Jedro

Toženka ne presodi okoliščin, ki jih je navedel tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru in s tem dejanske situacije, v kakršni se je znašel tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Predstavi zgolj zakonsko ureditev, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji in s tem pravno stanje, ne preuči pa v zadostni meri dejanskega stanja, morda tudi s poizvedbami pri pristojnih institucijah Evropske unije. Ugotoviti bi namreč morala, ali se prosilci za azil v Bolgariji tudi dejansko in ne zgolj pravno obravnavajo v skladu s prakso EKČP in to vsaj do tiste mere, da se izključi utemeljen dvom v obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko pripeljale do kršitve pravic, ki se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo z Listino EU o temeljnih pravicah in EKČP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1556/2016/23 (1313-09) z dne 9. 2. 2017, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrglo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito ter v 2. točki sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dne 24. 12. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je tožniku ob vložitvi prošnje odvzela prstne odtise, na podlagi katerih je dobila iz Centralne baze EURODAC podatek, da je tožnik dne 16. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Glede na to je dne 29. 12. 2016 v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Bolgarije posredovala prošnjo za sprejem in dne 10. 1. 2017 od bolgarskega organa prejela odgovor, da je Bolgarija v skladu z omenjeno točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je bil prisoten pravni zastopnik tožnika, tožnik sam pa seznanjen s potekom dublinskega postopka ter z odgovorom Bolgarije, da je odgovorna država članica po Dublinski uredbi.

3. Toženka v nadaljevanju obrazložitve povzame tožnikove odgovore na vprašanja, ki so mu bila postavljena na osebnem razgovoru ter navaja, da je pristojni organ preučil tudi spletne članke, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec in ki vsebujejo informacije o stanju v Bolgariji. Meni, da članki ne nakazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), zaradi katere se tožnika kot prosilca ne bi smelo vrniti v Bolgarijo. Iz določb bolgarskega zakona o azilu in beguncih, ki jih citira, sledi da ima Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji in da zato vrnitev v Bolgarijo kot državo Evropske unije ne more biti sporno. Poudari še, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno z načelom nevračanja ter da se vse te države štejejo tudi kot varne tretje države in s tem kot varne za državljane tretjih držav. Toženka še dodaja, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Bolgariji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Bolgariji, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema. Zato se bo pristojno Ministrstvo za notranje zadeve v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Bolgarije dogovorilo o sprejemu tožnika, ki bo predan oblastem na mednarodnem letališču v Sofiji.

4. Ker je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po povedanem odgovorna Bolgarija, in ker bo tožnik Bolgariji izročen, je toženka na podlagi devetega odstavka v povezavi s 4. alineo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, zavrglo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V tožbi navaja, da je v Republiki Sloveniji dne 24. 12. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito. Istega dne mu je bila odvzeta prostost s pridržanjem na prostore Centra za tujce v Postojni. Toženka je dne 29. 12. 2016 Bolgariji posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem in Bolgarija je dne 10. 1. 2017 odgovorila pozitivno. Tožnik v skladu z uveljavljeno sodno prakso izpodbija odločitev o izbiri merila iz Dublinske uredbe s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine oziroma 4. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), pri čemer se sklicuje na sodbo sodišča Evropske unije št. C 394/12 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014. Sklicuje se tudi na drugi in tretji odstavek 3. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da se prosilca ne more vrniti v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. 7. Tožnik je v upravnem postopku (prošnja z dne 24. 12. 2016 in zapisnik osebnega razgovora z dne 19. 1. 2017) povedal, da je bil nastanjen v kampu Harmanli v Bolgariji. V kampu je večkrat zmanjkovalo hrane, tako da so bili lačni. Hrana ni bila ustrezne kvalitete, niso imeli zdravnika in bil je tepen s strani policije. Razmere v kampu so bile tudi sicer zelo slabe. Vse je bilo umazano, tam se ni mogel niti stuširati. Ni mogel na wc, ker je bilo vse polno fekalij in umazano. Dobili niso nobenih higienskih pripomočkov. Sobe niso bile ogrevane. Dobil je garje, zdravnika ni bilo, pa tudi sicer so bile zdravstvene razmere zelo slabe. Ko je bil bolan, ga ni pregledal niti zdravnik niti zdravstveni delavec. V prostoru, kjer so spali, je bilo 50 - 60 ljudi. Spal je na tleh brez vzglavnika in vse je smrdelo. Tožnik je v upravnem postopku še pojasnil, da je bilo v Bolgariji nevarno, saj so se prosilci med sabo ves čas tepli, ker so bili živčni in lačni. Ko je prišla policija je pretepla vse prisotne, brez da bi se ozirala na to koga so tepli in kam udarjali. Nekaj ljudi je v tem kampu tudi izgubilo življenje. Policija ga je enkrat že deportirala v Turčijo. Grozili so jim tako, da so jih vrgli v reko, streljali v zrak in jim prepovedali vstop v Republiko Bolgarijo. Zagrozili so jim tudi, da če se bodo vrnili, jih bodo ubili. Tudi sicer so bile uradne osebe zelo neprijazne in nestrpne. Z njihove strani je bil večkrat tepen in okraden. Državljani Bolgarije pa tepejo enako kot policija. V postopku mednarodne zaščite ni imel nobene pravne pomoči, niti prevajalca. Zaradi nevzdržnih razmer in slabega odnosa policije in državljanov Bolgarije je azilni dom zapustil. Boji se za svoje življenje, če bo vrnjen v Bolgarijo. Vse to je tožnik dokazal s predložitvijo poročil o stanju v Republiki Bolgariji, na katere se sklicuje tudi v tožbi.

