Jedro

Psihično stanje narekuje omejitev, da tožnik ne opravlja nočnega dela.

V tem primeru gre za kombinacijo vzrokov, torej poškodbe pri delu in pa bolezenskih sprememb, zaradi katerih je pri tožniku prišlo do invalidnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 11. 2023 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 2. 2023 ter da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, ročno lahko prenaša bremena do 15 kg, pri delu lahko v ledvenokrižni hrbtenici giba le v okviru ergonomskih kotov, delo lahko le občasno opravlja v globokem predklonu ali v prisilni drži ledvenokrižne hrbtenice, s polnim delovnim časom od 11. 1. 2023 dalje ter da se tožencu naloži, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je še vedno zmožen opravljati delo v jami, saj do sedaj s takim delom ni imel težav. Ne strinja se z omejitvijo, da ne sme delati ponoči. Na tri izmene je delal 30 let in to mu ni predstavljalo nobenih težav. Delo v jami je vedno delo v temi, torej delo pod umetno svetlobo in drugimi posebnimi pogoji dela, ki so značilni za delo v jami in to ne poslabšuje njegovega zdravstvenega stanja. Mnenje o tožnikovi psihični sposobnosti za delo v nočnem času je podal izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa, ne pa specialist psihiater, ki bi lahko edini kompetentno presojal tožnikovo psihično sposobnost za nadaljnje delo v jami v nočnem času oziroma v treh izmenah. Tožnik se je zaradi poškodbe pri delu zdravil tudi v psihiatrični ambulanti zaradi posttravmatske stresne motnje. Specialist psihiatrije je v izvidu z dne 22. 9. 2023 ugotavljal, da je tožnik v obdobju predelave izgub, ki so povezane s posttravmatsko stresno motnjo, zato mu je bilo svetovano, da še naprej jemlje antidepresive do pomladi naslednjega leta, potem pa jih postopno ukine v primeru, da bo remisija dovolj dobra. Sodni izvedenec vsega tega ni upošteval v svojem mnenju, pa čeprav je od zdravljenja pri psihiatru pa do obravnave pred sodiščem preteklo več kot leto dni. Tožnik nadalje vztraja, da je poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja v celoti posledica poškodbe pri delu, ko mu je 7. 8. 2020 pri delu v jami na medplečje padel kos premoga. Pred tem ni imel nobenih zdravstvenih težav. Posledično je ugotovitev, da je invalidnost v višini 40 % posledica bolezni, v celoti neutemeljena. Takšna delitev vzrokov invalidnosti tudi ni navedena v nobenem izvidu oziroma mnenju zdravnikov specialistov. Sodišče bi zato moralo, še posebej glede vprašanja tožnikove psihične zmožnosti in s tem opravljanja dela v jami oziroma v nočni izmeni, postaviti sodnega izvedenca ustrezne stroke ali več ustreznih strok, še posebej izvedenca psihiatrične stroke. Ker sodišče že v prvotnem sojenju tega ni storilo, je kršilo tudi določbe postopka, kar je vplivalo tudi na zakonitost sodbe. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 11. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 2. 2023. V reviziji je drugostopenjski organ spremenil prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe tako, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 40 % in poškodbe pri delu 60 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 15 kg, pri delu se lahko giblje v ledvenokrižni hrbtenici le v okviru ergonomskih kotov, delo lahko le občasno opravlja v globokem predklonu, brez dela ponoči, s polnim delovnim časom od 11. 1. 2023 dalje.

6.Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporna razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti, in sicer, da tožnik ne sme delati ponoči. Nadalje je sporen tudi vzrok invalidnosti, saj tožnik meni, da je invalidnost v celoti posledica poškodbe pri delu.

7.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Sodišče prve stopnje je vprašanje tožnikove zmožnosti za delo razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v izpisu izhaja, da je tožnik nazadnje delal na delovnem mestu odgovorni rudar. To delo je opravljal od leta 2015 dalje. V delovni dokumentaciji na obrazcu DD‑1 z dne 7. 7. 2022 so opisani pogoji dela ter obremenitve. Tožnik ima strokovno izobrazbo rudar. Med drugim je opisano, da tožnik deloma opravlja delo tudi ponoči (torej v treh izmenah). Iz podatkov, ki jih je podal tožnik izhaja, da gre za delo v jami na odkopu in da gre za nočno delo nad 2/3 delovnega časa. Anamneza, ki jo je podal tožnik, se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Da dela tudi ponoči, izhaja tudi iz njegove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo.

