Jedro

V matematični enačbi ultra alterum tantum predstavlja glavnico nominalni znesek v skladu z načelom denarnega nominalizma in ne valorizirana glavnica. Obresti v tej enačbi pa so vse zapadle in neplačane obresti – ne glede na to, ali so nastale pred 1.1.2002 ali po njem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku glede glavnice ugodilo. Zavrnilo pa je del obrestnega zahtevka. Obresti je priznalo od 1. 9. 1999, vendar največ do višine glavnice. V preostalem delu je zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču primarno predlaga, naj zahtevku v celoti ugodi in ne upošteva omejitve teka obresti. Podrejeno pa se zavzema zato, da se upošteva vsaj valorizacija glavnice. Pritožba meni, da se omejitev teka obresti lahko nanaša samo na tiste obresti, ki so zapadle po 1. 1. 2002. Meni, da obresti od 1. 1. 2002 do uveljavitve OZ-A še niso dosegle glavnice. Zato bi morale teči brez obravnavane omejitve. Ne strinja pa se tudi s tem, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj nominalno glavnico. Meni, da je tožeča stranka upravičena do valorizirane glavnice. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 odločilo, da se člen 1060 OZ (1) razveljavi, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. S to odločitvijo je Ustavno sodišče odločilo, da je ustavno skladen le tak materialnopravni položaj, v skladu s katerim pravilo ne ultra alterum tantum velja po 1. 1. 2002 za vse dolžnike. To pomeni, da obresti nehajo teči v vseh tistih razmerjih, v katerih so na dan 1. 1. 2002 dosegle ali presegle glavnico. Odločitev ne pomeni, da pravilo ne ultra alterum tantum učinkuje retroaktivno. Obresti, ki so tekle do 1. 1. 2002, dolžnik dolguje. Sporočilo odločbe Ustavnega sodišča je, da po 1. 1. 2002 obresti ne tečejo dalje, če so te že presegle glavnico. Navedeno velja za vsa obligacijska razmerja, torej ne glede na to, kdaj so nastala; ob izračunu, ali so obresti že dosegle glavnico, pa se upošteva celoten seštevek obresti in ne le obresti, ki so nastale po 1. 1. 2002. V obravnavani zadevi so obresti pričele teči 1. 9. 1999. Izračun pokaže, da obresti do 1. 1. 2002 glavnice še niso dosegle. Do 1. 1. 2002 se je namreč nateklo 2.538,51 EUR obresti, kar je manj od glavnice, ki znaša 3.598,07 EUR. Obresti so torej nehale teči po 1. 1. 2002 in sicer tedaj, ko so dosegle višino glavnice. To se je zgodilo pred 22. 5. 2007, ko je začel veljati OZ-A. 22. 5. 2007 bi se namreč brez omejitve teka obresti nateklo 9.164,95 EUR obresti.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da formulacija izreka v sodbi sodišča prve stopnje ni ustrezna. Ustrezna ni zato, ker bi takšno oblikovanje izreka, lahko pripeljalo v kakšni drugi zadevi do materialnopravno napačnega učinka. Ta učinek bi bil namreč lahko tak, da bi obresti prenehale teči že celo pred 1. 1. 2002, v kolikor bi že tedaj dosegle višino glavnice. Vendar se v obravnavani zadevi to ni zgodilo, saj so obresti, kot rečeno, glavnico dosegle šele po 1. 1. 2002. Vsebinska odločitev sodišča prve stopnje zato kljub neustrezni formulaciji ni napačna.

Tudi pritožbena prizadevanja, da bi sodišče moralo v okviru obresti priznati vsaj valorizirano glavnico, so neutemeljena. Glavnica je namreč osnovni del dolga. Njen predmet je vsota denarja, ki je izražena v numeričnem znesku, ter se v skladu z načelom denarnega nominalizma načeloma ne more spreminjati (primerjaj tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 78/2007).

Ker je torej pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007 ; OZ)