Jedro

Ni sporno, da je tožena stranka na ponudbo z dne 23. 12. 2015 s strani tožeče stranke prejela odgovor kot sprejem ponudbe, vendar s spremenjeno vsebino. Tudi če tožena stranka temu ne bi izrecno (pisno) nasprotovala, bi to pomenilo, da tožeča stranka ni sprejela ponudbe tožene stranke, pač pa, da je v odgovoru na ponudbo izrazila sprejem ter hkrati predlagala, da se pogodba spremeni. To pa pomeni, da je ponudbo zavrnila in sama dala drugo ponudbo.

Dokazni standard je v postopku zavarovanja znižan na stopnjo verjetnosti, vendar povsem brez dokazov na verjetnost česarkoli ni mogoče sklepati. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi torej sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev. Za odločitev je bistveno, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše od tistih, ki govore zoper njega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.707,48 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju nedenarne terjatve ter sklep z dne 1.3.2016 v celoti razveljavilo ter razveljavilo tudi zaznambo 1. in 2. točke začasne odredbe v zemljiški knjigi.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka po pooblaščencu in sama, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo na pritožbo tožeče stranke, vloženo po pooblaščencu in neposredno s strani tožeče stranke, odgovorilo skupaj, glede na to, da vsebinsko navajata enako nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugovoru tožene stranke ugodilo po tem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka verjetnosti obstoja nedenarne terjatve ni izkazala (prim. 1. odstavek 272. člena ZIZ). To je ugotovilo na podlagi poglobljene analize postopka sklepanja pogodbe za nakup nepremičnin (v nadaljevanju: Pogodba), pri čemer je kot za odločitev bistveno izpostavilo vprašanje, ali je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke in na ta način uveljavila predkupno pravico.

7. Tožeča stranka sodišču prve stopnje primarno očita spremembo stališča, kot je bilo izraženo v sklepu VII Pg 477/2016 z dne 1.3.2016. Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena, višje sodišče pojasnjuje, da postopek za izdajo začasne odredbe praviloma postane kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru. Če je torej sodišče prve stopnje v zgoraj citiranem sklepu zavzelo drugačno stališče, to še ne pomeni, da ga po tem, ko se seznani z ugovornimi razlogi in dokazi nasprotne stranke, ne more ali celo ne sme spremeniti. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, je namreč razpolagalo zgolj z navedbami in dokazi tožeče stranke, v ugovornem postopku pa tudi z navedbami in dokazi nasprotne stranke. Teh navedb sodišče ne more preprosto prezreti, pač pa mora pri odločanju tehtati trditve tožeče stranke (in z njene strani ponujene dokaze) ter nasprotne argumente tožene stranke (in njene dokaze).

8. Višje sodišče v celoti pritrjuje jasni, pregledni, logični in analitični obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da tožeča stranka ponudbe za nakup nepremičnine ni sprejela, zaradi česar pogodba ni sklenjena. Ni odveč opozorilo, da sodišče v postopku zavarovanja z začasno odredbo odloča na podlagi verjetnosti, kar pomeni, da so močnejši razlogi v prid kot razlogi proti resničnosti spornega dejstva. Ker je tožena stranka v postopku navedla takšne razloge (obširno povzete v obrazložitvi sodišča prve stopnje), je tudi po oceni višjega sodišča uspela izpodbiti s strani tožeče stranke zatrjevani obstoj terjatve. Dokazni standard je v postopku zavarovanja znižan na stopnjo verjetnosti, vendar povsem brez dokazov na verjetnost česarkoli ni mogoče sklepati. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi torej sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev. Za odločitev je bistveno, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka verjetnega obstoja terjatve ni izkazala oziroma je tožena stranka vsaj s stopnjo verjetnosti uspela navedbe in dokaze tožeče stranke izpodbiti, s čemer višje sodišče soglaša. 9. Ni sporno, da je tožnik pogodbo spremenil na način, da je črtal 4.4. člen glede davčnega režima, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je to za toženi stranki predstavljalo bistveno sestavino pogodbe. Tožeča stranka meni nasprotno, da torej ne gre za bistveno sestavino pogodbe, s čemer pa višje sodišče ne soglaša: toženi stranki sta namreč (vsaj z stopnjo verjetnosti) izkazali, da bi bil neto finančni učinek pogodbe za toženi stranki vsaj 10% nižji, v kolikor bi bila pogodba sklenjena brez 4.4. člena pogodbe, saj bi toženi stranki morali plačati popravek odbitka vstopnega DDV. Če določilo 4.4. pogodbe ni bistvena sestavina pogodbe za tožečo stranko, to ne pomeni, da ni za toženo. V kolikor pogodba zaradi črtanja točke 4.4. z vidika toženih strank kot prodajalcev v ničemer ni bila spremenjena, kot to trdi tožeča stranka v pritožbi, potem ni jasno, zakaj jo je tožeča stranka črtala, oziroma pojasnilo, da je črtanje tega določila le olajšalo s predpisi urejen javni položaj tožeče stranke, ne more zadostovati. To velja še toliko bolj, ker se tožeča stranka ni zavezala plačati obveznosti toženih strank iz naslova plačila popravka odbitka vstopnega DDV (ta obveznost pa tudi ne izhaja iz 13.1. člena pogodbe), ta znesek pa predstavlja 10% nižji neto finančni učinek pogodbe, ki ga tožena stranka ni bila pripravljena nositi. Namesto predvidenega davčnega režima po 4.4. členu pogodbe je tožeča stranka pogodbo želela spremeniti na način, da bi obveljal davčni režim po DPN. Ker so prihodki iz naslova DPN prihodki občin, konkretno tožeče stranke, le-ta davka dejansko sploh ne bi plačala, nasprotno pa bi tožeča stranka utrpela 10% nižji neto finančni učinek pogodbe.

10. Zgolj zato, ker ima tožeča stranka predkupno pravico, to ne pomeni, da mora tožena stranka svojo ponudbo prilagoditi na način, ki bi ustrezal tožniku, kar velja tudi glede davčnega režima. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da kogentni predpisi tožniku ne preprečujejo sklenitve pogodbe s predvidenim davčnim režimom, kot je naveden v 4.4. členu pogodbe in tega pritožbena ponavljanja ne morejo izpodbiti.

11. Ni sporno, da je tožena stranka na ponudbo z dne 23.12.2015 s strani tožeče stranke prejela odgovor kot sprejem ponudbe, vendar s spremenjeno vsebino. Tudi če tožena stranka temu ne bi izrecno (pisno) nasprotovala, bi to pomenilo, da tožeča stranka ni sprejela ponudbe tožene stranke (prim. 28. člen OZ), pač pa, da je v odgovoru na ponudbo izrazila sprejem ter hkrati predlagala, da se pogodba spremeni. To pa pomeni, da je ponudbo zavrnila in sama dala drugo ponudbo (prim. 29. člen OZ). Pogodba zato ni bila sklenjena, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje.

12. Sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve le, če sta oba pogoja iz 1. in 2. odstavka 272. člena ZIZ izpolnjena kumulativno. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve, zaradi česar predlogu za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga ni mogoče ugoditi. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.