Jedro

Imetništvo stanovanjske pravice lahko predstavlja prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Ugotovi se, da sta tožeča stranka D. S. in tožena stranka M. U, v času trajanja njune zakonske zveze s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobila trisobno stanovanje št. 13 v IV. nadstropju stanovanjskega bloka v U. S. G., N., z dodatnim bivalnim prostorom na podstrešju velikosti 12 m² in pripadajočim solastniškim deležem na vseh skupnih prostorih, delih in napravah s skupno površino stanovanja in podstrešnega bivalnega prostora 85,80 m² ter da znašata deleža pravdnih strank na navedenem stanovanju z dodatnimi in skupnimi prostori za tožečo stranko D. S. do 24/100, za toženo stranko M. U. pa do 76/100. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 412,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2003 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo priznalo tožniku solastniški delež na stanovanju št. 13 v IV. nadstropju stanovanjskega bloka v N., v skupni površini 85,80 m² s solastninsko pravico do 7/100, višji tožbeni zahtevek iz naslova solastniškega deleža na stanovanju in skupnih prostorih je zavrnilo (točka I), zavrnilo pa je tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo zneska 2.578.647,75 SIT (točka II) ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 364.350,00 SIT v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Toženka ni predložila dokaza, da je v kritičnem času potovala v Jugoslavijo in tožniku izročila 10.000,00 DEM. Prenos gotovine v Jugoslavijo je bil nezakonit. Ker so bile vojne razmere, so bile kontrole večje, zato je neverjetno, da bi toženka tožniku izročila denar, ki ga je dobila od prodaje avtomobila. Prodaja avtomobila sovpada s plačilom kupnine za stanovanje. Vrednost novega avtomobila je bila 29.383 DEM. Avtomobil je bil star tri leta, zato se vrednost vozila ni mogla znižati za 2/3. Kupnino od prodanega avtomobila je treba šteti kot tožnikov prispevek k nakupu stanovanja. Če tožnik ne bi imel stanovanjske pravice na stanovanju, ne bi bil možen ugoden odkup stanovanja po »Jazbinškovem zakonu«. Odkup stanovanja je izvedla toženka, ker tožnik takrat še ni imel priznanega državljanstva Republike Slovenije, ki ga je pridobil kasneje. Na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva bi tožnik pravico do odkupa lahko uveljavil po ratifikaciji omenjenega sporazuma. Stanovanje je bilo kupljeno s 60% popustom, kar predstavlja tožnikov prispevek k odkupu stanovanja.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Nakup dodatnega bivalnega prostora v podstrešju v izmeri 12 m² in odkup stanovanja sta bila izvedena v času, ko tožnik ni imel slovenskega državljanstva. Ker je bilo tujcem prepovedano pridobivanje nepremičnin v Republiki Sloveniji, tožnik ni mogel pridobiti solastninske pravice na stanovanju. Tožnik ne more pridobiti solastninske pravice na celotnem stanovanju, saj je njegov solastniški delež minimalen, pridobil je le obligacijsko pravico.

Pritožba tožnika je deloma utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožba tožnika opredeljeno ne navaja kršitev postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče zavrača takšne pavšalne trditve o kršitvah pravdnega postopka.

Dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, so bile že večkrat povzete v odločbah sodišča prve in druge stopnje, podrobno so povzete tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 291/2007 z dne 25. 3. 2010 (2), zato pritožbeno sodišče ponovno ne povzema (vseh) dejanskih ugotovitev prvega sodišča, se pa na njih sklicuje, ker jih v celoti sprejema.

Pravdni stranki sta v letu 1990 na podlagi pogodb z ostalimi etažnimi lastniki pridobili dodatni bivalni prostor na podstrešju, s čemer sta stanovanje povečali za 12 m². Pritožbi ne izpodbijata ugotovitev prvega sodišča, da sta pravdni stranki k povečanju stanovanja prispevali v enakih deležih, in da je tožnikov delež na dodatnem bivalnem prostoru ½, kar predstavlja 7/100 na celotnem stanovanju.

