Jedro

Glede na predpisano obličnost poroštvene izjave (998. člen ZOR) ima ta učinek le, v kolikor je iz zapisa izjave nedvoumno in določno razvidna obveznost dolžnika, v zavarovanje katere je poroštvena izjava podana. To še posebej velja, kadar gre za bodočo obveznost. Predpostavka veljavnosti poroštvene izjave je v tem primeru, da je ob podani poroštveni izjavi jasno, kakšna obveznost bo v bodoče nastala na strani dolžnika. V kolikor je obveznost, ki nastane na strani dolžnika po podani poroštveni izjavi drugačna, kot izhaja iz poroštvene izjave, takšna poroštvena izjava ne more imeti učinka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 1. točke izreka (glede plačila 2.530.743,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.3.2002 do plačila) in v 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 11.371,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.548.428,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.3.2002 do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da se v delu, ki se nanaša na plačilo 2.017.685,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 do plačila postopek zaradi umika tožbe ustavi (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 23.742,00 SIT (3. točka izreka).

Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila pritožbo, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo 2.530.743,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 dalje ter odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov postopka. V pritožbi zatrjuje vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v okviru obsega pritožbe, to je glede utemeljenosti zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 2.530.743,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 dalje do plačila. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v okviru iste odločbe ustavilo postopek glede zahtevka v višini 2.017.685,48 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 do plačila, je sodišče prve stopnje z odločitvijo v 1. točki izreka, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v višini prvotno uveljavljenega tožbenega zahtevka (4.548.428,73 SIT), sicer odločilo preko tožbenega zahtevka, kar pa ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, saj na takšno kršitev pazi zgolj na zahtevo stranke (3. odst. 350. člena ZPP), česar pa nobena od pravdnih strank ni uveljavljala.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi in sicer na sklenjenih zavarovalnih pogodbah po polici št. 000340 in št. 000341, s katerima naj bi bili zavarovani sklenjeni kreditni pogodbi med tožečo stranko in kreditojemalcem T. d.o.o., B. 77, Maribor.

Odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti, kot izhajajo iz sklenjenih pogodb o zavarovanju, v posledici česar je tožena stranka upravičeno zavrnila izplačilo zavarovalnine, sklicujoč se na 1. točko 2. odst. 6. člena splošnih pogojev za zavarovanje kreditov pravnim osebam (A21), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe po obeh policah, iz katerih je tožeča stranka uveljavljala zavarovalnino (B6 in B7). V zvezi z obema zavarovalnima pogodbama med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila izrecno dogovorjene pogodbene obveznosti, to je, da bo zagotovila poroštveno izjavo P.L. in P.M., to je obeh ustanoviteljev kreditojemalca, katerega obveznosti so bile zavarovane z zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama. S takšnimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (997. člen ZOR v zvezi 1060. členom OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zvezi s kreditno pogodbo 21/98 (B1) tožeča stranka ni uspela izkazati, da je pridobila veljavne poroštvene izjave navedenih ustanoviteljev kreditojemalca. Pritrditi je sicer stališču pritožnika, da je poroštveno izjavo mogoče podati tudi za bodočo obveznost. Tožeča stranka se je v tem primeru sklicevala na dve poroštveni izjavi in sicer z dne 16.6.1998 (A4) in z dne 6.7.1998 (A3), ki sta obe datirani pred sklenjeno pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 10.7.1998. Poroštvena izjava za bodočo obveznost ima lahko učinek zgolj, če je določno opredeljena, kar pomeni, da iz poroštvene izjave nedvoumno izhaja, za kakšno bodočo obveznost dolžnika je porok prevzel zavezo, da bo obveznost izpolnil. Poroštvena izjava z dne 16.6.1998 je podana zgolj s strani enega od porokov, na katerega se sklicuje zavarovalna polica med pravdnima strankama, zato že iz tega razloga z navedeno poroštveno izjavo niso bili izpolnjeni pogoji zavarovanja. Poroštvena izjava z dne 6.7.1998 je sicer podpisana s strani obeh porokov, vendar iz podane poroštvene izjave ne izhaja določna opredelitev obveznosti dolžnika (kreditojemalca), v zavarovanje izpolnitve katere je poroštvena izjava podana. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izjava ne vsebuje niti opredelitve številke kreditne pogodbe in višine kredita, v zvezi s katerim je poroštvena izjava podana. Edini podatki, ki se v poroštveni izjavi glede opredelitve predmeta poroštva nanašajo na kreditne pogoje, pa se deloma razlikujejo od dogovorjenih pogojev v pogodbi o dolgoročnem kreditu in to tako glede opredeljene obrestne mere (v pogodbi TOM + 8 % letno, v poroštveni izjavi TOM + 10,5 % letno), kakor tudi glede roka črpanja (v pogodbi časovno ni opredeljen, v poroštveni izjavi 31.7.1998). Navedenega neskladja ni mogoče odpraviti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da v letu 1998 tožeča stranka ni izdajala drugih kreditov navedenemu kreditojemalcu. Glede na predpisano obličnost poroštvene izjave (998. člen ZOR) ima ta učinek le, v kolikor je iz zapisa izjave nedvoumno in določno razvidna obveznost dolžnika, v zavarovanje katere je poroštvena izjava podana. To še posebej velja, kadar gre za bodočo obveznost. Predpostavka veljavnosti poroštvene izjave je v tem primeru, da je ob podani poroštveni izjavi jasno, kakšna obveznost bo v bodoče nastala na strani dolžnika. V kolikor je obveznost, ki nastane na strani dolžnika po podani poroštveni izjavi drugačna, kot izhaja iz poroštvene izjave, takšna poroštvena izjava ne more imeti učinka.