8. Prilaga povzetek sodbe francoskega upravnega sodišča s katero je bilo odločeno, da bi predaja prosilca v Bolgarijo zaradi sprejemnih razmer v Bolgariji in nevarnosti nepoštenega obravnavanja prošnje lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP ter se sklicuje na enako odločitev odbora ZN za človekove pravice v zadevi R.A.A. in Z.M. v Denmark, ki je objavljena na spletu. Poleg tega se tožnik sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, iz katere izhaja, da je obstoj utemeljene domneve oziroma dvoma v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom pri povprečnem človeku. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Enako stališče sledi iz prakse EKČP. Toženka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi in predloženih dokazov vsebinsko ni ocenila, temveč je zgolj pavšalno navedla, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji, kar je v nasprotju z vsebino poročil, ki jih je predložil tožnik. Poročila namreč potrjujejo, da bolgarski policisti prosilca zlorabljajo, ropajo, pretepajo in zastrašujejo. Potrjujejo tudi, da so razmere v sprejemnih centrih katastrofalne, da prosilci nimajo dostopa do tekoče in tople vode, do zadostnega števila obrokov, da so centri prenatrpani in tako umazani, da se širijo nalezljive bolezni. Prosilcem ni zagotovljena pravna pomoč in prevajalske storitve, njihove prošnje niso obravnavane v skladu z evropskimi standardi in je zato dostop do pravičnega azilnega postopka omejen, še zlasti omejen tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinskem postopku. Predložena poročila so izpred le nekaj mesecev, s tem da tožena stranka ni našla ali se sklicevala na niti eno poročilo, ki bo dokazovalo, da so se razmere v Bolgariji v času izdaje odločbe (pravilno: sklepa) izboljšale. Sklicevanje na bolgarsko zakonodajo ne more biti dovolj. Pravice, ki naj bi bile prosilcem zagotovljene po zakonu, dejansko niso zagotovljene, kar ne dokazujejo samo poročila v Bolgariji, temveč tudi odločitve evropskih držav, ki so transferje v Bolgarijo zaradi nevarnosti kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine prepovedale.

9. Ker toženka tožnikove izjave ni ocenila, ker predloženih dokazil ni vsebinsko presojala in ker ni ugotavljala kakšne pravice in razmere so prosilcem v Bolgariji zagotovljene v praksi, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

10. Obenem tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bi v primeru, če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča to pomenilo, da se tožnik izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP kot to sledi iz navedb v III. točki tožbe. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v takšnem primeru ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožnik s tožbo uspel. V tem primeru ne bi bil več v območju pristojnosti slovenskih državnih organov, obenem pa bi mu prenehal pravni interes za odločitev o tožbi. To bi za tožnika pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, v kateri se kršijo temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Obenem sporoča, da je bil tožnik 21. 2. 2017 pripeljan iz Centra za tujce v Azilni dom in da je azilni dom dne 25. 2. 2017 samovoljno zapustil. K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla (1. točka izreka) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril določenih v Dublinski uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka se je pri tem oprla na 4. alineo 51. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 3. člena in točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

14. O tem, da se Bolgarija šteje za državo prvega azila iz 7. člena Uredbe v zadevi ni spora, izhaja pa tudi iz podatkov, ki so v spisih. Tožnik se je pred vložitvijo prošnje v Sloveniji nahajal v Bolgariji, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in Bolgarija je na zahtevo toženke tudi odgovorila, da bo tožnika obravnavala kot pristojna država članica. Sporen je obstoj pogojev za prenos pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje z Bolgarije na drugo državo članico na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 2. točke 3. člena Uredbe, ki določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V primeru, da takšne možnosti ni, pa postane odgovorna država članica, ki izvede postopek ugotavljanja odgovorne države članice.

15. Iz gornjih določb Dublinske uredbe po ustaljenem stališču sodne prakse ne izhaja diskrecijska pravica, pač pa zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje po citirani določbi, ki se zahteva v tožbi, je treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Že pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih poročil nevladnih organizacij in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine toženka sicer presodi, vendar pa je po presoji sodišča njena presoja pomanjkljiva in v primeru določenih poročil oziroma člankov tudi nepravilna, saj ne gre v vseh primerih za problematiko iz časa migrantskega vala beguncev oziroma za situacijo, ki so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev, kot se zgolj pavšalno navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Predvsem pa toženka ne presodi okoliščin, ki jih je navedel tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru in s tem dejanske situacije v kakršni se je znašel tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Predstavi zgolj zakonsko ureditev, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji in s tem pravno stanje, ne preuči pa, kot že rečeno v zadostni meri dejanskega stanja, morda tudi s poizvedbami pri pristojnih institucijah Evropske unije. Ugotoviti bi namreč morala, ali se prosilci za azil v Bolgariji tudi dejansko in ne zgolj pravno obravnavajo v skladu s prakso EKČP in v skladu z določbami Listine in to vsaj do tiste mere, da se izključi utemeljen dvom v obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko pripeljale do kršitve pravic, ki se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo z listino in EKČP. 16. Sodišče tako ugotavlja, da so bile zaradi pomanjkljive presoje oziroma neupoštevanja dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev, v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da ponovno odloči. Pri tem naj najprej preizkusi pogoje za nadaljevanje postopka ter pri tem upošteva določbe četrtega odstavka 50. člena ZMZ-1 in 5. točke 20. člena Dublinske uredbe, zaradi katerih je sodišče tožniku, kljub temu, da je samovoljno zapustil azilni dom priznalo pravni interes za tožbo.

K II. točki izreka:

17. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

18. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi in to s pravnomočno, kar pomeni, da z oziroma na citirano zakonsko ureditev po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkljivega pravnega interesa zavreči.