Življenjska skupnost pravdnih strank se je ohranila tudi po tem, ko je tožnik zapustil Slovenijo 18. 8. 1991 in je trajala vse do junija 2001. Do leta 1991 so bili dohodki tožnika nekoliko višji od dohodkov toženke, breme varstva in vzgoje otrok je bilo na toženki, ki je tožnika finančno podpirala pri njegovem preživljanju, ko je zapustil Slovenijo, kot tudi v času, ko se je vrnil v Slovenijo, vse do razpada življenjske skupnosti. Pritožbeno sodišče je tožniku že pojasnilo (3), da so prepričljive ugotovitve prvega sodišča v zvezi s prodajo avtomobila in da kupnina ni bila vložena za nakup stanovanja, zato pritožbeno sodišče ponovno zavrača tožnikove pritožbene trditve, da je bila kupnina od avtomobila porabljena za nakup stanovanja in da je bila vrednost vozila bistveno višja od pogodbene cene oziroma, da je toženka prejela več kot 10.000,00 DEM s prodajo vozila. Pritožbeno sodišče tudi sprejema ugotovitve prvega sodišča, da je toženka dokazala, da je tožniku izročila denar, kar je dokazala z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem prič, zato ni odločilna okoliščina, da ni predložila potrdila, da je v spornem obdobju potovala v Jugoslavijo. Pritožbene navedbe tožnika, da mu toženka denarja ni mogla izročiti zaradi vojnih razmer v Jugoslaviji, so bile nedokazane in glede na poznavanje takratnih razmer malo verjetne. Tožnikov prispevek k povečanju (ohranitvi) skupnega premoženja od leta 1991 je bil zanemarljiv, razen posameznih prehrambnih izdelkov s kmetije svojega očeta, ni izkazal drugih večjih prispevkov.

Toženka je sama vodila in izpeljala postopek, na podlagi katerega sta pravdni stranki pridobili pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji po Stanovanjskem zakonu (4) ter zagotovila kredit, s katerim je bilo stanovanje odkupljeno. Stanovanje in dodatni prostor sta pravdni stranki kupili skupaj z namenom, da pridobita (so)lastninsko pravico. Tožnik ima od leta 1999 slovensko državljanstvo, pravico odkupa mu zagotavlja tudi Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe toženke, da tožniku ni moč priznati lastninske pravice, ker je bilo stanovanje kupljeno v času, ko tožnik ni imel slovenskega državljanstva. Tožniku je delodajalec dodelil stanovanje v uporabo, na katerem je tožnik postal imetnik stanovanjske pravice. Velikost in kvaliteta stanovanja, ki je bilo tožniku dodeljeno, je bila odvisno od števila družinskih članov, po SZ pa je le imetnik stanovanjske pravice lahko odkupil stanovanje po 40 % vrednosti stanovanja. Stanovanje je bilo odkupljeno s soglasjem tožnika, saj sta pravdni stranki želeli na stanovanju pridobiti solastninsko pravico in na ta način povečati skupno premoženje. Tožnik je leta 1991 zapustil Slovenijo, ko je njegov delodajalec zapustil Slovenijo. Tožnik je na ta način prispeval k povečanju skupnega premoženja in ima zato pravico do lastniškega deleža na stanovanju, ki je ocenjeno v višini 24/100. Tožnikov prispevek k odkupu stanovanja (5) je ocenjen oziroma znaša do 20 %, kar predstavlja 17% na celotnem stanovanju, ob upoštevanju tožnikovega prispevka k odkupu dodatnega bivalnega prostora (7 %), je njegov delež na stanovanju 24/100. Tožbeni zahtevek toženke temelji na določbi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (6). Stanovanje je bilo odplačano s stanovanjskim kreditom. Toženka je odplačevala mesečne anuitete v višini 15.956,00 SIT. Od razpada življenjske skupnosti dalje (junija 2001) do junija 2003 je tožnik glede na ugotovljeni solastninski delež dolžan povrniti toženki 20 % od mesečne anuitete, kar predstavlja znesek 3.191,20 SIT. Skupno je tako dolžan plačati 25 obrokov, kar predstavlja znesek 79.780,00 SIT in obresti od vsakega posameznega obroka od 15. v mesecu, kar predstavlja znesek 18.973,90 SIT (7). Tožena stranka je glede na postavljeni obrestni zahtevek upravičena do zakonskih zamudnih obresti od kapitalizirane glavnice (98.753,90 SIT oz. 412,09 EUR) od dneva vložitve nasprotne tožbe (tretji odstavek 279. člena ZOR).

Nobena pravdna stranka ni prerekala obračuna pravdnih stroškov sodišča prve stopnje, zato takšen obračun sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožniku so bili priznani naslednji stroški: 2.075,00 EUR (497.244,00 SIT), po nasprotni tožbi 589,00 EUR (141.240,00 SIT), pritožbeni stroški 286,50 EUR (68.640,00 SIT) po stroškovniku na listovni številki 123 151,50 EUR (36.300,00 SIT), v zvezi z nasprotno tožbo 151,50 EUR (36.300,00 SIT), 286,50 EUR (68.640,00 SIT) listovna številka 40, na listovni številki 170 314,00 EUR (75.240,00 SIT), kar skupaj znese 3.854,00 EUR. Toženki so bili priznani stroški v zvezi s tožbo 1.088,50 EUR (405.420,00 SIT), v zvezi z nasprotno tožbo 992,50 EUR (237.812,00 SIT), v nadaljevanju v zvezi s tožbo 165,70 EUR (39.710,00 SIT), v zvezi z nasprotno tožbo 165,70 EUR (39.710,00 SIT), za takse 500,70 EUR (120.000,00 SIT), za preostale takse 202,80 EUR (48.608,00 SIT), za dodatne stroške na listovni številki 16A 969,00 EUR (232.232,00 SIT), 57,37 EUR (13.750,00 SIT – dodatnih 125 točk), kar skupaj znese 4.141,77 EUR. Tožniku so bili v zvezi s tožbo priznani stroški v višini 3.113,50 EUR, toženi 2.723,90 EUR, v zvezi z nasprotno tožbo pa so bili tožniku priznani stroški v višini 740,50 EUR in toženki 1.418,37 EUR. Tožnik je deloma uspel s pritožbo (8) v višini 56%, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 195,12 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za pritožbo 500 točk, za poročilo 20 točk in za DDV 100 točk, skupaj 620 točk, kar predstavlja znesek 349,68 SIT. Tožnik je uspel s tožbo z 48%, toženka z 52 %. Toženka je uspela z nasprotno tožbo s 4 %, tožnik s 96 %. Tožnik je prvotno zahteval, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada tudi vozilo D. L., stanovanjska hiša v G. P. in zemljišče v N. G. Tekom pravde pa je zahtevek glede stanovanjske hiše umaknil, zahtevek glede vozila pa je bil pravnomočno zavrnjen, zahtevek glede zemljišča pa je bil nesporen (9). Glede na priznane pravdne stroške in uspeh v pravdi pred sodiščem prve in druge stopnje in v postopku revizije s tožbo in nasprotno tožbo je pritožbeno sodišče ocenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

(1)V nadaljevanju ZPP.

(2)Glej točko 11. (3)Glej sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4501/2005 z dne 19. 4. 2006 - drugi odstavek na strani 155 sodnega spisa.

(4)V nadaljevanju SZ.

(5)Velikost odkupljenega stanovanja 73, 80 m2, velikost celotnega stanovanja 85,80 m2. (6)V nadaljevanju ZOR v zvezi z 1060. in 1062. členom Obligacijskega zakonika.

(7)Glej obračun obresti višjega sodišča za obdobje od 15. 6. 2001 do 15. 7. 2003. (8)Z dne 6. 7. 2006. (9)Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje četrti odstavek stran 9 in prvi odstavek stran 10 – posebej upoštevano vrednost spora glede na posamezne zahtevke.