Tudi v zvezi s poroštveno izjavo, ki naj bi se nanašala na kreditno pogodbo št. 16/98 (A22) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da poroštvena izjava z dne 6.7.1998 (A6) ne vsebuje opredelilnih elementov obveznosti dolžnika, na katero naj bi se poroštvena izjava nanašala. Tudi v zvezi s to izjavo se navedeni pogoji kredita v poroštveni izjavi razlikujejo od dogovorjenih pogojev v pogodbi glede roka vračila kredita (v pogodbi 1.7.2001, v poroštveni izjavi

1.8.2001). Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je tožeča stranka s tem v zvezi sodišču predložila dve poroštveni izjavi v fotokopiji (A5 in A6), za kateri že očitnostni preizkus zadostuje za ugotovitev, da gre za fotokopijo iste listine, pri čemer je na eni od fotokopij (A5) navedena oznaka številke kreditne pogodbe 16/98 MB, za razliko od druge fotokopije (A6), kjer je navedena rubrika prazna. Tudi iz navedenega izhaja pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela izkazati poroštvene izjave obeh porokov v smislu izrecno dogovorjenih pogojev zavarovanja po zavarovalni polici z dne 3.7.1998. Navedena pomenjkljivost tako zadostuje za pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke izključeno zavarovalno kritje tožene stranke v smislu 1. točke 2. odst. 6. člena splošnih pogojev za zavarovanje kreditov pravnim osebam (B1) in v posledici česar je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Ker je zavarovalno kritje tožene stranke po obeh zavarovalnih pogodbah izključeno že iz zgoraj navedenega razloga se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo glede utemeljenosti pritožbe v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na neizpolnitev pogodbenih obveznosti v zvezi z zavarovanjem pogodbe št. 16/98 zaradi nesklenitve kasko zavarovanja. Navedena ocena namreč ne bi v ničemer vplivala na odločitev pritožbenega sodišča, saj za izključitev zavarovalnega jamstva zadostuje že zgoraj utemeljena neizpolnitev pogodbe zaradi neizkazanega poroštva.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je glede na ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj obrazložene materialnopravne razloge pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti nastale stroške pritožbenega postopka v višini plačane takse za odgovor na pritožbo (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).