9.Vprašanje, ali je tožnik zmožen opravljati tudi delo ponoči (ob upoštevanju vseh ostalih razbremenitev pri delu, ki med strankama niso sporne), je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca izhaja, da že iz izvidov lečečega psihiatra izhaja, da gre pri tožniku za dolgotrajno prilagoditveno motnjo oziroma posttravmatski stresni sindrom. Tudi ob osebnem pregledu je tožnik navedel, da še vedno ne ve, kako se bo reaktiviral, saj že ob prihodu do upravne stavbe rudnika postane napet, dobi skoraj paničen napad. Tudi iz izvida psihiatra izhaja, da tožnik občasno čuti tesnobo brez razloga, strah ga je, ne ve točno česa, boji se, kar zagotovo utemeljuje predlagano razbremenitev, predvsem zaradi anksiozno depresivne simptomatike, ki je reaktivno povezana s samo telesno poškodbo, ki jo je tožnik utrpel pri delu v jami.

10.Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Upošteval je medicinsko dokumentacijo v spisu (izvidi psihiatra), opravil pa je tudi osebni pregled tožnika. Pri tožniku so od poškodbe pri delu dalje podane psihične težave, zaradi katerih je bil obravnavan tudi že pri psihiatru. Po mnenju sodnega izvedenca gre za posttravmatsko stresno motnjo in s tem za dolgotrajno podoživljanje travmatičnega dogodka. Navedeno psihično stanje narekuje omejitev, da tožnik ne opravlja nočnega dela. S tem v zvezi ni odločilno, kakšne so tožnikove želje, kajti bistveno je, ali je tožnik glede na podano zdravstveno stanje zmožen za delo in če je, pod kakšnimi razbremenitvami oziroma omejitvami. Lečeči psihiater tudi ni podal mnenja, da je tožnik sposoben za nočno delo.

11.Glede zdravstvenih težav pritožbeno sodišče še poudarja, da lahko kasneje pride do izboljšanja zdravstvenega stanja, na kar opozarja tudi sodni izvedenec. Za razsojo predmetne zadeve je bilo ključno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko zgolj predmet novega postopka pri tožencu.

12.Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče omenjeno vprašanje razčiščevati s postavitvijo sodnega izvedenca. Postavljeni sodni izvedenec je bil glede na svoje specialistično znanje ustrezen za podajo tudi mnenja o zmožnosti tožnika za delo v nočni izmeni. Odgovoril je na vsa zastavljena vprašanja, opredelil se je tudi do izvidov lečečega psihiatra. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje postavilo drugega izvedenca specialista psihiatra. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge utemeljeno zavrnilo in odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče ni kršilo določbe 287. člena ZPP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede ugotovitve vzroka invalidnosti. ZPIZ-2 v 65. členu določa, da so vzroki za nastanek invalidnosti med drugim poškodba pri delu in pa bolezen. V tej zadevi je sodišče vprašanje vzroka invalidnosti prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, pri čemer je sodni izvedenec strokovno prepričljivo pojasnil, da je pri tožniku invalidnost v višini 60 % posledica poškodbe pri delu, 40 % pa posledica bolezni.

14.Tožnik se je dne 7. 8. 2020 poškodoval pri delu. Utrpel je udarnino hrbta. Najprej je bila ugotovljena sveža poškodba skeleta, kasneje je bilo ugotovljeno, da gre za stanje po manjši frakturi TH10. Iz medicinske dokumentacije v spisu, ki jo podrobno navaja sodni izvedenec, izhaja, da se tožnik tudi že vrsto let zdravi zaradi degenerativnih sprememb vratne, prsne in ledvene hrbtenice. Gre za juvenilno osteohondrozo hrbtenice (degeneracija diskov z zoženjem medvretenčnih prostorov s tvorbo sindezmofitov in spondilofitov - izrastkov, rasti nove kostnine, ki lahko povzročijo bolečine, če pritiskajo na živce. Gre za juvenilno kifozo prsne hrbtenice ter za zmerne degenerativne spremembe ter nakazane zožitve na mestih od C4-C6, L5-S1 foraminalno, za spondiloartrozo L5-S1 in relativno stenozo foramna L5 na desni strani. Prav tako gre tudi za znake sindroma karpalnega kanala obojestransko in za znake relativne utesnitve ulnarnega živca v predelu komolca obojestransko. Vse navedene diagnoze pa po mnenju sodnega izvedenca nimajo vzroka v sami poškodbi, saj so bile prisotne in zdravljene že pred samo poškodbo.

15.V tem primeru gre za kombinacijo vzrokov, torej poškodbe pri delu in pa bolezenskih sprememb, zaradi katerih je pri tožniku prišlo do invalidnosti. Glede na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje je razmejitev v višini 60 % zaradi poškodbe pri delu in 40 % zaradi bolezni, ustrezna. S tem v zvezi so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da omenjena razmejitev ne izhaja iz nobenih izvidov. Izvidi predstavljajo zgolj dokaze, z izvedbo katerih se ugotavlja invalidnost in s tem tudi vzrok invalidnosti. Vzrok invalidnosti je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo in tudi v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi omenjeno vprašanje razčiščevalo s postavitvijo novih sodnih izvedencev.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3, 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.