Jedro

Sklep, s katerim sodišče druge stopnje razveljavi sodbo prve stopnje, ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Zato zoper njega stranke ne morejo vložiti revizije (prvi odstavek 384. člena ZPP), Vrhovno sodišče pa je tudi ne more dopustiti.

Konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije. Predlog, ki tega ne vsebuje, je nepopoln.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju tožbo zavrglo, višje sodišče pa je na pritožbo tožnic tak sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Po ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je toženka dolžna vsaki od tožnic plačati glavnico 3.949,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

4. Toženka vlaga predlog za dopustitev revizije „zoper sklep Višjega sodišča, opr. št. II Cp 913/2008, sodbo Okrožnega sodišča, opr. št. I P 554/2008 ter sodbo Višjega sodišča, opr. št. II Cp 2789/2010“. Povzema potek postopka in se zavzema za odločitev, kot jo je ob prvem odločanju sprejelo sodišče prve stopnje, to je, da so stranke s sklenitvijo sodne poravnave v nepravdnem postopku zaradi delitve solastnine rešile vsa vprašanja v zvezi s temi nepremičninami, tudi vprašanje uporabnine. Meni, da je višje sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo prvotni sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi sklenjene sodne poravnave o isti stvari, nepravilno in nezakonito rešilo, da gramatikalna razlaga sodne poravnave ne daje razlage, da je z njo zajeta tudi uporabnina, zato je njegova odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), poleg tega pa je odločitev tudi materialnopravno napačna, pri čemer se toženka sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 225/1000. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje popolnoma spremenilo svojo prvotno dokazno oceno zgolj zato, da bi sledilo sklepu višjega sodišča. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa zmotno uporabilo 82. člen Obligacijskega zakonika, saj je bil skupni namen skleniteljev sodne poravnave brez dvoma tak, da se med njimi rešijo vsa vprašanja, ki se nanašajo na sporne nepremičnine. Sodba višjega sodišča, ki je takšno sodbo sodišča prve stopnje potrdila, je iz istih razlogov nezakonita in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 5. Revizija je izredno pravno sredstvo. Pod pogoji, ki jih predpisuje zakon, je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Tudi predlog za dopustitev revizije je dovoljen samo zoper odločbe, zoper katere je sicer po zakonu mogoče vložiti revizijo, saj je postopek za dopustitev revizije zgolj (predhodna) faza postopka z izrednim pravnim sredstvom.

6. Toženka predlaga dopustitev revizije „zoper sklep Višjega sodišča, opr. št. II Cp 913/2008, sodbo Okrožnega sodišča, opr. št. I P 554/2008 ter sodbo Višjega sodišča, opr. št. II Cp 2789/2010.“ S sklepom II Cp 913/2008 je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo prvo odločbo sodišča prve stopnje, izdano v tej zadevi, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ta sklep torej ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Zoper njega zato stranke ne morejo vložiti revizije (prvi odstavek 384. člena ZPP), Vrhovno sodišče pa je tudi ne more dopustiti.

7. Čeprav je toženka v predlogu za dopustitev revizije navaja, da vlaga predlog tudi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 554/2008, je revizijsko sodišče štelo, da predlaga dopustitev revizije (le) zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2789/2010, s katero je bila ta sodba sodišča prve stopnje potrjena (torej v zvezi z omenjeno prvostopenjsko sodbo), saj je revizija dovoljena ali dopuščena lahko le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

8. Po četrtem odstavku 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; natančno in konkretno mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost prakse. Zakon torej postavlja stroge zahteve o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije. Tem formalnim pogojem predlagateljica ni zadostila, saj v svoji vlogi ni opredelila, katero naj bi bilo pravno vprašanje, o katerem naj odloči Vrhovno sodišče, in tudi ne njegove pomembnosti za zagotovitev pravne varnost, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse, temveč utemeljuje, v čem naj bi bila sodba druge stopnje napačna. Njena vloga se tako približuje vsebini, ki naj bi jo imela revizija, pri čemer pa spregleda, da razlogi, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo, sami po sebi ne utemeljujejo tudi razlogov za dopustitev revizije. Bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije je namreč prav konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Predlog, ki tega ne vsebuje, je nepopoln.

9. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP.