Jedro

Res je sicer, da je uporaba sile neposredno zoper telo oškodovanca trajala krajši čas in da udarjanje v vozilo ni pomenilo sile zoper oškodovančevo telo, a pri tem pritožba prezre, da je obdolženec oškodovanca napadel na tak način in s tako intenzivnostjo, da se oškodovanec tudi preden mu je obdolženec začel zadajati udarce v telo, napadu ni mogel izogniti.

Šokiranost in prestrašenost, kljub načinu in intenzivnosti napada na oškodovanca, je premalo za zaključek, da bi bila s tem tudi D. A. spravljena v podrejen položaj.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdoreku in kazenski sankciji spremeni tako, da se 9. in 10. vrstica konkretnega opisa pravilno glasi "...ravnanjem pa je A. A. spravil v podrejen položaj, saj je bil šokiran in prestrašen, ko je na cestišču po vozilu udaril in brcnil...", 14. in 15. vrstica konkretnega opisa pa pravilno glasi "...zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje, kar je lahka telesna poškodba.", izrečena kazen pa zniža na

7 (sedem) mesecev zapora.

II.V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 ter mu na podlagi drugega odstavka 296. člena KZ-1 izreklo kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca, C. C., odvetnik v Ljubljani, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženca v celoti oprosti očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da se dejanje prekvalificira v kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti očitek povzročitve lahke telesne poškodbe ter da se obdolžencu namesto kazni zapora izreče sodni opomin oziroma pogojna obsodba.

3.Pritožba je delno utemeljena.

Glede kaznivega dejanja nasilništva

4.Pritožba očita, da ob pravilni pravni kvalifikaciji, dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne more predstavljati kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, saj da gre v konkretnem primeru za enkratno dejanje, ki ga je le izjemoma mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje nasilništva, ki je sicer kolektivno kaznivo dejanje. Pritožba očita tudi, da oškodovančeva šokiranost in prestrašenost ne pomeni, da je bil ta spravljen v podrejen položaj, hkrati naj bi dogodek trajal le nekaj sekund, z udarjanjem v vozilo pa fizična sila ni bila uporabljena zoper oškodovanca.

5.Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 stori kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Za kvalificirano obliko po drugem odstavku 296. člena KZ-1 gre, kadar kaznivo dejanje nasilništva storita dve ali več oseb ali če je hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje.

6.Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ne gre za kaznivo dejanje nasilništva zgolj v primeru, če obsojenčevo izvajanje nasilja nad oškodovancem traja daljši čas oziroma je sestavljeno iz večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko storilec nasilje nad oškodovancem izvaja zaradi nasilja samega.

7.Skladno z ustaljeno sodno prakso je kaznivo dejanje nasilništva podano tudi v primeru enkratne uporabe fizične sile, ki mora po svoji vsebini in intenzivnosti odstopati v tej smeri.

8.Za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca, če stopnja napada na oškodovanca dosega tako intenzivnost.

9.Prav tako v opisu kaznivega dejanja nasilništva ni izrecno navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat, nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisano z nedovršnim glagolom, temveč izražajo le njegovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja.

10.Nedovršni glagoli predstavljajo le enoten kaznovalni okvir tudi v primerih večkratnih ravnanj, pri čemer raba nedoločnega glagolskega vida ne izključuje kaznivosti enkratnega ravnanja.

11.Spravljanje v podrejen položaj je tako pravni standard, ki ga, glede na način in intenzivnost napada na oškodovanca, torej glede na okoliščine konkretnega primera, vsebinsko napolni sodišče.

12.Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec pristopil do sovoznikove strani vozila, kjer je sedel oškodovanec, v vozilu pa sta bila poleg njega še D. A. in njun triletni sin. Obdolženec je želel na silo odpreti vrata, nato pa, ko mu to ni uspelo, pričel z rokami in nogami udarjati po avtomobilu, ob tem pa kričal, da bo razbil steklo in pozval oškodovanca, naj pride ven, na kar je oškodovanec iz strahu, da bo obdolženec razbil steklo na vratih, odprl vrata, nakar ga je obdolženec z rokami večkrat udaril po glavi.

13.Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi oškodovanca, ki naj bi bila podprta z izpovedbo D. A. Obe izpovedbi je ocenilo kot resnični in odkritosrčni, takšno oceno pa naj bi potrjeval tudi videoposnetek iz priloge A2 spisa.

