., p.o. L. Druge stranke, ki jim je bila navedena odločba Agencije vročena niso vložile pritožbe. Zato je po presoji tožene stranke postala pravnomočna in dokončna, pritožba, ki je vložena zoper tako odločbo, pa je prepozna.

Sodišče prve stopnje o razlogih izpodbijane sodbe navaja, da sta tožnici osebi, ki se imata pravico kot stranki udeleževati postopka lastninskega preoblikovanja navedenega podjetja, saj temelji dne 27.12.1994 sklenjena izvensodna poravnava o njunem lastinskem deležu na sredstvih zavezanega podjetja na njunem denacionalizacijskem upravičenju. Postopka lastninskega preoblikovanja sta se tudi dejansko udeleževali, prvostopenjska odločba pa jima ni bila vročena takrat kot drugim strankam v postopku, temveč po B.Z. dne 9.11.1998. Pritožba, ki sta jo vložili 16.11.1998, torej v nadaljnjih 7 dneh, je vložena znotraj 15-dnevnega pritožbenega roka, določenega z 230. členom ZUP/86. Zato jo je treba obravnavati kot pravočasno. Po določbi 23. člena ZUS na kateri temelji odločitev o stroških postopka stranke z interesom, trpi v upravnem sporu, v katerem se odloča le o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da se ne strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, po kateri naj bi bila pritožba, s katero sta tožnici kot stranki v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja G.I. L. izpodbijali odločbo Agencije, pravočasna. Navaja, da je bila navedena upravna odločba v času, ko je bila vložena njuna pritožba, že dokončna in pravnomočna. Sicer pa jima kot strankama, ki sta sodelovali v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom, prvostopenjska odločba ni bila nikoli vročena, saj sami navajta, da sta jo dobili na vpogled od druge stranke v postopku. Zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni.

Stranka z interesom G.I. L. vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnici nikoli nista izjasnili katero odločbo Agencije pravzaprav izpodbijata, ali odločbo z dne 15.2.1996 ali z dne 29.8.1997, zato dejansko stanje glede tega vprašanja ni bilo popolno ugotovljeno. O sklicu skupščine, na kateri je bilo obravnavano lastninsko preoblikovanje podjetja z družbenim kapitalom, sta bili seznanjeni z objavo v uradnem listu dne 7.7.1998, skupščinsko gradivo pa je zajemalo tudi sporno prvostopenjsko odločbo. Skupščine se nista udeležili, niti nista zahtevali gradiva zanjo, zato sta po določilih ZUP/86 po lastni krivdi zamudili rok za pritožbo. Sicer pa že iz dejstva, da sta sklenili izvensodno poravnavo o svojem lastninskem deležu na sredstvih podjetja izhaja, da sta morali biti z odločbo seznanjeni že pred 9.11.1998. Po sklenitvi izvensodne poravnave, jima po določbah ZUP in ZDen, tudi ne gre več položaj strank v obravnavanem postopku, zato je sodišče, ki jima ta položaj priznava, zmotno uporabilo navedena predpisa. Tudi odločitev o zahtevani povrnitvi stroškov postopka ni pravilna.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke, stranka z interesom zahteva povračilo stroškov postopka ter navaja, da je tudi iz vsebine tožbe, s katero tožnici od nje zahtevata plačilo odškodnine pred sodiščem splošne pristojnosti razvidno, da sta bili seznanjeni s sporno odločbo že pred 16.11.1998. Tožnici v odgovoru na pritožbo navajata, da prvostopenjske odločbe Agencije nista dobili na vpogled od stranke v postopku, temveč je bila dne 9.11.1998 vročena B.Z. kot njunem pooblaščencu v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi 1. odstavka 231. člena ZUP/86 ima stranka zoper odločbo pravico do pritožbe, po določbi 2. odstavka navedenega člena pa se pritožbeni rok šteje za vsako stranko od dneva vročitve odločbe. Ker v zadevi ni sporno, da sta se tožnici kot stranki udeleževali postopka lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom, ter da jima je bila odločba Agencije vročena dne 9.11.1998, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka v določbah ZUP/86, ni imela zakonite podlage za zavrženje pritožbe tožnic kot prepozne. Dokler pa jo je mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, odločba v smislu 12. člena ZUP/86, ni niti dokončna niti pravnomočna.

Glede na navedeno zakonsko ureditev tožena stranka ter stranka z interesom ne moreta uspeti z ugovori, da je pritožba tožnic prepozna že zato, ker naj bi bili tožnici seznanjeni z odločbo Agencije oziroma njeno vsebino, še predno jima je bila kot strankama vročena.

Ker sta se tožnici udeleževali postopka lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom kot pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca, sta tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne oziraje se na sklenjeno izvensodno poravnavo, izkazali pravni interes udeleževati se navedenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta. Zato po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Stranka z interesom glede na navedeno zakonsko določbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v postopku upravnega spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljno, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.