14.Pritožbeno sodišče si je ogledalo posnetek iz priloge A2, ki ga je med jutranjo prometno konico posnel očividec, in pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Iz točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec med jutranjo prometno konico, na prometa polni cesti blokiral oškodovančevo vozilo, se vozilu nato približal ter s pestjo večkrat udaril v sovoznikovo stran vozila, se nato zelo približal steklu sovoznikovih vrat, kjer je sedel oškodovanec ter nanj sovražno in napadalno vpil. Obdolženec se je nato za korak odmaknil od vozila ter napad stopnjeval, izmenjaje z borilnimi brcami iz razkoraka in udarci s pestjo, usmerjenimi v steklo sovoznikovih vrat. Sodišče prve stopnje je dalje pravilno poudarilo, da je bil njegov slog pri tem silovit in je izražal obvladanje borilnih veščin. Nato je obdolženec odprl vrata, ker jih je oškodovanec pred tem odklenil, ker se je, kot izhaja iz njegove izpovedbe zbal, da bo obdolženec razbil steklo njegovih vrat. Oškodovanca se je obdolženec lotil tako, da je posegel globoko v vozilo in še vedno v razkoračenem borilnem položaju, s hitrimi sunki desne roke večkrat udaril oškodovanca ter pri tem vztrajal pri silovitosti in borilnem slogu v razkoračeni drži, enake intenzivnosti, kot je prej udarjal po vozilu. Nato se je od vozila odmaknil, se odpravil k svojemu vozilu ter odpeljal. Pritožbeno sodišče sledi tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe iz katere izhaja, da je obdolženec z udarci prenehal šele, ko je oškodovančeva sopotnica odprla okno na voznikovi strani vozila in začela kričati naj nekdo pokliče policijo, kar smiselno enako izhaja tudi iz posnetka v prilogi A2 spisa.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da se oškodovanec ravnanju obdolženca ni mogel izogniti, še zlasti po tem, ko je obdolženec odprl vrata vozila ter s silovitimi udarci iz razkoraka v borilnem slogu posegel globoko v notranjost vozila. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je obdolženec z izvršenim nasiljem ustvaril položaj, ki je bil za obdolženca brezizhoden in ki ga ni mogel oziroma ni bil sposoben odvrniti, temveč je postal objekt nasilja, s čimer je bil obdolženec spravljen v podrejen položaj.

16.O navedenem se je, na podlagi podatkov spisa, zlasti posnetka v prilogi A2, prepričalo tudi pritožbeno sodišče, ki ugotovitvi sodišča prve stopnje, glede oškodovanca A. A. pritrjuje, dodaja pa, da ne gre prezreti, da sodišče prve stopnje ugotovi, da podrejen položaj oškodovanca izhaja iz izvršenega nasilja obdolženca, zaradi katerega je bil oškodovance šokiran in prestrašen in ne zgolj iz takega duševnega stanja oškodovanca, kot zmotno navaja pritožba.

17.Res je sicer, da je uporaba sile neposredno zoper telo oškodovanca trajala krajši čas in da udarjanje v vozilo ni pomenilo sile zoper oškodovančevo telo, a pri tem pritožba prezre, da je obdolženec oškodovanca napadel na tak način in s tako intenzivnostjo, da se mu oškodovanec tudi preden mu je obdolženec začel zadajati udarce v telo, napadu ni mogel izogniti.

18.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanje oškodovanca spravil v položaj, ko je ta lahko le sedel in si skušal zaščititi glavo ter čakal na zaključek brezupnega oziroma brezizhodnega položaja.

19.Po oceni pritožbenega sodišča je konkretni historični dogodek, glede na način in intenzivnost napada obdolženca na oškodovanca, potrebno obravnavati kot enotno dejanje, kot eno celoto in pritožba ne more uspeti s sekundnim razrezom ravnanja obdolženca.

20.Glede pritožbenih navedb, da naj napad ne bi bil intenziven, ker da poškodbe oškodovanca niso hude in da se je oškodovanec napada uspel ubraniti, ker da si je glavo zaščitil z rokami pa pritožbeno sodišče pripominja, da brezizhodnost oškodovančevega položaja jasno izhaja iz dejstva, da se oškodovanec obdolžencu ni mogel umakniti. Zgolj dejstvo, da si je uspel glavo zavarovati z rokami in s tem preprečil hujše posledice za svoje zdravje in telo ne pomenijo, da se je napada ubranil, saj je obdolženec kljub temu, v borilnem slogu še dalje udarjal po njem, pri čemer je oškodovanca tudi lahko telesno poškodoval.

21.Po presoji pritožbenega sodišča je zato v izreku izpodbijane sodbe opisana enkratna uporaba fizične sile, ki je bila tako intenzivna in tudi glede na način storitve odstopala od siceršnjega tovrstnega ravnanja, da je obdolženec z njim oškodovanca spravil v podrejen položaj, z opisanim ravnanjem pa nedvomno izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva.

Glede D. A.

22.Pritožba očita, da je D. A., v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno navedena kot oškodovanka, saj da ni bila spravljena v podrejen položaj. Dejanje zoper njo naj ne bi bilo ne konkretizirano ne dokazano, njena domnevna šokiranosti in prestrašenost pa naj ne bi kazala na to, da bi bila spravljena v podrejen položaj, obdolženec pa naj zoper njo ne bi uporabil sile.

23.Sodišče prve stopnje je glede D. A. v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da jo je obdolženec s svojim ravnanjem, skupaj z oškodovancem, spravil v podrejen položaj, saj sta bila oba šokirana in prestrašena.

24.V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da obdolženec zoper D. A. fizične sile ni uporabil, niti ji ni nič rekel in je bila zgolj priča obdolženčevega intenzivnega nasilja, usmerjenega zoper oškodovanca. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenim navedbam, da je šokiranost in prestrašenost, kljub načinu in intenzivnosti napada na oškodovanca premalo za zaključek, da bi bila s tem tudi D. A. spravljena v podrejen položaj. Glede na navedeni je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v krivdoreku spremenilo tako, da je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe D. A. izpustilo in se izrek pravilno glasi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede lahke telesne poškodbe

25.Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami in mnenjem izvedenca posledice na telesu oškodovanca opredelilo kot lahko telesno poškodbo, saj naj bi šlo zgolj za sled poškodbe.

26.Na podlagi ustaljene sodne praks za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi porušil dobro počutje oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo, ki pa ne smejo biti neznatne ali zanemarljive.

27.V kategorijo neznatnih ali zanemarljivih poškodb sodijo odrgnine, nekatere blažje oblike poškodovančeve fizične prizadetosti, kot so praske, izpuljeni lasje, podplutbe in podobno.

28.Ne glede na navedeno pa je pravno vrednotenje ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe in subsumpcija pod zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe vselej pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku, in je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe in o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.

29.Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, na katere dokaze, poleg izpovedbe oškodovanca, je oprlo svojo oceno, da gre pri poškodbah oškodovanca za lahko telesno poškodbo v smislu 122. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je še posebej navedlo, da je na podlagi obrazca o poškodbi in izvedenskega mnenja ugotovilo, da je oškodovanec utrpel odrgnino spodnje veke desnega očesa, udarnino predela desne očnice in udarnine po čelu. Presodilo je, da naj bi skupni učinek vseh poškodb izpolnjeval dva kriterija za lahko telesno poškodbo, da naj bi bilo začasno okvarjeno oškodovančevo zdravje in da naj bi bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Tako je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi dejstva, da je imel oškodovanec pod desnim očesom viden hematom ter da je okulist še pet dni po dogodku opisoval blago oteklino nad robom desne očnice, še vedno občutljivo na pritisk ter na podlagi pojasnila oškodovanca, da zaradi poškodbe ni mogel uporabljati kontaktnih leč in pojasnila izvedenca, da je definitivno vsaka sprememba, oteklina, podplutba na nek način okvara zdravja.

1.Iz izvedenskega mnenja v spisu sicer res izhaja, da sta odrgnina spodnje veke desnega očesa in udarnino predela desne očnice zelo lahki telesni poškodbi, s katerima je klinično neznatno prizadeto oškodovančevo zdravje, vendar je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi dne 5. 3. 2025 pojasnil, da termin klinično pomembno pomeni, da je potrebno zdravljenje, klinično nepomembno pa, da mine samo po sebi ter da je tako opredeljena tudi prva stopnja poškodbe po Fischerju. Pri tem je dodal še, da je vsaka sprememba, oteklina, podplutba, na nek način okvara zdravja. Sodni izvedenec ne v izvedenskem mnenju in ne v svoji izpovedbi na glavni obravnavi ni zavzel stališča, da bi šlo v konkretnem primeru za sled poškodbe.

2.Pritožbeno sodišče opozarja, da je ugotovitev da okoliščine konkretnega primera izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodb, o njih učinkih glede na njih naravo in od posebnih okoliščin vsakega konkretnega primera. Pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe v delu, ko to ocenjuje, da je bil zaradi skupnega učinka vseh poškodb začasno okvarjeno oškodovančevo zdravje. Pri tem ne gre prezreti, da so boleče otekline vztrajale še pet dni po poškodbi, ko jih je zaznal okulist predvsem pa, kar je ključno, da so bil poškodbe prizadejane na obrazu oškodovanca, v predelu oči. Navedenih poškodb, kljub njih lahki obliki, po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče primerjati z odrgninami in podplutbami nog in drugih, bolj robustnih in manj čutno občutljivih telesnih delov.

3.Pritožba pa ima prav, ko očita, da ni dokazano, da bi bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana.

4.Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da naj bi se oškodovanec profesionalno ukvarjal z obdelavo virtualne resničnosti (VR) ter da ker naj zaradi poškodb ne bi mogel uporabljati kontaktnih leč, z očali pa naj ne bi mogel pravilno gledati skozi VR očala, tudi ni mogel opravljati dela, kar naj bi potrjevalo obstoj začasne zmanjšane zmožnosti za delo.

5.Pritožbeno sodišče sicer izpostavlja, da je podrobnejše ugotavljanje, za katero delo se je oškodovančeva zmožnost zmanjšala, predmet dokazovanja in ne opisa v izreku izpodbijane sodbe,9 vendar pa ima pritožnik prav, ko navaja, da oškodovančeva trditev, da naj bi bila njegova zmožnost za delo zmanjšana, ni dokazana. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo zgolj na navedbe oškodovanca, ki so hkrati v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je ugotovil, da oškodovančeva sposobnost za delo zaradi poškodb ni bila zmanjšana. Ne gre spregledati, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo ali oškodovanec v kritičnem času res ni opravljal dela, ali bi moral v tem času res opravljati prav delo z VR očali, ali teh očal res ni mogel uporabljati skupaj s korekcijskimi očali, koliko časa naj bi bila obdolženčeva zmožnost za delo zmanjšana. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožbeni očitek v tem delu utemeljen in je zato besedno zvezo "in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo" izpustilo iz konkretnega opisa izreka izpodbijane sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede prekrška

6.Pritožba očita, da dejanje obdolženca v konkretnem primeru predstavlja prekršek po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1).

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne konkretizira iz katerih okoliščin naj bi izhajalo, da gre v konkretnem primeru za prekršek po ZJRM-1, dodaja pa, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje presodilo, da je izpolnjen zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, ki je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ne pa tudi zakonski znak prekrška po 6. členu ZJRM-1. Temu je sledilo tudi pritožbeno sodišče, kot je bilo že pojasnjeno. Glede na navedeno se pritožbeni očitek v tem delu izkaže tudi kot neutemeljen.

Glede kazenske sankcije

8.Pritožba očita, da je izrečena kazenska sankcija pretirana, nerazumna in nesorazmerna, da bi bila primerna sankcija opomin, pogojna obsodba ali denarna kazen, če pa bi se že izrekla zaporna kazen pa bi bil namen kaznovanja dosežen že z izrekom kazni zapora enega meseca.

9.Sodišče prve stopnje je v točkah 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo okoliščine in razloge za izbiro kazenske sankcije in višino izrečene kazni. Pri tem je upoštevalo zlasti dejstvo, da je obdolženec predkaznovan, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja. Upoštevalo je tudi, da mu je bila v vseh primerih izrečena kazen zapora, razen v primeru ko mu je bila izrečena pogojna kazen, ki pa je bila preklicana. Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da nobena od izrečenih sankcij na obdolženca ni vplivala v smeri, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal in zaključilo, da pozitivna prognoza, ki bi opravičevala izrek sankcije opominjevalne narave, ni podana.

10.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izpustilo navedbo, da je obdolženec kaznivo dejanje nasilništva storil tudi zoper D. A. in ker je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izpustilo, da naj bi bila začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo, ker ta ni bila dokazana, je zaradi zmanjšane kriminalne količine znižalo tudi izrečeno kazen na sedem mesecev zapora. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo enake obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je, po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo in ovrednotilo ter v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Glede stroškov sodnega izvedenca medicinske stroke

11.Pritožba očita še, da naj bi naložitev plačila stroškov sodnega izvedenca medicinske stroke pomenila kršitev pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, če naj bi obdolženec nosil stroške dokazov glede očitkov, ki naj bi se izkazali kot neutemeljeni, saj naj bi izvedenec potrdil, da obdolženec ni povzročil lahke telesne poškodbe.

12.Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega kaznivej dan nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, zato je obdolžencu v plačilo naložilo stroške postopka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP.

13.Pritožbeno sodišče je sicer v delu spremenilo izpodbijano sodbo, vendar je obdolženec še vedno spoznan za krivega, da je oškodovanca s kaznivim dejanjem nasilništva tudi lahko telesno poškodoval. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da o obstoju lahke telesne poškodbe, sicer res tudi na podlagi izvedenskega mnenja, presoja sodišče. Poleg navedenega pa ne gre prezreti, da je sodni izvedenec medicinske stroke sicer res navedel, da gre za zelo lahke telesne poškodbe, a kljub vsemu za poškodbe in ne zgolj sledi poškodb. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožbeni očitek v tem delu neutemeljen.

Sklepno

14.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede na spremembo kriminalne količine pa je znižalo tudi izrečeno kazen, pri čemer je upoštevalo enake okoliščine, ki jih je pri izbiri kazenske sankcije in določitvi višine kazni upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.